Počasi se bo treba vprašati, ali bo slovenska prva liga v tem formatu (torej 10 klubov) sploh še obstajala, ali pa bodo morali veljaki na NZS izumiti nov koncept med nogometno elito.
Na eni strani rekordno vlaganje v slovenski klubski nogomet, na drugi strani životarjenje. Če Celjani doživljajo najlepše trenutke v svoji zgodovini, vsako leto organsko rastejo in s pomočjo ruskih lastnikov vsako sezono dvigujejo svoj proračun, posledično pa tudi kakovost in ambicije, na drugi strani dva (če pogledamo v drugo ligo, je tukaj še Gorica, tako da številka naraste na tri) nekdanja državna prvaka hirata. Umirata na obroke.
Dobro, za Muro je morda to vendarle premočna beseda, čeprav ni več skrivnost, da so Prekmurci v hudih finančnih težavah in da je predsednik kluba Robert Kuzmič tako obupan, da se resno poigrava z mislijo, da prekmurski ponos znova potisne v roke Georgeu Junčaju, kar bi s seboj najverjetneje prineslo kapetanski trak v črno-belem dresu za njegovega sina Stevena, ter mešetarjenje z ameriškimi nogometaši sumljive kakovosti. Za Domžale je verjetno ta beseda premila. Domžalčani so pravzaprav že klinično mrtvi, čaka se le, kdo bo izključil aparate, na katere so prikovani v zadnjih mesecih.
Pa ostali slovenski klubi? Maribor je približek Celju. S to razliko, da v Ljudskem vrtu vsaj kar zadeva članske ekipe (vsa čast za mlajše selekcije!) ne vedo točno, kaj počnejo in jim velikanski proračun ne zagotavlja uspehov. Olimpija je bila ter ostala cirkus, v katerem se ne ve točno, kdo pije in kdo plača. Tudi zato je za uspehe zmajev v zadnjih letih težko najti logično pojasnilo. Sreča in iznajdljivost športnega direktorja Gorana Boromise je verjetno najboljši približek pojasnila. Ko sta začela vajeti v vseh sferah prevzemati nenavadni duo z zmajem govoreči Adam Delius in rekorder po številu prelomljenih obljub Igor Barišić, je začela zeleno-bela barka toniti.
Koper, odvisen od družine Guberac, se je osredotočil na zastonjske podpise pogodb s tujci s potencialom, ki jih poskušajo Primorci potem čim dražje prodajati (to jim dobro uspeva), Bravo, Aluminij in Radomlje nekako plujejo nad morsko gladino predvsem zato, ker se zavedajo svojih limitov, medtem ko je Primorje, kot slišimo, že zašlo v finančne težave. Nič novega pri Ajdovcih.
Stanje v slovenski prvi ligi je torej alarmantno. Kdo je krivec? Vemo, kdo ni. Matej Oražem, dolgoletni športni direktor Domžal in sin dolgoletnega prvega moža rumenih Staneta, je poudaril, da on pa že ni kriv za skorajda pet milijonski minus, saj da je klub zapustil v dobrem finančnem stanju (vic leta!). Sarkazem stran. Določen del krivde vsekakor leži na klubskih funkcionarjih, ki so se obnašali kot 'pijani milijonarji' (besedna zveza, ki jo je v slovenski nogometni prostor vpeljal Damir Krznar, ki je tako pri Mariboru kot pri Celju svaril, da se odločevalci v Ljudskem vrtu in na stadionu Z'dežele nikakor ne smejo tako obnašati). Najsi gre za Mateja Oražma ali Roberta Kuzmiča, ki je po naslovu državnega prvaka in uvrstitvi v skupinski del konferenčne lige, nogometašem na Fazaneriji dajal (pre)visoke plače, ki jih potem, ko uspehov več ni bilo, plače pa so ostale, ni mogel več plačevati.
Določen del krivde leži tudi na državi. Medtem ko se denimo Hrvati z novimi zakoni trudijo še nekoliko olajšati življenje športnikom na Hrvaškem in tudi podjetjem, ki želijo vlagati v hrvaški šport, je zakonodaja za športnike, ki si kruh služijo v deželici na sončni strani Alp, zares mačehovska. Tako kot za podjetja, ki ob vlaganju v slovenski šport nimajo praktično nikakršnih olajšav. Dokler se zakonodaja ne bo spremenila in dokler bo obdavčitev nogometašev v Sloveniji približno 50-odstotna, v s slovensko primerljivih ligah pa 10 ali največ 20 odstotna, do takrat, se bojim, rešitve za slovensko prvo ligo ne bo.
Krivdo lahko v določeni meri naprtimo tudi slovenskim podjetjem, ki neradi vlagajo v šport, čeprav na svojem področju delajo več milijonske presežke. A potem se spet vrnemo na državno zakonodajo in čarobni krog je sklenjen.
Vprašanje je, kako naprej? Si še naprej zatiskati oči in nadaljevati z ligo 10 ter čakati na propad še kakšnega slovenskega kluba? To seveda je ena od možnosti, a potem se res ne smemo zgražati, ko klubi, v želji po obstanku, k sebi spustijo investitorje sumljivega kova.
Si priznati, da je v Sloveniji profesionalizem v nogometu preprosto nevzdržen in narediti nekakšen hibrid med profesionalizmom in amaterizmom, kjer bi v prvi ligi igrali tako klubi na profesionalni kot na amaterski ravni? Liga z večjim številom klubov, kjer bi se neizbežno naredil jez med tistimi tremi, štirimi, ki bi se borili za prvaka (se bojim, da bo ta številka, če bo šlo tako naprej, kmalu še manjša in se bosta za prvaka (ne)enakovredno borila zgolj dva štajerska velikana) in tistimi, ki bi se borili za obstanek?
Zmanjšanje lige na osem klubov in obdržati v prvi ligi zgolj tiste 'zdrave' zgodbe? Se spomniti morda nečesa četrtega? Vprašanj je veliko, odgovora, vsaj ne enoznačnega, za zdaj še nimamo. Je pa jasno, da bo na tak način šlo težko naprej. Nemogoče. Ne brez pomoči države. A ta boj slovenski šport bije že x let. Do zdaj ga še ni uspel dobiti. In vprašanje, če ga bo kdaj. Zato se na spremembo zakonodaje ne gre zanašati. Treba bo najti drugačno rešitev. In čim prej. V nasprotnem primeru se zna zgoditi množična smrt bolj in manj kultnih slovenskih klubov …
