Ali mirno spite, Ranko Stojić?

V tem trenutku pa je to sicer šaljivo vprašanje, ki je skoraj že ponarodelo na družbenih omrežjih, povsem resno in legitimno. Spanec športnega direktorja Olimpije je v tem trenutku zagotovo bolj slab …

Da je Ranko Stojić precej zagledan vase, ni nova ugotovitev. Da misli, da s(m)o slovenski športni novinarji skupinica amaterjev, ki jim lahko serviraš tudi pomije, pa jih bodo prežvečili in pogoltnili, ne izpljunili, je prav tako že dolgo znano. To bojda v pisarnah Olimpije večkrat poudarja, tako se tudi obnaša na novinarskih konferencah. Na njih nastopa arogantno, samozavestno, na vprašanja pa odgovarja v slogu največjih banditov.

"Raje bi govoril, ko se začne prvenstvo, prepričan pa sem, da bom potem jaz malo več spraševal vas," je pred začetkom spomladanskega dela zabrusil novinarju, ki je postavil povsem upravičeno vprašanje o smiselnosti tako velikih rošad v moštvu, da si verjetno Luka Elsner do prve tekme ni mogel niti zapomniti vseh imen svojih novih varovancev. Na zadnji novinarski konferenci ob ustoličenju Marijana Pušnika je Stojić znova 'zablestel' v polnem sijaju. "Povejte mi, čigavo delo je, da uigra ekipo?" je športni direktor brez kakršnekoli slabe vesti vso krivdo za spomladanske poraze prevalil na Elsnerja. Kot da mu je v Stožice pripeljal Lionela Messija, Cristiana Ronalda in Edena Hazarda, ne pa anonimnih Hrvatov, Romunov, Angležev in enega nogometaša sicer slavnega priimka, a zares vprašljive kakovosti.

Na taisti novinarski konferenci je Stojić razglabljal tudi o tem, da ne razume, kako je mogoče, da novinarji kritizirajo okrepitve, če pa jim dajejo najvišje ocene. Morda je Stojić v rokah držal kakšne 'Stojićeve novine' ali 'Mandarićev list', v katerem so se pisali hvalospevi na račun Boatenga, Štigleca, Oduwe in ostalih novincev, drugje je težko prebral kakšno pohvalo.

Dobro, Alexandru Cretu je svoji prvi dve tekmi odigral zelo spodobno in si vsekakor zasluži pozitivno oceno. Proti Domžalam je bil že precej bolj neviden, toda v redu. Solidna okrepitev. A tu se seznam konča. Nathan Oduwa je proti Mariboru odigral dober prvi polčas, potem pa se je v drugem popolnoma izgubil, ko so ga vijoličasti začeli podvajati. Na naslednji tekmi proti Rudarju se je pred poškodbo v drugem polčasu nekje štirikrat dotaknil žoge in se vlekel po stožiški zelenici, kot da bi bil tik pred smrtjo, ne pa šele na začetku resne profesionalne kariere. Dino Štiglec je … Pač je. Nič posebnega. Njegovi predložki so katastrofalni in nikakor ne bi mogli reči, da predstavlja kakšno nadgradnjo Aljaža Krefla ali Maria Jurčevića. Branko Ilić je po vrnitvi v Ljubljano izgubljen. V Mariboru ga je osmešil Luka Zahović, proti Rudarju se je dvakrat osmešil sam. Na dvoboju z Domžalami je celo zaigral v vlogi vezista, ki nikakor ni njegova, in posledično je bil precej izgubljen. Daniel Avramovski je odigral premalo za kakršnokoli oceno, Issah Abass prav tako.

Ostane še Boateng … Nogometaš slovitega priimka. Nekdanji biser italijanskega velikana Milana. Standardni italijanski reprezentant do 21 let. Čeprav njegovo ime ni ne Jerome ne Kevin-Prince, so bili v prestolnici prepričani, da so dobili velikansko okrepitev. Nogometaša, ki bo Olimpiji sam prinesel naslov prvaka. A za zdaj se zdi, da so kupili mačka v žaklju. Boateng je v zelenem dresu videti tako smešno, da se zdi, kot da bi Stojića nekdo okrog prenesel. Mu rekel, da je to 'tisti Boateng iz Milana', a mu v resnici prodal nekega anonimneža iz neke italijanske 'vukojebine'. V Ljudskem vrtu je bil Boateng grozen, v Stožicah grozljiv, v Domžalah pa … Težko najdem besede. Ne bi pa bil presenečen, če je ponedeljkova vodna aerobika v domu ostarelih, ki stoji v neposredni bližini domžalskega igrišča, potekala z uradnimi žogami slovenske prve lige. Tako da je Boateng morda osrečil vsaj nekoga.

Toliko pač o Stojićevih opevanih sijajnih okrepitvah, nogometaših, kakršnih slovenski prostor še nikdar ni videl in za katere se bo Srečko Katanec že kmalu potrudil, da nekako najde način, da dobijo slovenska državljanstva, da jih bo lahko klical v reprezentanco. A tu se Stojićeva farsa šele začne. Kaj reči na dejstvo, da sta v Domžalah v začetni enajsterici Olimpije zaigrala dva nogometaša, ki sta bila praktično izbrisana in na katera Elsner ni smel računati? O Kronavetru Stojić vsaj ni rekel kakšne slabe besede, Andražu Kirmu se je na drugi strani odkrito posmehoval. Da pač v sistemu, ki ga Olimpija igra, ne more igrati. Da ni dovolj hiter. Da ko je žoga jeseni prišla do njega, se je nevarna akcija spremenila v podajanje žoge nazaj. In takšne reči. Zdaj je pa kar naenkrat Kirm, ki mimogrede z Olimpijo ni šel niti na priprave, znova dober. Da ne govorim o Juliusu Wobayu, ki je bil suspendiran, ker naj bi bil predebel. Tudi on ni šel na priprave, a tudi on je v Domžalah zaigral. Ne zato, ker bi vidno shujšal, pač pa zaradi nekih povsem drugih razlogov. Kot da bi Stojić želel dokazati, da se ne vmešava v Pušnikovo delo, in je zato zahteval, da Pušnik v začetno enajsterico in na klop uvrsti vse odpisane nogometaše. Češ, evo, zdaj lahko vidite, da ima Marijan popolno avtonomijo pri izbiri nogometašev. Verjetno se športni direktor ne zaveda, da je Olimpija s temi potezami sporočila vse kaj drugega.

Tako ali tako pa se v zadnjem času zdi, da se Stojić marsičesa ne zaveda. Da novinarji nis(m)o neumni in da niso neumni niti navijači. Dejstvo, da so vzkliki Green Dragonsov "Stojić odj*bi" edini pri vseh navijačih Olimpije na domžalskem stadionu naleteli na odobravanje in bili pospremljeni z aplavzi, pove zelo veliko …