Jutri ga ni več. Če ste morda pozabili ...

Medtem ko sem iz tedna v teden, meseca v mesec, sezone v sezono opazoval prazne tribune osrednjih nogometnih objektov med tekmami vodilnih mestnih klubov, sem kot papiga ponavljal besedo 'zakaj'. In ljudje različnih starosti, porekel, statusov, osebnih dohodkov, političnih prepričanj ter veroizpovedi so mi na vprašanja v slogu, zakaj ekipe, za katero po lastnih besedah srčno navijajo, ne podpirajo na stadionu, vedno ponujali odgovore v zelo jasni obliki.

Včasih z imenom in priimkom, včasih zgolj s slednjim. "Zaradi Mamića," so zatrjevali Zagrebčani iz različnih socialnih okolij in ob tem dodajali: "Ko ga ne bo več, bomo ponovno na tribunah. Veliko nas bo." Kaj pa Ljubljančani? "Zaradi Rastoderja," se je glasil njihov razlog, izgovor, opravičilo ali karkoli pač hočete. "Ko ga ne bo več, bomo ponovno na tribunah. Veliko nas bo," pa se je dodatek od zagrebškega razlikoval le po tem, da sem ga moral v prvem primeru prevesti iz hrvaščine, v drugem pa zgolj pretvoriti iz ljubljanskega narečja v knjižno slovenščino.

Besede so bile bolj kot ne enake, predvsem pa so enako sporočale. Da je namreč na čelu Dinama oziroma Olimpije človek, ki je postal simbol vsega slabega in ki mu ljudje med drugim nasprotujejo tudi s simboličnim puščanjem morja praznih stolov modre oziroma zelene barve. Naj se razumemo, nikoli si nisem bil povsem na jasnem, ali gre za izgovor, ki ga je treba sprejeti brez zadržkov. Imel sem precej pomislekov, razmišljal o začaranem krogu in se spogledoval z idejo o a priori pretiravanju.

Postavljal sem teze o škodovanju lastnemu klubu, o postavljanju osebnih bitk pred pravo navijaško poslanstvo in podobno. A vse to ni pomembno. Pod črto sem tako odločitev kot argumente zanjo spoštoval in na koncu vsakega od neštetih pogovorov take vrste to dal jasno vedeti. Toda, pozor, spoštovanje nikakor ni bilo brezpogojno. Ves čas sem vedel, da se bo (namreč spoštovanje) prej ali slej znašlo na izrazito nedvoumnem preizkusu in da ga bom tedaj bodisi preklical bodisi se bo v meni močno utrdilo in zakoreninilo.

Kar zadeva Zagreb, se je ravno v zadnjih dneh zgodilo slednje. Ko se je Zdravko Mamić skupaj z bratom Zoranom po neskončno odmevni akciji hrvaških organov znašel v preiskovalnem zaporu, so prebivalci mesta pod Sljemenom s klubskimi obeležji prišli na ulice ter v pravcati evforiji malodane napolnili tribune propadajočega, a vseeno kultnega Maksimirja. In ko sta se kontroverzna brata v sredo zvečer spravila izza rešetk s plačilom mamutske varščine, so navijači svoja mesta na stadionu spet zapustili. Za nameček dobesedno, kar sredi tekme in ne glede na to, da postopek proti osovraženima funkcionarjema kajpak teče naprej.

Do nadaljnjega sta spet zraven, do nadaljnjega sta spet del Dinama in do nadaljnjega privržencev spet ne bo na tribunah. "Vrnili se bomo, ko ju ne bo," spet pravijo in zdaj jim verjamem, da jim bolj ne bi mogel, medtem ko njihove poglede ter njihova dejanja spoštujem do neba in nazaj. Zdaj pa je na vrsti ljubljanski preizkus. Za začetek si moramo biti na jasnem, da primer Olimpije in dogajanja v njej po nobenem merilu ni tako ekstremen kot primer Dinama, in Izeta Rastoderja niti v blodnjah ne želim primerjati z nečednosti obtoženim prvim možem zagrebških modrih.

Toda iz zornega kota navijačev in njihovih zagotovil je princip vendarle bolj kot ne enak, tako da so vzporednice po mojem trdnem prepričanju več kot na mestu in bom jutri proti Stožicam pogledoval na enak način ter z enakimi vprašanji, kot sem pretekli konec tedna pogledoval onstran južne meje. Tudi Rastoderja namreč ni več. Iz drugačnega razloga ter v drugačnih okoliščinah, a za ta kontekst je pomembno le, da ga ni več.

In to nepovratno ter nepreklicno. Vodenje kluba je prepustil Milanu Mandariću, poti nazaj ni več in privržencem zeleno-belih nikakor ni treba skrbeti, da bi bila njihova pot na stadion zaman ter da bi ga z izgubo časa in denarja morali zapuščati sredi tekme. Zgodilo se je natanko tisto, kar so si želeli. Tarča njihovega srda je odšla, domnevnega razloga za neobiskovanje tekem ni več, prišel je nov človek, zavel je svež veter in zdaj so na potezi oni.

Če so mislili resno in če si zaslužijo moje spoštovanje, potem se bodo odzvali vsaj približno po zagrebško. Jasno, Ljubljana je manjše mesto, srečanje z Gorico nikakor ni derbi Dinama in Hajduka, tako da ne gojim nerealnih pričakovanj in ne fantaziram o polnih ali skoraj polnih tribunah. A če so Ljubljana in Ljubljančani vsa ta leta mislili resno, potem se znaten porast obiska mora zgoditi še kje drugje kot zgolj na VIP-tribuni, kjer zagotovo ne bo manjkalo lovcev na nove poslovne priložnosti različnih vrst.

Če Ljubljana in Ljubljančani niso prodajali megle z izgovorom, ki jim je prišel zelo prav in je čudovito zamaskiral neke povsem druge razloge, potem se moramo danes pogovarjati o pet- do desetkratniku povprečnega obiska iz lanske sezone. Brez izgovorov. Poletje in dopusti? Me ne zanima, stavit grem, da bodo ljubljanska nakupovalna središča navzlic romanju na morje jutri popoldne in zvečer nabito polna. Izgovarjanja na obalni eksodus kljub njegovemu dejanskemu obstoju ne bom kupil, kajti kjer je volja, je vedno tudi pot, in na poti tej volji je doslej menda stal le Rastoder.

Tako kot nikoli nisem in nikoli ne bom kupil mnogih drugih tipično ljubljanskih pojasnil, ki niso le v službi izgovorov, temveč vsakokrat uspejo neobisk prireditev celo prikazati kot simbol višjega statusa, boljšega okusa in večje sofisticiranosti. Vse to so velike neumnosti in res me močno zanima, ali se bo za eno od njih izkazalo tudi razpredanje o Izetu, njegovih bananah (z vsem dolžnim spoštovanjem do zelo uspešnega poslovneža, ki ima moje občudovanje) in neposrednem vzročno-posledičnem samevanju zelenih stolov. Brez milosti. Kar so rekli, so rekli, zdaj morajo, kot pravijo Angleži, dati svoj denar tja, kjer so (bila) njihova usta.

Pa še nekaj. Nikoli niso dejali, da bodo ob menjavi klubske oblasti na tekme hodili le v primeru, da bo nov prvi mož sestavil sanjsko zasedbo, ki bo zagotavljala naslov. Kot niso nikoli dejali, da jih lahko Stožice pričakujejo po osmih ali devetih krogih, če se bo z novim vodstvom Olimpija pokazala kot ekipa, sposobna dobre igre in boja za vrh lestvice. Tudi te izgovore torej lahko pozabijo že kar na tej točki, za nameček pa so butasti sami po sebi. Pričakovati vse boljšo igro in vse močnejšo ekipo pred praznimi tribunami je namreč nesmisel epskih razsežnosti.