Nepisano pravilo za učbenike

Goran Dragić se je samo široko nasmejal in dejal, da bo raje tiho, ko smo ga po tekmi s Črnogorci vprašali, ali je že kdaj doživel, da bi domači sodnik na prijateljskem srečanju domačemu kapetanu dosodil tehnično napako. V svojem prijaznem slogu pač temu ni želel pripisovati večjega pomena oziroma sodnika, ki je to storil, spravljati v zadrego. Kajti natanko to bi storil. Spravil bi ga najmanj v nelagoden položaj, če bi odgovoril na vprašanje. Vam pa namesto Dragića mi povemo, da tega gotovo ni doživel in da se česa podobnega ne spomni tudi kdo drug, ki je starejši od njega, vključno s podpisanim. Ker je pač to, milo rečeno, zelo nenavadno, če ostanemo prijazni še naprej.

Sodnika lahko zagovarjamo in mu pritrdimo, da si je Dragić za tisto, kar je storil, tehnično napako celo res povsem zaslužil. Bil je živčen, ker so bili Slovenci proti Črnogorcem bolj ali manj nemočni, živčen, ker se je bolj ali manj zaletaval v visoki zid tekmecev, ki so odlično prebrali igro naših in jih onemogočili, živčen, ker mu ni šel met, in še bi lahko našteval. Ampak vse to ga vseeno še ne bi tako razkurilo, zaradi tega gotovo ne bi eksplodiral.

Pritisk pa so mu dodatno dvignile nekatere odločitve slovenskih sodnikov, za katere bomo rekli, da vsaj niso bile prav nič "domače", če že ne ravno nasprotno. Nabiralo se je in v kombinaciji s prej omenjeno nemočjo je "počilo", ob izvajanju avta je nakazal, kot da bo žogo zalučal v sodnika in ta je takoj z rokama naredil črko t. Dragić si kaj takega nikakor ne bi smel privoščiti, da se razumemo.

Poteza je bila nevredna cenjenega igralca v ligi NBA (povrhu pred očmi klubskega trenerja) in kapetana slovenske izbrane vrste. Prav nič ne bi bilo narobe, če bi selektor Kokoškov, direktor reprezentance Smodiš ali kdo drug na zvezi Dragića interno denarno kaznoval in znesek nakazal v humanitarne namene. A to prav nič ne spremeni dejstva, da sodniku tehnične napake ne bi bilo treba podeliti. Oziroma je ne bi smel. Ne v Stožicah. In ne slovenski sodnik slovenskemu reprezentantu, najboljšemu igralcu, na prijateljski tekmi.

Šport opredeljujejo pravila, ki so zapisana, a v njem je tudi polno tistih nepisanih, ki so se izoblikovala z leti oziroma so pač zapisana v glavah vsakega posameznika. Nikjer tako ne bomo našli napisano, da domači sodnik na mednarodni pripravljalni tekmi ne sme dosoditi tehnične napake igralcu domače ekipe, nasprotno, za potezo, kakršno je storil Dragić, je navodilo prav to. Toda tudi delivci pravice bi morali poznati nepisana pravila in znati preceniti, kdaj se ravnati po teh, kdaj je primerneje to, kot pa biti strogo v službi "piščalke". In to je bil primer za učbenike.

Ker v enakem primeru francoski sodnik ne bi nikoli piskal tehnične napake Tonyju Parkerju. In Nemec nikoli ne bi tega dosodil Dirku Nowitzkemu, da o Srbu in Milošu Teodosiću ne govorimo. Tudi Črnogorec ne bi nikoli zapiskal, če bi mu Nikola Vučević naredil kaj takega. Verjetno bi mu povedal kakšno krepko, nekam bi ga poslal, nikakor pa si ne bi drznil proti zapisnikarski mizi pokazati črke t. Slovenci pa smo pač bolj papeški od papeža, vse po pravilih in vse za to, da smo dobri gostitelji (pa čeprav so tudi Črnogorci debelo gledali, ko se je to zgodilo), pa naj stane, kar hoče. In včasih nas je to že stalo tudi rezultata.

Ah, k vragu prijaznost! Če ni hotel Goran, vam jaz, gospod sodnik, povem, da je bila vaša poteza butasta. Na napačen način ste stopili v ospredje in za trenutek postali zvezda tekme. Dober sodnik ni nujno tisti, ki se vedno ravna po črki zakona, najboljši pa so po navadi tisti, ki jih sploh ne opazimo. V soboto ste bili vi zelo opaženi.