Če bi bil na njegovem mestu oziroma če bi mu lahko svetoval, bi mu na dušo položil, naj se raje zamisli nad tem, kaj se dejansko dogaja za njegovim hrbtom, torej v njegovem klubu, in kakšno luč na Olimpijo mečejo ljudje, ki dejansko stojijo tik ob njegovem boku.
V zadnjih dneh se v Sloveniji precej krešejo misli o tem, ali je to, kar počne Olimpija v tem prestopnem roku, dobro ali slabo. No, več je takšnih, ki so prepričani, da se v Stožicah ne kuha nič dobrega. Slišimo celo, da naj bi Olimpija s prodajanjem slovenskih nogometašev in kupovanjem tujih izgubljala svojo identiteto. O tem za zdaj še ne bom sodil, saj menim, da je prezgodaj, prav tako ne mislim razpredati o kakršnemkoli izgubljanju identitete kluba, ki je še nedolgo tega sploh ni imel. Ko je bilo v Ljubljani marsikaj precej bolj narobe, se z identiteto Olimpije nihče ni kaj prida ukvarjal, čeravno jo je prav v času strahovlade nekoga drugega dejansko dokončno izgubila. Da zdaj njeno vračanje ne poteka na najboljši način, ni nobenega dvoma, čeravno so mnenja zagotovo deljena. Ali kot se je Milan Mandarić pred kratkim izrazil v intervjuju za naš časnik: "Lahko jih zamenjam tudi 100, če želim."
Njegova volja je vsekakor glavna, ne nazadnje je on tisti, ki je Olimpijo rešil še drugega potopa v istem tisočletju, ne nazadnje jo je on spravil na višjo raven, ne nazadnje so njegovi milijoni posredno poskrbeli, da se je po dolgih 21 letih naslov prvaka vrnil v prestolnico. Da, Mandarić ima vso pravico, da počne, kar želi, da klub vodi, kot sam ocenjuje, da je zanj najbolje. Zato niti nisem bil kaj prida kritičen ob vseh silnih kadrovskih spremembah v zadnjem času, prav tako menim, da se je treba o nečem najprej dodobra prepričati, šele nato komentirati. Novi obrazi pri Olimpiji se bodo kakopak morali še dokazati, a to ne pomeni, da ima kdorkoli pravico že zdaj udrihati po njih. Zato se strinjam z Mandarićem, ki ne razume gonje zaradi kadrovskih sprememb, preprosto pa z njim ne gledam v isti smeri, ko govori, da je nezadovoljen s podobo, ki se o njegovem klubu riše v javnosti. Razlogov za to imam več, zagotovo pa me kot nevtralnega, a sila pozornega in osredotočenega opazovalca najbolj moti nekaj, kar se v resno urejenem klubu nikakor ne bi smelo dogajati. Nedopustno je namreč, da Mandariću največjo škodo povzročajo ljudje, ki bi dejansko morali sodelovati z njim in prispevati svoje k razvoju in napredku Olimpije. Da ni tako, me vendarle ne preseneča preveč. Oziroma nič več. Ker vem, da je Slovenija specifična država, ali kot se je nekoč slikovito in tako zelo posrečeno izrazil sloviti Eric Cantona: "Ko galebi sledijo ribiški barki, je to zato, ker so prepričani, da bodo ribiči v morje metali sardele." Vonj po sardelah je po Mandarićevem prihodu k Olimpiji okoli njegove barke dejansko zbobnal kar nekaj sestradanih galebov, o poštenosti katerih bi lahko še kako sodili. Je že tako, da je vonj po lahkem zaslužku včasih močnejši kot nagon po preživetju. Za sardele bi marsikdo naredil vse, tudi rovaril, metal polena pod noge in skratka počel vse, tudi vrtal luknjo v barko, ki ji sledi, da bi kar največ sočnih ribic kar najhitreje padlo prav pod njegove noge.
Ti galebi so v zadnjem času Olimpiji naredili precej več škode kot novinarji, navijači in vsi ostali nogometni navdušenci, ki vendarle zgolj komentirajo in pač podajajo svoje mnenje; pa naj bo to takšno ali drugačno. Smešno, že skorajda komično je, ko se prav ti galebi kot razjarjeni šakali podijo proti njim in jih obtožujejo, da uničujejo Mandarićevo nogometno kraljestvo, da pišejo pod vplivom, da jih vodi skorajda bolestna želja po rušenju in uničevanju. Vsi ste proti nam, vsi ste "blesavi", vsi neumni, nihče nič ne ve. Tako nekako na bizaren, skorajda patetičen način branijo svoj prostorček ob tej barkači, s katere padajo sočne sardele. Ne vedoč, da dejansko kot klubski delavci, tesni sodelavci, prokuristi, računovodje, tajniki in podobno s patetičnimi vpisi na svetovnem spletu in posedanjem tam, kjer zanje niti po naključju nikdar ne bi smelo biti prostora, zgolj mečejo slabo luč na roko, ki jih hrani. In tej dejansko celo zelo škodujejo. Le čevlje sodi naj kopitar, je nekoč zapisal France Prešeren. Sam bom ob tem dodal: le kavo kuha naj … Saj verjetno veste, kako gre naprej. Predvsem pa upam, da to ve tudi Mandarić. Če bo namreč še naprej poslušal in predvsem verjel kruljenju teh galebov, ki krožijo okoli njegove barke, potem bo hitro prišel dan, ko bo spoznal, da sardel na krovu sploh ni več.
