Ko ga že nekaj časa ni bilo več v Celju, se je tista ponarodela reklama še vedno vrtela. Reklama, ki nas je vračala v neke druge, številni bodo dejali lepše čase za slovenski klubski rokomet. »Takšna okna imel bom tudi jaz,« še nikoli ni zvenela tako žalostno kot v torek, ko je iz Belorusije prišla vest, da ga več ni.
Takšno krilo imel bi tudi jaz, si je ob pogledu na Edija Kokšarova na vrhuncu moči sam pri sebi bržkone dejal marsikateri trener. Predstavlja je mokre sanje trenerjev. Na vrhuncu moči je bil najboljše levo krilo na svetu in najboljša enka v obrambi 5-1. Ne gre za osebno mnenje, ampak za nek splošni konsenz. V prvih letih tega tisočletja so bila redka velika tekmovanja, ko ni bil na koncu izbran v najboljšo postavo. Ne glede na to ali je njegova Rusija vzela kolajno ali ne. »Resnični borec. On v obrambi in Lavrov v golu sta bila lepilo ekipe.« Besede legendarnega Vladimirja Maksimova.
Ne me držati za besedo, spomin ni več to, kar je bil, a mislim, da mu je še (naj)večji kompliment nekoč dal Ivano Balić. Eden najboljših igralcev vseh časov je dejal, da je bil Kokšarov obrambni igralec proti kateremu mu je bilo najtežje igrati. In če tako pravi rokometni Mozart …
V Celje je kot 23-letnik prišel iz daljnega Krasnodarja. Kaj je predsednik Turnšek obljubil Maksimovu, alfi in omegi ruskega rokometa, da ga je v tujino spustil že pred 25. letom, nikoli ni prišlo v javnost. Karkoli je bilo, je bilo – vredno. Edi je bil eden tistih, ki je postal in ostal naš. Zahtevna celjska rokometna publika ga je hitro vzela za svojega. Malo je bilo tujih športnikov, ki so v Sloveniji pustili takšen pečat. Športnikov, ne samo rokometašev. Kar je Marcos Tavares v Mariboru, sta Kokšarov in Dejan Perić v Celju. Vse to pa si je potrebno zaslužiti, nič ni podarjeno na lepe oči.
Nekoč so bili bojevniki
In Edi je kredit v očeh navijačev nabiral od prvega do zadnjega dne. V ducat letih v celjskem dresu je postal in ostal sinonim za borbenost, nepopustljivost. Tisti vzdevek pove vse. Železni Edi. Lahko bi mu rekli tudi gospod zanesljivi. Vedno si vedel kaj boš dobil, kaj prinaša na igrišče. Kri, znoj, garanje in z naslovom evropskega prvaka še solze. Kot je sam dejal, je bil naslova bolj vesel zaradi Turnška kot pa za sebe. In v onstranstvu se je zdaj pridružil najboljšemu predsedniku Turnšku ter trenerju evropskih prvakov Miru Požunu.
Mož, ki bi ga imeli ob sebi v strelskem jarku. Brez predaje, na ustnicah je imel vseskozi tisti latinski rek "Dokler diham, upam."Edi je bil kapetan in aorta tiste ekipe, ki je po letih obleganja in bolečih razočaranj končno stopila na evropski vrh. Iz Celja je odšel leta 2011, a zares odšel ni nikoli. Nobena zgodba ni večna, a če je prava, ostane za vse večne čase. In Edijeva v Celju je bila vsekakor ena takšnih, na kar nas spominja tudi njegova številka 23, ki že dolgo visi pod stropom Zlatoroga.
