Počakajmo, saj bo, res bo! Mah …

Po obdobju bredenja po globokem blatu in ukvarjanja s številnimi bolečimi neuspehi je ta obračun prišel kot znanilec vzpona našega reprezentančnega nogometa in njegove vrnitve tja, kjer smo ga tako zelo radi gledali in kjer smo v njem tako zelo uživali. Priznam, nekaj časa sem bil skeptičen, nekaj časa sem dvomil o pravilnosti in smiselnosti postavitve Srečka Katanca na mesto (ponovnega) selektorja, toda predstava proti Turčiji je moje razmišljanje močno zasukala in me začela prepričevati, da je vrnitev junaka uvrstitev na evropsko in svetovno prvenstvo prava pot.

Slovenija je odigrala tako dobro kot pred tem dolgo ne, številne stvari so zelo lepo tekle, energija je bila prava, vzdušje prav tako. Ne bom pretiraval in trdil, da je bil to maksimum in da tak nastop neposredno prinaša želene uspehe. Toda nobenega dvoma ni, da je ekipa s slovenskim grbom na prsih naredila velikanske korake naprej v primerjavi s predhodnimi meseci in sporočila, da deželici na sončni strani Alp ponovno dovoljuje najlepše nogometne sanje.

Moštvo si je s predstavo proti Turkom zaslužilo navdušenje, zaslužilo si je optimizem, zaslužilo si je vso podporo, morda si je celo zaslužilo zametke evforije in pričakovanja novih velikih dosežkov. Ob gledanju tekme se ni bilo mogoče znebiti občutka, da strokovno vodstvo zelo dobro ve, kaj dela, in da gredo stvari s te točke lahko le še navzgor. Pozitivno razmišljanje selektorja in njegovih sodelavcev ne bi moglo biti bolj primerno, pravzaprav sem ob koncu dvoboja vsaj tako pozitivno razmišljal tudi sam, pa čeprav veljam za dežurnega nergača, ki ga zmoti vsaka malenkost in ki ga praktično ni mogoče zadovoljiti.

Zagotavljam vam, zmaga nad Turčijo z 2:0 me je pred skoraj natanko tremi leti več kot zadovoljila in stadion v nemškem Bielefeldu sem zapuščal z odličnimi občutki ter z nadvse optimističnim pogledom predse. Da, zmaga. Da, v Bielefeldu. Da, v Nemčiji. Da, pred tremi leti. Kaj pa ste mislili vi? Zagotovo ste vedeli, o katerem srečanju s Turčijo je govora, kajti po tokratnem optimizma preprosto ne more biti, dobrih občutkov prav tako ne, večnih opravičil, izgovorov in prelaganja pa imam že pošteno čez glavo.

Ne morem verjeti, da lahko kdorkoli od mene optimizem pričakuje zdaj, torej po tej tekmi s Turčijo, ki jo je Slovenija v nedeljo zvečer odigrala in izgubila v ljubljanskih Stožicah. Ne gre le za razliko med zmago na (skoraj) gostovanju in porazom pred (skoraj) domačimi navijači, ne gre le za razliko med 2:0 in 0:1. Gre za razliko na področjih splošnega vtisa in stanja duha, predvsem pa gre za dejstvo, da Slovenija v treh letih ni niti malo napredovala. Ves tisti optimizem, vsi tisti pozitivni občutki, vse tisto navdušenje, vsa tista evforija: vse je bilo popolnoma zgrešeno in vse je bilo popolnoma zaman.

Očitno je šlo zgolj za pozitivne učinke šok terapije in nostalgije, o načrtnem delu in trajnem razvoju pa ni ne duha ne sluha. Ne samo da Slovenija v vsem tem času ni napredovala; čeprav bi bilo že to dovolj žalostno, se je zgodilo nekaj še hujšega, skoraj tragičnega. Četudi bom morda videti preveč negativen in četudi me boste morda oklicali za neozdravljivega mešalca iztrebkov, se bom dodatno izpostavil s trditvijo, da se je med Turčijo in Turčijo zgodil korak, celo skok nazaj. Ne samo da po Turčiji leta 2013 ni bilo stopnjevanja, da ni bilo napredka, da ni bilo nadgradnje, da ni bilo potrditve tedaj nakazanega trenda.

Tista pomlad je ostala vrhunec Katančeve vrnitve na mesto selektorja, vse ostalo je bilo v najboljšem primeru cepetanje na mestu brez kakršnegakoli premika naprej, v slabšem in bolj realnem pa stalni zaton, stalno premikanje nazaj, ob katerem pravega optimizma ne more čutiti nihče pri zdravi pameti. Čeprav se sem ter tja zgodi kak preblisk na zelenici, kakršen je bil med drugim tisti tolikokrat omenjeni prvi polčas na Švedskem, splošni vtis bolj kot karkoli zaznamuje zdaj že večno izogibanje kakršnemukoli odmevnemu uspehu, odmevnemu dosežku, ob katerem bi bilo mogoče čutiti kaj drugega kot skrajno mučno melanholijo. Naj počakam september? Prav, bom počakal.

Upam, da se bom vmes čim bolj zabaval na evropskem prvenstvu, brez katerega so ostale zgolj kake tri približno resne nogometne države stare celine vključno z mojo domovino. Verjetno bom nato skočil k južnim sosedom in morda še kam, kjer bodo podoživljali nastope domače izbrane vrste na Euru, tako da bo poletje minilo kar hitro. Spet bom čakal, kaj pa mi drugega preostane. Toda čakanja mi je že tako zelo dovolj, da vam ne znam povedati in da bom počasi končno začel razumeti smisel tiste absurdne druščine, ki je čakala na zdaj že pregovornega Godota.

To je že četrti september, ki ga čakam s Katancem in pred katerim mi selektor tako kot vam obljublja, da se bo zdaj nekaj vendarle zgodilo. Pozor, četrti! Od tiste resnično obetavne zmage nad Turčijo čakam že nekajkrat izpostavljena tri leta, v celotnem drugem Katančevem mandatu še pol leta več, in ko se bodo začele nove kvalifikacije, bomo skorajda že pri celi olimpijadi. Pri štirih letih! Ko je Katanec spet prevzel vodenje reprezentance, sem komajda dobro spoznal dekle, s katerim sva se ravno tisti dan sramežljivo pripravljala na prvo skupno silvestrovanje in ki je danes moja žena ter mati mojega enoletnega otroka.

Da, tako dolgo že čakam, tako dolgo že čakamo in resnično ne morem razumeti nikogar, ki od mene pri tem zahteva dobro voljo, pozitiven odnos, nadaljnje potrpljenje in optimizem. Pravzaprav lahko kaj takega od mene zahteva le nekdo, ki mu čas očitno teče precej počasneje, saj živi na igralskih dosežkih izpred poltretjega desetletja in na trenerskih izpred poldrugega, pozneje pa v dobi njemu tako ljubega tehnološkega razcveta v resnem (pravzaprav v kateremkoli in kakršnemkoli) nogometu ni naredil ničesar omembe vrednega. Le njemu se lahko zdi, da stvari potekajo normalno, da tečejo po neki logični premici in da bi morali biti vsi skupaj s tem blazno zadovoljni. Le on lahko to žalost štirih letošnjih prijateljskih tekem vključno s piškavo zmago nad povsem podrto Makedonijo proda kot nekaj pozitivnega, vse morebitne negativne vidike pa zapakira v celofan novega niza že tako ali tako neštetih izgovorov.

Ta stran bi bila premalo, da bi se lahko spomnil vseh; od obstoječih in (še pogosteje) neobstoječih sodniških napak, prek koledarskih in geografskih dejavnikov in pomanjkanja neke klinčeve čira-čara energije, do poškodb, ki so tako zelo aktualne v zadnjem času. Pri čemer na temo slednjih ne pravim, da se niso zgodile. Toda, hudiča, saj Slovenija ni remizirala s 4:4 in izgubila s 4:5, da bi se lahko resno pogovarjali o odsotnosti branilcev in vplivu eksperimentalne zadnje vrste. Tam, kjer bi se na zadnjih treh tekmah preprosto moralo roditi kaj več od 0:1, 0:0 in 0:1, pa …

Ah, kaj se sploh trudim, saj verjetno nima pravega smisla. Kot rečeno, bom počakal, ni problema. Ni vrag, da bo kakšno zrno prej ali slej našla tudi naša slepa kura. In potem bomo namesto gospoda z izgovori smešni tisti, ki nam je neskončno žal vseh ob poti ležečih zrn v vseh teh, zdaj že dolgih letih.