Tiskarski stroji se še niso dobro ohladili in že je imel Maribor na voljo pomembno tekmo, ki ni prinašala le možnost uvrstitve v finale prestižnega tekmovanja, temveč tudi takojšnji konec namigovanj o krizi, takojšnji izhod iz obdobja negodovanj, vprašanj, dvomov in kritik. 3:0 na račun Celja bi po možnosti skupaj z dopadljivo predstavo zaprlo usta kritikom, mene osmešilo, trener vijoličastih pa bi lahko s širokim nasmeškom prikorakal na novinarsko konferenco, se mi pomenljivo nasmehnil in mi neskončno boleče – zame in za moj poklicni ponos seveda – odgovoril na vsa vprašanja. V teoriji sem torej tvegal zelo veliko. A zelo dobro sem vedel, da je to le teorija. Še bolje pa je vedel Šimundža in verjetno ga je to dejstvo grizlo bolj od vsake kritike. Kaj verjetno, zagotovo ga je neskončno skelelo zavedanje, da mi s predstavo svoje ekipe na igrišču ni sposoben zapreti ust. In odločil se je, da se bo s kritiko spoprijel nekoliko drugače.
"Ne vem, glede na vaše znanje nogometa mi lahko morda vi odgovorite?!" je Ante Šimundža ponudil odgovor na moje vprašanje na novinarski konferenci po polfinalni tekmi v Celju, ko sem ga povprašal, kaj je manjkalo, da bi vijoličasti zabili tisti zadetek (oziroma dva), ki so ga nujno potrebovali. Prvi trenutek me je šokiralo, nisem mogel verjeti temu, kar sem slišal. Da bi moral jaz odgovoriti njemu glede na moje znanje nogometa. Kako, prosim? Sicer ne vem, kako točno si je predstavljal, da naj bi potekala ta novinarska konferenca. Da bi jaz spraševal in potem sam sebi odgovarjal? Morda je gospod Šimundža ocenil, da spadam v kakšno posebno ustanovo, da bi me morali hospitalizirati in ustrezno zdraviti, kajti le v tem primeru razumem, kaj točno je hotel s tem odgovorom doseči. Na srečo sem, tako menijo tudi zdravniki, v tem trenutku še povsem zdrav in potrebe po čem takem ni. Funkcioniram normalno, moje misli so zdrave, nisem zbegan, razmišljam trezno, tudi sam s seboj se ne pogovarjam. Zato mi ni na kraj pameti padlo, da bi sam sebi odgovarjal.
Odgovor Šimundže me je presenetil, še več šokiral. Imel sem ga za velikega profesionalca, s tem odgovorom pa je pokazal vse kaj drugega. V torek se je obnašal povsem neprofesionalno in neskladno s funkcijo, ki jo opravlja. Še posebej zato, ker sedi na klopi kluba, ki v vsakem trenutku poudarja, da je evropski. Da igrajo evropski nogomet, da imajo evropsko miselnost, da so organizirani kot pravi evropski klub. Glede na to, da so si letvico s temi primerjavami že sami postavili zelo visoko, da so si to letvico še malce dvignili z uspehi v Evropi, bi človek pričakoval, da se bodo evropsko, profesionalno obnašali na vseh sferah in na vseh položajih ter v katerikoli situaciji. Še posebej pa, da se bo profesionalno obnašal človek, ki ima v klubu zelo pomembno funkcijo, človek, ki je zadolžen za izbiro igralcev, taktike, in človek, ki je najbolj odgovoren, ko njegovim varovancem ne gre. Ante Šimundža je, ko je postal trener Maribora, sprejel veliko odgovornost, pri podpisu pogodbe se je zavezal k profesionalnosti in v torek je to pogodbo prekršil.
Ko se je ob prihodu na novinarsko konferenco živčno posedel na stol in si nervozno popravil naslonjalo, je s pogledom iskal novinarja, ki si je drznil o Mariboru napisati nekaj grdega. Novinarja, ki si je drznil vreči kamen v medvedji brlog in s tem zbuditi rjovečo žival. Prestrelil me je s pogledom in dal vedeti, da je prebral mojo torkovo kolumno. Vse lepo in prav, nekateri kritike sprejmejo na takšen, drugi na drugačen način. Nekateri se zamislijo, drugi so jezni. Verjamem, da Šimundža, ki je od prihoda na klop vijoličastih poslušal samo pohvale na svoj račun, kritik ni vajen in da ga je vse skupaj morda presenetilo, ujezilo. A če je bil še tako besen, če je bila njegova glava še tako vroča, si takšnega izpada ne bi smel privoščiti.
Sam sem prišel na novinarsko konferenco v dobri veri, prepričan, da bo to še ena normalna novinarska konferenca, v kateri bom postavljal vprašanja, trener pa bo odgovarjal, namesto tega sem dobil užaljen odgovor nekoga, ki se je obnašal kot otrok, ki so mu iz naročja iztrgali najljubšo igračo. Čeprav sem v torek zapisal nekaj ostrih – po mojem mnenju sicer povsem realnih – besed, sem bil prepričan, da bo moj odnos s Šimundžo ostal na profesionalni ravni. A ni. Trener Maribora je morda spremljal novinarske konference svojega trenerskega kolega, s katerim se je pomeril v ligi prvakov, toda če je želel posnemati Joseja Mourinha, mu to nikakor ni uspelo. Z vsem spoštovanjem do Šimundže, vendar kontroverzni Portugalec je v svojem pristopu in odnosu z mediji edinstven. Lahko bi rekli, da ima tisti "šmek", zaradi katerega si lahko morda v pogovorih z novinarji dovoli več. Da ne bo pomote, strateg Chelseaja ostaja večinoma profesionalen. Po navadi pa so vsi, ki želijo Mourinha posnemati, videti smešni.
Ne vem, morda je trener Maribora reden bralec našega časopisa in je ob branju intervjuja mojih kolegov s Srečkom Katancem pomislil, da se dogaja novi trend v odnosu novinar-intervjuvanec, čeprav je bilo v tistem intervjuju večkrat poudarjeno, da gre za izjemo. Posebej za gospoda Šimundžo ponavljam, to ni stalna praksa, tisto je bila pač izjema. Še vedno je v navadi, da novinar postavi vprašanje, trener pa nanj odgovori. Morda se bova s trenerjem vijoličastih v prihodnosti dogovorila za takšen intervju, kot je bil tisti s selektorjem slovenske reprezentance. Morda takrat, ko bo odstavljen s položaja trenerja Maribora – govorice pravijo, da se ta trenutek bliža s svetlobno hitrostjo – in bo lahko spregovoril o tem, zakaj mu je zaškripalo na klopi vijoličastih. Takrat bo morda čas za izjemo, za poseben intervju, do takrat pa veljajo še zmeraj tista pravila, po katerih novinar sprašuje, trener pa odgovarja. Tudi za Anteja Šimundžo in še posebej na novinarskih konferencah.
Kdo ve, morda pa trener Maribora deli mišljenje tistih veleumov, ki so v Sloveniji po zelo odmevni "aferi Tepeš" trdili, da bi morali biti športni novinarji nujno bivši športniki iz panoge, ki jo pokrivajo, in zaradi tega ni želel na vprašanje bolj konkretno odgovoriti. Ugibam, a glede na prvi del izjave o znanju nogometa, sem pomislil tudi na to možnost. Roko na srce, znanje nogometa na voljnost odgovarjati na vprašanja, ne bi smelo imeti nikakršnega vpliva. Lahko gospod Šimundža misli, da sem najslabši pisec na svetu, da nimam pojma o nogometu, lahko mi vse to tudi pove v obraz, a vseeno od trenerja Maribora pričakuješ, da na vprašanje športnega novinarja (kakršenkoli že je) edinega športnega časnika v Sloveniji odgovori s čim drugim kot z užaljenim protivprašanjem.
Nisem jaz tisti, ki odgovarja. Jaz sem novinar in ve se, kakšna je vloga novinarjev in kakšna trenerjev oziroma igralcev. Niti na kraj pameti mi ne pride, da bi strategu vijoličastih odgovoril. Zakaj? Ker za to nisem poklican. Ker je nravmojega poklica takšna, da vprašanja postavljam. Ker na koncu koncev nisem plačan za odgovarjanje na tiskovni konferenci, temveč za spraševanje. Šimundža je na drugi strani plačan tudi zato, da ob druženju s sedmo silo odgovarja na njihova vprašanja. Na kakršenkoli način že. Morda bo prišel dan, ko bom jaz tisti, ki bo odgovarjal na vprašanja stratega vijoličastih, a to se bo zgodilo le v primeru, da kdaj zamenjava vlogi, temu primerno pa seveda tudi neprimerljivo različna osebna dohodka.
