Tam naj bi s partnerji iz Srbije zgradil hotel, pred dnevi pa kot predsednik Olimpije spisal pogled, v katerem je navijaški skupini Green Dragons očital, da je moral zaradi njenega neprimernega obnašanja plačati več kot 35 tisoč evrov.
Zagotovo ne spadam med tiste, ki pravijo, da ni nič takšnega, če sem in tja kakšna bakla poleti na igrišče, če od časa do časa zapojejo pesti, če so izgredi del navijaške in posledično tudi nogometne folklore. Menim, da se da za svoj klub navijati tudi brez kršenja zakonov in predpisov. Ampak hkrati nisem moralist in vem, da se določenih stvari ne da spremeniti.
Mi je pa že skorajda komično, da Rastoder navijačem očita teh 35 tisoč evrov, hkrati pa več kot očitno prenaša, da mu nekdo v njegovem lastnem klubu iz denarnice krade bankovce za nekaj, kar bi ga moralo precej bolj jeziti in tudi skrbeti. Pravzaprav neverjetno bo, če najpozneje po koncu sezone ne bo nekdo odgovarjal za to, kar se je pri zeleno-belih zgodilo v zimskem prestopnem roku; in še kakšnem pred tem.
Ne vem, kako dobro oziroma kako slabo je za nošenje dresa Olimpije plačanih vseh sedem tujcev (od prvega do zadnjega, brez izjeme), sem pa prepričan, da je bila večina evrov, ki so bili do zdaj porabljeni za njihove mesečne plače, vržena skozi okno.
Ne trdim, da so zanič nogometaši. Daleč od tega. Verjamem, da obstajajo klubi, pri katerih bi blesteli, pri katerih bi bili zvezdniki. Ampak pri Olimpiji ne blestijo in niso zvezdniki; so pa – o tem sem stoodstotno prepričan – precej oziroma celo občutno večji strošek za klub, kot bi bili mladi, doma vzgojeni nogometaši.
Nič nimam proti nobenemu od omenjenih nogometašev, verjamem, da so vsi, od prvega do zadnjega, super fantje. Me pa boli srce, ko vidim, kako posedajo po klopi oziroma celo tribuni in kako odžirajo mesto tistim, ki bi dali vse za to, da bi jih lasten klub nagradil za trud in dobre igre med mladinci in kadeti. Olimpija bi lahko imela na bližajočem se evropskem kadetskem prvenstvu kar pet svojih nogometašev, eden teh se bo v kratkem preselil k Fiorentini, a v svojem lastnem klubu so potisnjeni na rob.
Kot da zgodbe Nika Kapuna, Kenana Bajrića, Andraža Šporarja, Mihe Zajca in še koga ne govorijo o tem, da velja podpirati mlade, doma vzgojene. Ker imaš lahko ogromno od tega. In kot da se s temi preklemanskimi tujci nihče nikoli ničesar ne nauči: kdaj smo v Ljubljani nazadnje videli res dobrega tujega nogometaša? Že celo večnost ne. Pa jih še vedno nekdo vozi kot po tekočem traku in se norčuje iz javnosti, iz navijačev, iz – če želite – Rastoderja.
Nekoč je veljalo, da mora biti tujec vsaj za odtenek boljši od najboljšega domačega nogometaša, če ni, se ga ne izplača pripeljati. Pri Olimpiji pa si to predstavljajo povsem drugače. Nekako v smislu: tudi če je tujec slabši od najslabšega domačega, je še vedno dobrodošel.
Ne vem le, zakaj. In kdo ima od tega korist. Nekdo jo že mora imeti. Toda to zagotovo ni Olimpija. No, pa saj ni nič novega – koliko jih je takšnih, ki se že leta in leta norčujejo iz tega ubogega nogometnega reveža ...
