Lahko bi ostalo pri zgodovinskem svetovnem prvenstvu, na katerem je slovenska odprava zasenčila favorite. Lahko bi ostalo pri izjemnosti Nike in Domna, pri neponovljivosti dinastije Prevc. Tako pa se je svet smučarskih skokov v prvi vrsti ukvarjal z afero, ki je integriteto in prihodnost te športne discipline pomaknila v zelo nevarne vode. Bilo je jasno, da se prah ne bo polegel po podelitvi zadnjih odličij.
Nekaj mora biti na tistih karmičnih besedah, da ima vsaka akcija svojo reakcijo. Delaj dobro in dobro se ti bo povrnilo, delaj slabo in ... Norvežani so s svojimi goljufijami nad norveške skoke priklicali črne oblake, o tem ni nobenega dvoma. Ne le zaradi vseh sankcij, sramote in pogroma, ki so si jih nakopali z brnenjem šivalnih strojev. Kako drugače – kot s posredovanjem karme – pojasniti vse, kar se je dogajalo tekom osme izvedbe norveške turneje Raw Air?
Najbolj ekstremna, najbolj intenzivna
Pred osmimi leti se je vse skupaj začelo z jasno zastavljenimi ambicijami. Raw Air je bil norveški odgovor na prestižno, z zgodovino prežeto novoletno turnejo, s katero so Nemci in Avstrijci preobrazili svet smučarskih skokov. Pompozno romanje izpod Senčne gore do zvezne dežele Solnograške predstavlja vsakoletni vrhunec zime. Vrhunec, ki ga ljubitelji smučarskih skokov postavljajo ob bok velikim tekmovanjem, kakršno je nedavno nordijsko svetovno prvenstvo, mnogi turnejo štirih skakalnic postavljajo celo stopničko višje od lova na snežinke iz plemenitih kovin.
Tekmovati z Oberstdorfom, Garmisch-Partenkirchnom, Innsbruckom in Bischofshofnom je – milo rečeno – ambiciozno. Ampak ambicioznosti Norvežanom, sploh ko gre za nordijske športe, nikoli ni manjkalo. "Najbolj ekstremno, najbolj intenzivno," je bil ambiciozen celo slogan, s katerim so leta 2017 dražili športno javnost. Slogan je ena redkih stvari, ki se je od začetne ambicioznosti ohranila do danes. Od ekstremnosti in intenzivnosti je ostalo bolj malo. Pravzaprav sta obe oznaki s škandalom na svetovnem prvenstvu dobili precej ironičen prizvok.
Iz takšnih in drugačnih razlogov se zdi, da se je od premierne izvedbe turneje Raw Air minila cela večnost. Eden od glavnih razlogov je zagotovo pomanjkanje skupnih točk med takratnim desetdnevnim skakalno-letalnim spektaklom in letošnjim bolečim opomnikom, da imajo smučarski skoki pogosto nemalo nasprotnikov. Vključno z naravo.
Najdaljša trajala kar 16 serij
Pred osmimi leti je veliki skupni zmagovalec prve izvedbe postal Stefan Kraft. Vsega 25,5 točke naskoka pred drugim Kamilom Stochom in 46,8 točke prednosti pred tretjim Andreasom Wellingerjem si je nabral skozi reci in piši 14 serij. Predvideni sta bili sicer še dve, a je posamična tekma v Lillehammerju zaradi močnega vetra odpadla. Pomislekov o dodatni zasičenosti koledarja svetovnega pokala ni manjkalo, a prav tako v skakalni karavani ni manjkalo prepričanja, da je za takšne dogodke tudi po treh mesecih selitev s skakalnice na skakalnico iz sebe vredno iztisniti vse in še kaj.
Oslo, Lillehammer, Trondheim in Vikersund so bili v središču pozornosti, na predzadnji dan turneje sta Robert Johansson in Stefan Kraft dvakrat prestavila znamko svetovnega rekorda. Poleta Avstrijca, ki je pristal pri 253,5 metrih, do danes (uradno) ni uspel preseči nihče. Trije zmagovalci turneje so si razdelili nagradni sklad v višini 100 tisoč evrov. Nič čudnega, da je dve leti zatem Raw Air turneja zaživela tudi v ženski konkurenci; zmago je po seštevku devetih(!) serij slavila domačinka Maren Lundby, ki je v žep pospravila 35 tisoč evrov.
Kako daleč od tiste realnosti je bila letošnja izvedba? Andreas Wellinger je prednost pred Domnom Prevcem ubranil po vsega šestih serijah. Nika Prevc je tretja Slovenka s skupno zmago na norveški turneji postala po treh serijah. Nasledila je Norvežanko Eirin Mario Kvandal, ki je lani slavila v seštevku 13 serij.
Velikan na (pre)kratkem seznamu
Jasno, na okrnjen spored je bila letošnja izvedba 'surovega zraka' obsojena zaradi svetovnega prvenstva, ki ga je gostil Trondheim. Toda narava je le še podkrepila vse tisto, zaradi česar je bila podoba 'najbolj ekstremne, najbolj intenzivne' klavrna, sramotna že prej. Od praznih tribun Holmenkollna, včasih norveške meke smučarskih skokov, danes pa objetka, nad katerim je roke odkrito dvignila tudi tamkajšnja vlada, do bizarnosti Fisovih reform ... In mučenja z vetrovno loterijo, v kateri je edini presežek predstavljal zaključni polet sijajnega Domna Prevca.
Nagrade? Pri moških je celoten sklad znašal natančno polovico tistega iz leta 2017. Nika Prevc je s skupno zmago medtem zaslužila okroglih deset tisočakov; 25 tisoč evrov manj od prve zmagovalke Lundbyjeve. Bolj skromno je bilo le še v času pandemije koronavirusa – ko je turneja odpadla.
Ob vsem tem je jasno, da je projekt naenkrat manj zanimiv za potencialne sponzorje. Norveška turneja se je s podobnimi izzivi sicer v preteklosti že soočala, a nikoli v tako delikatnem trenutku, ko nad smučarskimi skoki pri vikingih visi senca afere. Popolnega 'izbrisa' Norvežanov iz koledarja Mednarodne smučarske zveze ne gre pričakovati; govora je o velikanu na že tako kratkem, razredčenem seznamu velikanov. Tega finančnega udarca Fis ne glede na epilog preiskave ob škandalu bržčas ni pripravljena utrpeti, niti zmožna nadomestiti.
