Slovenci smo delovni narod. V spominu mi je ostal pogovor s slavnim španskim trenerjem – pa se ne spomnim, ali je o tem tekla beseda z Zormanovim mentorjem Talantom Dujšebajevom ali s Juanom Carlosom Pastorjem, ki je slovenske rokometaše pod svojo streho zbiral kot eden od nekdanjih selektorjev slovenske nogometne reprezentance rolice toaletnega pred prvim zaprtjem države zaradi pandemije koronavirusa. Na vprašanje, zakaj tako ceni slovenske rokometaše, je odgovoril, da ker so delovni, pridni, tihi, ubogljivi, pa še poceni za povrh. Zadovoljni so z malim, ne zahtevajo toliko denarja kot Nemci, Francozi, Danci, Španci …
Tudi v fabriki za tekočim trakom, kjer sem s študentsko napotnico v žepu preživel drugo polovico najstniški (po)let(ij), s(m)o Slovenci za minimalca pridno in tiho delali po navodilih 'majstrov'. S(m)o pa radi pred izmeno in po njej pojamrali in pošimfali. Najraje tiste, ki jim je šlo v življenju bolje. Na radiu Kum pa je medtem igrala ena od viž danes pokojnih Korada in Brendija: Vsak zavida ti, če kaj imaš. Če faušija bi gorela, bi bila v ognju cela, ti, Slovenija, ti, Slovenija ...
Slovenci smo delovni narod, kar je naša hvalevredna vrlina, imamo pa tudi kakšno lastnost, s katero se ni za hvaliti naokoli. Ko nam crkne krava, bi najraje videli, da ji v večna lovišča sledi še mlečna kraljica spodnjega soseda. In travniška lepotica s pašnika zgornjega soseda. Če jima gre bolje kot meni, naj gresta k vragu.
Razumem, zakaj gre Slovan toliko ljudem v slovenskem rokometnem prostoru v nos. V šaleški dolini Zoran Jovičić ob igrišču ter odhajajoči Janez Gams in morda odhajajoči Roman Pungartnik s sodelavci v pisarnah iz malega delajo največ, kar lahko. Nihče jim nič ne da oziroma zelo malo. V Savinjski dolini od slovesa debelih krav tamkajšnja vodstva šepavega paradnega konja slovenskega rokometa obračajo vsak evro, ena bolj, druga manj uspešno. Istočasno tega ne razumem, negativnosti, namreč.
Zakaj toliko je zavladala v dolini šentflorjanski, odkar so na Slovanu prišli do denarja, odkar je prišel Uroš Zorman, odkar so rezultati. Mar nismo jamrali, kako nas po levi in desni prehitevajo klubi z vseh koncev Evrope, da nismo več konkurenčni niti v drugem razredu evropskega tekmovanja? Mar nismo govorili, da Slovenija mora imeti klub med evropsko elito, kjer je bila s Celjem vrsto let eno od najbolj imenitnih tradicionalnih središč? Mar to velja samo za Celje ali pogojno Velenje? S tako mačehovskim odnosom generalnih pokroviteljev obeh največjih slovenskih klubov, odkar so Pivovarno Laško in Gorenje prevzeli tuji lastniki, se bosta težko vrnila na pota stare slave.
Zato je do nadaljnjega glavno upanje za slovensko vrnitev v ligo prvakov – Slovan. Zato bo za celoten slovenski rokomet najbrž najbolje, da ta projekt podpre, ne pa da mu, kot je rekel tudi Uroš Zorman, meče polena pod noge. Večni športni zaljubljenec Zoran Janković je pokazal, kaj za slovenski rokomet pomeni milijon evrov (vložka). Od krčevitega boja za obstanek v, bodimo iskreni, kar skromni slovenski ligi do dvojne krone. Zdaj oče in boter v eni osebi dveh naslovov evropskega klubskega prvaka Krima želi (v) ligo prvakov. Takoj. A za to bi, kot mu na dušo polaga Zorman, potreboval še dodatna dva ali tri milijone …
Naj pred naslednjo trditvijo povem, da nisem najbolj ambiciozen človek na svetu. Moja boljša polovica bi dejala, da sem na lestvici od Zorana Jankovića do Ronalda Wayna (soustanovitelja Appla skupaj s Stevom Jobsom in Stevom Wozniakom, ki je 12 dni po ustanovitvi svoj delež prodal za 800 dolarjev) ambiciozen kot tisti sodelavec iz fabrike, recimo mu Stane, ki je pustil šolo, ko je dobil prvo priložnost za zaposlitev, da je za tekočim trakom dočakal penzijo. Rada pretirava, ne ji zameriti. Čeprav po svoje gre v zgodbo, ko pravim, da si v naslednji sezoni (še) ne želim lige prvakov v Ljubljani ...
Ker nočem še enega (novodobnega) Krima. Ker ni potrebe zanj. Pri lepši polovici ljubljanskega rokometa drugače kot s tujsko legijo ne morejo loviti visokih ambicij, tj. evropskega prestola, kajti slovenskih rokometašic na vrhunskem nivoju je premalo. Ana Gros in Tamara Mavsar, ki sta že (oziroma še) v Stožicah, Tjaša Stanko, ki je tam več ni, Elizabeth Omoregie, Nataša Ljepoja. To je seznam. V bradatem delu ljubljanskega rokometa (ali celjskega, če tudi tam najdejo denar in ambicije, velenjskega ali drugod v Sloveniji) pa lahko drugače. Domače. Ampak ne takoj.
Naj pripelje(jo) Aleksa Vlaha. Blaža Janca. Mitjo Janca. Blaža Blagotinška. Boruta Mačkovška. Miho Zarabca. Klemna Ferlina. Domna Makuca. Kristjana Horžena. Domna Novaka, da bo vsaj kak Ljubljančan. Vsi dobrodošli v Ljubljani, tako kot že podpisani Staš Skube, Tadej Kljun in Gal Marguč, ki so korak v pravo smer. Poleg najboljših slovenskih rokometašev in mladih upov, kot sta Tarik Mlivić in Staš Jovičić (da ne rovarimo po vrtičkih drugih prvoligašev), pa še dva, tri, morda štiri vrhunske tujce. In imajo (z dodatnima dvema milijonoma) ekipo za lov na Final4 lige prvakov. A Vlah je ravno podpisal za Kielce, zato ga (še) ne bo. Ferlina, ki tam blesti, tudi ne. Janca prav gotovo (še) ne iz Barcelone … Zato je slovenski 'dream team' v prestolnici zaenkrat utopija. Da bi danes na vrat na nos v prestolnici zbrali tujsko legijo s preplačanimi, morda celo odsluženimi, rokometaši, da bi jutri igrali ligo prvakov, ob tem pa žrtvovali obetavne slovenske rokometaše, ki bi jim odvzeli priložnost dokazovanja na mednarodnem odru – v tem pa ne vidim smisla.
Mislim, da bi tudi Uroš Zorman, velik patriot, ki je s skoraj slovenskim dream teamom (pogrešali smo Aleša Pajovića in Luko Žvižeja, morda takrat golobradega Vida Kavtičnika) v Celju pred dobrima dvema desetletjema osvojil svojo prvo ligo prvakov, raje pisal zgodbo o uspehu v slovenskem jeziku. Takisto Jure Dolenec, še en velik patriot, ki je od naštetih najboljših slovenskih rokometašev v teh dneh prejel ogromno lepih sporočil ob zaključku kariere. Kako so počaščeni in ponosni, da so lahko skupaj pisali lepe zgodbe slovenskega rokometa. Morda pa res kdaj v prihodnosti spišejo še kakšno skupno …
P. S.: Hvala, Jure, še na tem mestu za vse, kar si dal slovenskemu rokometu. Takih ne delajo več. Zdaj pa novim zmagam naproti, sploh ne dvomim(o), da jih bo veliko.
