Da, po zelo hudem porazu v ligi prvakov s Chelseajem si bom drznil postaviti zelo drzno trditev. Tako drzno, da bo za nekatere morda celo predrzna. Pri polni zavesti izjavljam, da je Maribor kljub rezultatskemu polomu na Stamford Bridgeu v očeh evropske nogometne javnosti še malce zrasel, svoje ime še malce bolj osvetlil na evropskem nogometnem zemljevidu in še nekoliko utrdil položaj trenutno najboljšega kluba na prostoru nekdanje skupne države.
In ne, to ni nekakšen obupan poskus tolažbe po katastrofi v Londonu, to je legitimno mnenje nekoga, ki je lahko iz prvih vrst spremljal dvoboj Chelseaja in Maribora na igrišču in vse dogajanje ob njem, tako pred kot po tekmi. »Kaj? Kako? Pa saj je izgubil z 0:6?« se verjetno sprašujete. Jaz pa vam odgovarjam: »Prav zato, ker je izgubil z 0:6.« Vijoličasti so na Otoku dobili dokončno potrditev, da niso več malček, ki mu pač v tem trenutku s pomočjo sreče vse teče kot po maslu, temveč da so resen evropski klub, vreden vsega spoštovanja, na katerega mora biti tekmec stoodstotno osredotočen. Mariborčane je doletela čast, kakršna v teh časih doleti redkokateri klub iz tako imenovanih nogometno manj razvitih držav.
Ne, ni jim uspelo v gosteh presenetiti evropskega supervelikana, kluba, ki spada v sam »creme de la creme« svetovnega nogometa in v tem trenutku zagotovo kotira med petimi najboljšimi ekipami na svetu. Kaj takšnega je bilo preprosto nemogoče storiti, kdor misli drugače, se slepi. Chelsea je na Stamford Bridgeu dokazal, da je v nogometnem smislu svetlobna leta pred Mariborom. To se je pokazalo v vseh vidikih igre. Pri dvobojih, ki so jih kot po pravilu dobivali igralci v modrih dresih. Pri preigravanjih, ko ne samo da vijoličasti niso mogli ustaviti njihovega najnevarnejšega in najbolj prodornega igralca Edena Hazarda, temveč tudi bočnih branilcev Filipeja Luisa in Branislava Ivanovića, zadnjih vezistov Nemanje Matića in Cesca Fabregasa ter še koga. In ne nazadnje pri tretjem zadetku, ko sta se na pravem atletskem sprintu na malce daljšo razdaljo pomerila branilca obeh moštev, Marko Šuler in John Terry, in je slednji dvoboj dobil, čeprav je imel le kakšnih trideset metrov pred ciljem še nekaj korakov zaostanka. Ne, nikakor ne moremo govoriti o tem, da so se enakovredno postavili po robu favoriziranemu nasprotniku in so zato sprovocirali tako smelo trditev, ki sem jo postavil zgoraj.
A vseeno je Mariborčanom to uspelo na zelenici. V trenutku, ko je enajsterica Chelseaja pritekla na ogrevanje. In ko smo lahko videli, da je Jose Mourinho v boj poslal deset najboljših mož (začel je brez Garryja Cahilla), ki jih je imel na voljo. Pri tem sta všteta tako Filipe Luis, ki je po mojem mnenju boljša izbira na levem boku kot Cesar Azpilicueta (in je bil tudi pripeljan za to, da zasede mesto v prvi enajsterici ter Španca izrine na klop), kot tudi vratar, čeprav je med vratnicama stal Petr Čech, in ne Thibaut Courtois, kot je to v letošnji sezoni v navadi. Zame sta pač oba čuvaja mreže popolnoma enakovredna in zares ne vem, komu bi dal prednost –, čeprav se je verjetno tudi sam zavedal, da bi brez večjih težav zmagali tudi, če bi začetno enajsterico dodobra premešal in kar nekaj nosilcev spočil za izjemno težko nedeljsko gostovanje na Old Traffordu, pri Manchester Unitedu. A jih ni in s tem je Maribor doletela velika čast. Redko se namreč zgodi, da kakšen evropski velikan, ki ima na voljo 25 ali več odličnih igralcev, na domači tekmi proti klubu iz ne tako nogometno razvitih držav zaigra s praktično vsemi najboljšimi, ki jih ima v tistem trenutku na voljo.
To je velik dosežek, pa vseeno to še ni največja čast, ki je doletela vijoličaste. Največja se je dogajala od trenutka, ko je glavni delivec pravice, Nizozemec Danny Makkelie, prvič zažvižgal, in vse do takrat, ko je še zadnjič zapiskal v svojo piščalko. V tistih devetdesetih in nekaj minutah, ko se je Chelsea boril z Mariborom. Ko ga je sprejel kot enakovrednega nasprotnika, ko je proti njemu zaigral na enak način, kot bi proti Manchester Unitedu, Barceloni, Realu ali Bayernu. Od prve do zadnje minute na vso moč. Taktično brezhibno. V obrambi previdno in organizirano, v napadu pa atomsko. Videlo se je, da so modri igralci izredno motivirani, čeprav so igrali proti objektivno veliko slabšemu klubu. Vsi domači nogometaši so grizli, se borili in ničesar niso prepuščali naključju. Po vodstvu niso postali lahkomiselni, niso začeli z nekimi ekshibicijskimi ali cirkuškimi vložki, temveč so na maksimalnih obratih odigrali vse do konca. Zaradi takšnega pristopa Londončanov so našim državnim prvakom še malce zrasle delnice na evropski nogometni borzi. Zaradi takšnega pristopa in še zaradi nečesa drugega. Oziroma bolje rečeno nekoga drugega.
Zaradi trenerskega veleuma, gospoda specialnega, najboljšega trenerja na svetu. Ki je prišel na novinarsko konferenco in z nekaj besedami poraz Maribora prikazal v povsem drugačni luči. Priznam, tudi sam sem ga po Mourinhevih besedah začel gledati na povsem drugačen način in prav te besede so v mojih mislih sprožile delovanje malih sivih celic, rezultat mojih miselnih dognanj pa pravkar berete. »Najboljši način, da nasprotniku izkažeš spoštovanje, je ta, da igraš na svojem maksimumu, da daš zares vse od sebe. Da ne igraš z drugo postavo, da se ne zafrkavaš na zelenici, da igralci ne igrajo brez koncentracije. Da igraš preprosto najboljše, kar zmoreš. Mislim, da smo tokrat to pokazali. Maribor si zasluži naše spoštovanje in mi ga res zelo zelo spoštujemo. Prav zaradi tega nam je uspela tako zelo dobra tekma,« je dejal. In če te na takšen način izpostavi največje trenersko ime, potem zagotovo dobiš nove pozitivne točke pri evropski nogometni javnosti, mar ne?