Lov na neskončno trofejo se je po obetavnem začetku hitro prelevil v neskončno moro. Tritedensko dirko je Primož Roglič še enkrat več zapustil načetega duha in telesa. Giro naj bi bil injekcija samozavesti pred še enim lovom na rumeno majico, a bil je vse prej kot to – oziroma ravno nasprotno.
V razloge za pogoste padce se je brezpredmetno spuščati. Dejstvo je, da je preskočil kolesarsko osnovno šolo, vse ostalo je zgolj odkrivanje tople vode.
Psi lajamo, karavana je šla dalje. Rožnata proti Rimu, Roglič pa bo po zacelitvi ran pričel z operacijo Tour 2025. Posamezni strokovnjaki celo pravijo, da je bil vsaj z enim očesom tudi v zadnjih dveh tednih vseskozi pri Touru. Da je letos vse podrejeno Dirki po Franciji. Za morda celo zadnji poskus lova na sveti gral. Čeprav tega ne bo izrekel na glas, ampak bo raje dejal, da se ne obremenjuje s tem, kaj bo prinesel zaključek kariere, Tour ostaja njegov veliki beli kit.
Pa lahko iz pričakovanega dvoboja Tadej Pogačar – Jonas Vingegaard julija dejansko naredi troboj? Če rečemo bobu bob, potem ne. Upam, da se motim – z največjim veseljem bi se oziroma se bom posul s pepelom –, toda zdi se, da je vlak za Tour, ki je precej večja zver kot Giro in/ali Vuelta, že pred časom odpeljal z njegove postaje.
Nabralo se je let in nabralo se je padcev. Od zadnjih desetih tritedenskih dirk, na katerih je nastopil, jih polovice ni končal. Pri Touru 2021, Touru 2022, Vuelti 2022, Touru 2024 in Giru 2025 stoji tista zlovešča oznaka DNF. Samo za primerjavo – Tadej Pogačar je v tem času, začenši z Vuelto 2020, nastopil na sedmih in vse končal. Tudi Jonas Vingegaard je stoodstoten – šest od šest.
Vsak padec terja svoj davek, ob tem pa – kot že rečeno – Roglič ni več med najmlajšimi v karavani. Roglič bo 27. julija, ko bo padel zastor na 112. Touru, star 35 let in 271 dni. Če bi se na Elizejske poljane pripeljal v rumeni majici, bi postal drugi najstarejši zmagovalec v zgodovini dirke vseh dirk. Rekorder je Belgijec Firmin Lambot, ki je bil ob zmagi star 36 let in 131 dni. A to je bilo daljnega leta 1922. V 21. stoletju je najstarejši zmagovalec (izbrisani) Lance Armstrong, ki je bil leta 2005, ko je sedmič dobil Tour, star 33 let in 309 dni.
Res je, da je – glede na to, da je pozno padel v svet profesionalnega kolesarstva – njegov motor morda malce manj iztrošen v primerjavi z vrstniki, toda čas ni več na njegovi strani, prepad do Pogačarja in Vingegaarda pa vse večji. Tudi njegova ekipa me z izjemo vzhajajoče zvezde italijanskega kolesarstva Giulia Pellizzarija še ni prepričala, vsaj ne do te mere, da bi jo postavil ob bok Pogačarjevi.
Pa razlogi za optimizem med Rogličevimi navijači? Bolj malo jih je, v prvi vrsti so tu tri sicer dodobra zlajnane fraze oziroma floskule. Prva pravi, da upanje umira zadnje. Druga pravi, da ni važno, kolikokrat padeš, ampak da se vedno znova pobereš. Tretja pa pravi, da kar te ne ubije, te okrepi. Roglič je padal. In se pobiral. Vedno znova. In se pri tem pogosto vračal še močnejši.
Kolesarstvo je ob tem sila nepredvidljiv šport. Na tritedenski dirki se lahko zgodi vse. In ponavadi se tudi zgodi. Kdo bi si denimo pred tedni mislil, da bosta glavna favorita letošnjega Gira – Primož Roglič in Juan Ayuso – iz igre izpadla že pred odločilnimi dnevi?
Morda je tisti ne v naslovu v tej luči premočna trditev. Rogličeva zmaga na Touru je zelo malo verjetna, vseeno pa ne nemogoča. Če bodo planeti končno prav poravnani, potem nič ni nemogoče. Vsekakor bi bila to sijajna zgodba, ena najboljših iz serije vrnitev odpisanih. A tudi če ne bo osvojil več niti ene dirke, bo šel v zgodovino kot eden najboljših kolesarjev za Grand Toure. Kljub vsem padcem in odstopom. Navsezadnje jih je med aktivnimi kolesarji več (7) dobil le Chris Froome. Froome, ki vztraja na kolesu, pa čeprav je svetlobna leta od nekdanje ravni in je od zadnje zmage minilo že sedem let.
