Nič posebnega niste, igralci PSG-ja! Morda to tudi res veste ...

Vse tole prihaja z naslova in zornega kota nekoga, ki se mu jebeno niti ne sanja. Na srečo. In to ni nek moj poskus biti všečno vulgaren, temveč gre za vulgarnosti, ki z všečnostjo nima popolnoma nič skupnega. 'Ni puta idea' so besede Luisa Enriqueja, trenerja PSG-ja in po novem dvakratnega trenerskega zmagovalca lige prvakov. Besede, ki smo jih iz španščine skušali kar najbolje pomensko prevesti v slovenščino in ki seveda izhajajo iz njegove tako zelo boleče življenjske izkušnje.

Ni dvoma - nikomur, ki se mu ni zgodilo kaj podobno grozljivega, se ne more niti jebeno sanjati, kako je ostati brez 9-letne hčerkice po njenem dolgem in mukotrpnem boju s hudo boleznijo. Nihče. Pika. In poskusiti to povedati brez kletvice, je čistunstvo, ki si ga tako zelo jeben dogodek preprosto ne zasluži. Ni puta idea. Kvečjemu še bolj sočno bi se dalo to povedati, vse ostalo je zavijanje v celofan, ki si ga lahko privoščimo ljudje s srečnim in brezskrbnim vsakdanom. Enako pa velja za pogled na nogomet.

Nikoli nisem bil kakšen velik oboževalec trenerskega dela tega španskega strokovnjaka in trudil sem se, da pri tem vrednotenju name ne bi vplivalo neskončno sočutje, ki ga imam do njega zaradi njegove Xane. Njegov evropski naslov z Barcelono pred točno desetimi leti sem sprejemal kot nekaj, kar se je zgodilo kljub njemu, ne zaradi njega. In nekatere njegove druge trenerske izkušnje vključno z vodenjem Španije na zadnjem svetovnem prvenstvu so bile polne čudnih odločitev, zgrešenih potez in podobnega. Toda ...

Na drugi strani je njegova življenjska filozofija, ki jo je zaznamovala in oblikovala nezimerna tragedija. In to je filozofija, ki je bila v smislu trenerskega dela očitno kot ustvarjena za klub, v katerem sta se dolga leta še bolj kot kjerkoli v obsceno bogatem nogometnem svetu cedila med in mleko. Potem ko je dosegel točko največjega mogočega kopičenja zvezd, milijard, blišča in občutka vsemogočnosti, je PSG potreboval popoln reset, popolno vrnitev na osnovne nastavitve. Pri iskanju tega, kako vsaj približno stopiti z nogami nazaj na tla ter poskusiti na tak način, so dobili moža, ki ga je življenje ob tla vrglo z vso silo in na glavo.

Da ne bo kakšne pomote, Inter so po čudovitem zgodnjepoletnem munchenskem dnevu na zelenici Allianz Areni razčesnili nogometaši, za katere je PSG plačal odškodnine, kakršne si lahko privošči le peščica klubov - Inter, na primer, si jih ne more niti v blodnjah. Vključno z 19-letnim Desirejem Douejem, ki je zablestel na tako spektakularen način, da o še bolj izpostavljenih zvezdnikih te ekipe niti ne govorimo. A na eni strani je PSG-ju uspelo te igralce in to ekipo držati daleč pod radarjem messijevsko-neymarjevsko-mbappejevske norije zadnjih let. Na drugi strani pa je bil Enrique tisti, ki jih je napolnil z nečim, čemur bi lahko rekli najboljši približek ponižnosti in normalnosti, kar ga je sploh mogoče dobiti v norosti dandanašnjega časa.

Celo Ousameja Dembeleja, ki je bil ravno z razvratnostjo, ponižujočo brezbrižnostjo in ultimativno neodgovornostjo prebogatega razvajenca v očeh vseh nas že izgubljen primer. Ne samo da ga je Enrique uspel vrniti - verjetno ima celo prav, ko pravi, da bi povsem spremenjeni Francoz moral biti glavni kandidat za zlato žogo. Zdelo se je nemogoče, a očitno mu je nekako prišel do živega, in prav mogoče je, da mu je to uspelo s pristopom, ki bi si ga težko privoščil kdorkoli drug, pa da bi pri tem ostal kredibilen in avtentičen. Ko imaš namreč kot trener enako ali še bolj milijonske plače od svojih varovancev, je to pač neizpodbitno dejstvo.

"Nič posebnega niste. In nič posebnega nismo. Imate samo veliko srečo, da se to, kar znate početi, na tem trgu tako zelo dobro plača. In da živite življenja, ki jih z enakim mojstrstvom v čem drugem ne bi živeli. Popolnoma nič posebnega niste," je bil eden od Enriquejevih nagovorov svojih nogometašev, ki bi moral postati simbol tega pariškega uspeha. Pa čeprav se hkrati zavedamo, da preprosto ne moremo sprejeti te doktrine in se v tem svetu ravnati po njej - kajti v prah bi se sesulo vse, kar nas obkroža in kar poznamo. Ves šov, ves cirkus, ves spektakel.

Preveč smo zabredli - v slabem in dobrem pomenu te besede - v naš način življenja, da bi lahko patetično iskali nekaj v slogu 'kako bi moralo biti in kaj bi bilo prav'. Smo trg, živimo trg, tako pač je. A vendarle je dobro, da se nam včasih zgodi kdo in kaj, kar nam vsaj za kakšen trenutek odpre oči. In nam nekaj pove o svetu, v katerem se vrtijo milijarde za brcanje žoge (in za vse nas, ki smo tako ali drugače del tega), absurdno manj pa zaslužijo - na primer - ljudje, ki so se na vse načine trudili rešiti življenje male Xane. Ne bomo tega spremenili in morda je celo prav, da niti ne skušamo. A vsaj danes se zavedajmo.

"Ne rešujete življenj," je svojim igralcem dejal Enrique. Samo nogomet igrate in dobite milijone ter pripadajoče mega luksuzno življenje v zameno za igranje igre z brcanjem žoge, je vsakdo lahko razbral iz podtona. Kaj podtona, bilo je to glavno sporočilo. In prav mogoče je, da so ga nogometaši PSG-ja slišali. In razumeli. Morda pa ga je zdaj slišal in razumel še kdo. Vsaj za trenutek. Vsaj danes. Vsaj zdaj. Navsezadnje so nas v zgodovinski finale tudi kot nalašč pospremili zvoki kultne zasedbe Linkin Park in spomin - z vsem spoštovanjem do sijajne nove pevke - na še eno tragično usodo, še en dokaz nepomembnosti slave in denarja v trenutkih stiske in življenjske agonije. Nikoli te ne bomo pozabili, Chester Bennington ...