Svetovni fenomen

Ne zaradi tega, ker je res dober vratar, tudi zaradi tega ne, ker mu je že pri dvaindvajsetih uspelo, kar mu je. Ključen je način, kako mu je uspelo. V nekaj letih je iz Škofje Loke prišel vse do Madrida, pri tem pa je v prvi vrsti osupljiv podatek, koliko tekem je odigral na poti do raja. Malo, ne veliko – da ne bo pomote. 

Na vsaki postaji v svoji karieri se je zaustavil le toliko, da je pogledal levo in desno, naredil požirek vode in odšel dalje. Olimpijo je zapustil po eni sezoni v 1. SNL, v kateri je odigral le 33 tekem. Pri Benfici je v članski ekipi odigral 25 tekem in že je sledil s finančnega vidika gromozanski prestop k Atleticu. Pri slednjem je do pred kratkim več ali manj posedal na klopi, zdaj se je prebil v udarno enajsterico, za zdaj odigral 14 tekem in že se govori, da ga spremljajo še večji klubi, da menda že razmišljajo o tem, da bi ga poskušali zvabiti v svoje vrste. Skratka, Olimpija, Benfica in Atletico – trije klubi, 72 tekem in skoraj 18 zapravljenih milijonov evrov. Vsak njegov nastop je bil po tej logiki vreden 250 tisoč evrov. 

Oblak bi moral v vsakem poletnem odmoru v rodni domovini organizirati pogovorni krožek, na katerem bi mladim razlagal, kako mu je uspelo. Recept je sicer preprost: ko dobiš priložnost, jo moraš izkoristiti. A to kakopak ni lahko. Še zdaleč ne. Oblak je svojevrsten fenomen tudi zaradi tega, ker je popolno nasprotje povprečnega Slovenca. "Klasični Janez" se, ko zapusti rodno grudo, po navadi počuti zelo slabo. Objokuje usodo, ne znajde se v novem okolju, vse mu je preveliko, nekaj bo že našel, kar ga bo motilo. Oblak pa je drugačen. 

Že ko ga je Branko Oblak pri rosnih šestnajstih iznenada vrgel v razburkano morje, se ni ustrašil. Brez kančka panike, nervoze oziroma česarkoli podobnega je splaval in se že takoj zatem brez težav spopadal z visokimi valovi. Lahko bi se podelal od strahu, lahko bi doživel živčni zlom, lahko bi se sesedel sam vase. Lahko bi že tedaj potegnil črto pod svojo kariero, lahko bi se sprijaznil z vlogo zgolj povprečnega prvoligaškega vratarja. A se ni; zagrabil je priložnost – ne z obema rokama, še z obema nogama in še s čim. 

Ne samo v Ljubljani, tudi pozneje v Lizboni in zdaj v Madridu. Vmes se je izkazal za neizprosnega in brezkompromisnega mladeniča, ki pravzaprav ne izbira sredstev, kako priti do želenega. Ko so mu pri Benfici dejali, da ga bodo spet posodili, je zagrozil z odhodom drugam. Ne samo zagrozil, celo vrnil se je domov in bojkotiral svoje obveznosti. Ne, profesionalno to res ni bilo. Pa je dosegel svoje? Da. Včasih je treba iti tudi čez trupla. Ni vedno prijetno in lepo, se pa izplača.

Kar ima Oblak, se je nemogoče naučiti. S tem se rodiš; če se ne, tega pač ne boš imel. Preprosto. Pa vseeno, Oblakov nauk je jasen: carpe diem. Ujemi trenutek, izkoristi ponujeno. Svet nogometa je neizprosen. Priložnost se ti ponudi enkrat, morda dvakrat, nato greš na smetišče pozabe.