Dobro, ne povsod v Sloveniji, a v Mariboru vsekakor. Izmečki. Gnoji. Gnide. Tako nekako. Skratka: 'gamad'! Novinarska. Sodniška. Ljubljanska. V štajerski prestolnici s to besedo operirajo kar vsepovprek. Kdor ni z nami, je proti nam. In je 'gamad'. Od sobote naprej obstaja tudi 'gamad' kidričevska.
Ker to, kar so si v soboto privoščili pri Aluminiju, je vredno velikega obsojanja. In kazni! Velikanske kazni. Če si izposodimo še eno južno besedo, ki jo pri nas poznamo: drakonske kazni. Tako očitnega poskusa prevare v slovenskem nogometu še ni bilo. Še dobro, da je bil na igrišču pravični mož s piščalko, ki je Kidričane upravičeno kaznoval že na zelenici.
Pa so govorili, da v Mariboru velikokrat vlada paranoja. Ti, ki so vedno pri koritu, ki izkoriščajo vso Slovenijo in ki pobirajo sadove dela ostalih, so si drznili trditi, da so Mariborčani paranoični. Paranoja so trobili, ker so želeli prikriti svoje zlobne prestopke, izvesti nekakšno diverzijo. Dolgo časa jim je vse skupaj zelo dobro uspevalo, toda v soboto zvečer je končno prišel dan, ko so Štajerci dobili zadoščenje. Ko je lahko vsa Slovenija videla, da oni nikakor niso paranoični, ko razlagajo o tem, da sodniški lobi preferira Olimpijo in da se vsem, ki jim po žilah teče vijoličasta kri, godi velika krivica. Končno so lahko vsi ugotovili, da teorije zarote pač niso samo teorije. Dokaz je neizpodbiten, dokaz smo dobili v 40. minuti prvega polčasa med Mariborom in Aluminijem.
Kako zelo pokvarjen moraš biti, da si sploh privoščiš nekaj takšnega, kar so si privoščili Kidričani? Ker so v Aluminiju vedeli, da se v odprtem boju 11 na 11 z Mariborom ne morejo kosati, so se odločili, da bodo malo zaobšli pravila in v Ljudski vrt na igrišče poslali še 12. moža. Dobro, mož ni ravno prava beseda …
'Šumarji' pravijo Kidričanom Mariborčani. Ker prihajajo iz 'šume'. Še ena južna beseda. Iz gozda. In ker prihajajo iz gozda, imajo kajpak stik s številnimi živalmi. In tako so se Kidričani odločili, da na skrivno misijo pošljejo krta. Ne človeka vohuna, temveč čisto pravega krta. Tistega, ki biva pod zemljo in koplje rove. Za pomoč, če bo morda prišlo do situacije, v kateri bi lahko ravno on preprečil kakšno obetavno akcijo Maribora. In je prišla. Situacija in krtova pomoč.
Ko je ob koncu 39. minute Rodrigo Defendi tako grdo zgrešil žogo, brcnil v travo in telebnil po tleh, so mnogi pomislili, da je Brazilec pač neroden. Niso videli, kaj se je v resnici zgodilo. Niso videli, da je to v bistvu delo kidričevskega krta. Je pa na srečo to opazil koprski sodnik Roberto Ponis. Mož v črnem – tokrat v rumenem – je stal zelo blizu in je vse skupaj dobro videl. Krt, celo oblečen v dres Aluminija! Dvoma ni bilo. Enajstmetrovka! Če bi lahko, bi Ponis krtu pokazal tudi rdeči karton. Toda iznajdljiva žival mu je pobegnila. In v drugem polčasu zmedena, ker jo je nekdo opazil, skoraj prevarala še svojega vratarja Luko Janžekoviča. V taistem polčasu, v katerem je skoraj na identičnem položaju, na katerem je krt spotaknil Defendija, napadalec Aluminija Žiga Škoflek padel in zahteval enajstmetrovko. Češ da ga je spotaknil prav Brazilec. Še en poskus prevare. Škoflek je zagotovo padel sam.
Dovolj sarkazma. Dejstvo je, da je Maribor v tem trenutku najboljša slovenska ekipa. Tega mu ne želim vzeti. Igra morda ne najlepši, vsekakor pa najboljši nogomet. Hkrati je tudi zelo učinkovit. Z razlogom ima zelo lepo prednost na lestvici pred najhujšimi rivali. In po vsej verjetnosti bi tudi v soboto na koncu uspel streti odpor Kidričanov. A prav tako neizpodbitno dejstvo je, da je odpor strl ravno z Zahovićevim zadetkom iz neobstoječe enajstmetrovke. V odločilnih trenutkih, ko se lomi prvenstvo, so vijoličasti dobili najbolj smešno enajstmetrovko v sezoni. Na drugi strani pri izidu 1:0 (ne pri 3:1 ali 4:1) Aluminij ni dobil na voljo najstrožje kazni, čeprav bi jo verjetno moral. Pozor, seveda ne govorim o tem, da je Ponis nalašč naredil dve napaki v korist Maribora. Prepričan sem, da ju ni. Toda ne moremo ubežati temu, da sta bili storjeni dve veliki napaki. Pri izidu 0:0 in 1:0.
Kot rečeno, verjetno bi Maribor vseeno uspel streti odpor Aluminija, vendar vseeno obstaja tista senca dvoma. Kaj pa če bi Kidričani zdržali s fantastičnim branjenjem, na katerega so morali po prejetem zadetku vseeno pozabiti? Kaj pa če bi bila nervoza vijoličastih, ki bi pritisk čutili že med polčasom – v tistih 15 minutah, ko bi nogometaši Aluminija lahko prišli do oddiha in si napolnili baterije za drugi polčas –, z vsako pretečeno minuto ob izidu 0:0 vse večja. In bi za to zgrešili kakšno lepo priložnost? Ali pa bi jih morda celo Aluminij kaznoval iz kakšnega protinapada, ker bi morali Mariborčani puščati vse več prostora v obrambi, Kidričani pa imajo hitre napadalce? Nikdar ne bomo vedeli, kako bi se tekma razpletla, če bi Ponis pravilno videl, da je Defendi padel zaradi svoje nerodnosti in da je Škoflek verjetno prav tako padel zaradi Defendijeve nerodnosti. V resnici ni niti pomembno.
Upam samo, da so privrženci vijoličastih, ki so po navadi najbolj glasni pri razvijanju teorij zarote, ob katerih je njihov klub vedno v vlogi žrtve, njihovi večni tekmeci pa so favorizirani, končno ugotovili, da le ni tako. Da se napake pač dogajajo. In da so lahko zdaj nekaj časa tiho. Nekaj podobnega kot velja za navijače Barcelone.
