Olimpija sicer prvotnega, visokoletečega cilja (neposredna končnica) ni izpolnila, drugotnega – preboj med osmerico – je pred tedni obkljukala. Zmaji so do nedavnega tako bolj kot ne vse naredili prav, si zagotovili osmo mesto in s tem prednost domačega igrišča, ki v športu na sploh pogosto eden odločilnih dejavnikov na poti do uspeha.
A namesto, da bi hokejiste moštva izpod Rožnika navijači danes slavili, da bi se skupaj pripravljali na petkov odločilni obračun ali nato celo na končnico, so zmaji te pustili na cedilu.
To, da je Olimpija sezono končala že 25. februarja, je brez kančka dvoma globoko razočaranje, velik kolektivni neuspeh, poraz na vseh frontah glede na vse vložke, glede na besede, na nadgradnje, predvsem pa glede na kader. Tuje okrepitve so bile izdatno boljše, nove slovenske okrepitve tudi, gre za vrsto let priznane reprezentante, za nekatere najboljše s sončne strani Alp.
Določeni igralci oziroma kar večina se je v odločilnima bitkama povsem izgubila. V torek niti ne v tolikšni meri kot v nedeljo, najbolj izkušeni nosilci igre, največje okrepitve so zatajile. Najbolj vidna in aktivna je bila na sploh druga napadalna trojka Mahkovec-Bonino-Kapel, ostali si bolj kot ne za zadnji tekmi v sezoni lige ICEHL zaslužijo slabe ocene.
Kaj se je zgodilo v zadnjih petih dneh? Kako je prišlo do tega, da je Olimpija redni del zaključila zelo poletno, z dobrimi igrami v Salzburgu in na Dunaju. Proti Vienni je v zadnjem krogu celo prišla do najvišje zmage v sezoni, nato pa samo v nekaj dneh izgubila ves 'mojo', svoj 'žmoht'.
V trenutkih, ko bi morali zeleno-beli najbolj sijati, biti v najboljši formi, je šlo vse narobe, najbolj v strelskem pogledu. En sam gol v hokeju le redkokdaj prinese uspeh. Tudi tokrat se je izkazalo, da je to prej izjema kot pravilo. Kje so se (čez vikend) izgubile strelske sposobnosti?
Power play je bil spet rak rana kolektiva iz Spodnje Šiške. Večino rednega dela in tudi v odločilnem delu sezone. V torek je bil boljši, živahnejši, a ne dovolj nevaren, Italijani so žrtvovali telesa. Olimpiji ne gre očitati, da ni storila istega, a navdih, še posebej na prvi tekmi serije, je bil na strani tekmeca. Kot da bi se Val Pusteria izrazito bolj zavedala pomembnosti tega tedna, pomembnosti teh tekem sezone, da gre v bistvu že za končnico. Na ljubljanski strani takega občutka nismo dobili oziroma se je ta pokazal šele, ko je Olimpiji voda drla v grlo, ko je bilo že prepozno.
Glavni trener Andrej Tavželj je po nedeljskem porazu govoril tudi o morebitnem prevelikem bremenu, ki so si ga njegovi varovanci na svoja pleča naložili sami in očitno te teže niso bili zmožni nositi. Glede na preteklost, na redni del in štiri zmage nad Val Pusterio, je bila Olimpija favorit na papirju. Je bila ta preteklost tista, ki je zavedla vse v slačilnici na Celovški 25?
Zanimivo bo slišati misli (in gotovo jih v prihodnjih dneh tudi bomo) odgovornih kluba s Celovške 25 tudi glede trenerskega dvojca. Bi bilo drugače, če bi zadnja dva meseca ekipo vodil že priznani strokovnjak? V igri je bila trojica uglednih tujih strategov, ki so v svoji karieri že osvajali prvenstva, so nam v Tivoliju pred dvema mesecema razlagali šefi kluba. A ti so se le nekaj dni zatem odločili drugače, za Tavžlja, ki se je – kot smo večkrat zapisali – vloge glavnega trenerja sprva vztrajno otepal z besedami, da nanjo ni pripravljen. Zdaj se še bolj zdi, da je imel prav. A po toči zvoniti je prepozno, radi rečemo v takih primerih.
Sezone lige ICEHL je za Olimpijo konec in prepričani smo, da je najtežje tem, ki so mesec za mesecem garali na ledu. Verjetno bodo še nekaj dni igralci živeli v nejeveri, s prepričanjem, da se bodo zbudili iz te nočne more, ker se ni moglo tako končati. A se je.
Težko bo pogoltniti poraza, je dejal Žiga Pance. Slovo je enako lanskemu, a razočaranje (glede na vse novosti) veliko večje. A to je šport. Včasih ti ta da vse, včasih ti vse vzame. Vsi zmagovalci ne morejo biti.
Na tem mestu bomo še zapisali, da se jasno zavedamo, da je za večje stvari in dosežke potreben čas. In izkušnje. Pa navdih, kvaliteta, dnevna forma, kemija, ... In navsezadnje denar. Čeprav je dobila finančno injekcijo, se je treba zavedati, da Olimpija v tej regionalni konkurenci ostaja klub z enim od najskromnejših proračunov in ta – to se bolj kot ne izkaže vsako sezono – odloča o stanju na lestvici.
Štiriletni cilj (naslov prvaka lige ICEHL) se tudi po drugi zaporedni sezoni z grenkim koncem ne bo spremenil in se tudi ne sme. Ambicije morajo ostati visoke, klub mora rasti naprej, letos je se v tem pogledu zunaj ledu naredilo precej korakov v pravo smer. Na boljše korake na ledu bo treba počakati na naslednje tekmovalno leto.
