Kdo je kriv? Hm ...

Tedaj in tako mi je prišlo na uho, da se v navidez idiličnem taboru naše reprezentance dogaja nekaj neprijetnega, nekaj zaskrbljujočega. Informacija je bila strogo neuradna, vira vam ne bom izdal niti v primeru groženj s smrtjo, ukvarjanja z ugibanjem pa vam ne priporočam, saj so vaše možnosti za uspeh resnično minimalne. Za kaj je šlo? Pravzaprav je šlo za nekoga, za Josipa Iličića, čigar nevpoklic v izbrano vrsto za nastop na naslednjih dveh kvalifikacijskih srečanjih je včeraj tako zelo razburkal slovenske nogometne kroge.

Pogovora se ne spominjam dobesedno, a v glavnem je šlo za to, da naj na eni strani selektor Srečko Katanec ponovno ne bi bil zadovoljen z zvezdnikovim odnosom in naj bi resno razmišljal o tem, da ga bo na dvoboju z Estonijo posadil na klop za rezerviste. Na drugi strani pa naj bi Josip zelo resno razmišljal o tem (kaj pa vem, morda je tudi grozil), da bi se v primeru take odločitve nadrejenega odločil za vsaj začasno, če ne kar dokončno reprezentančno slovo.

Sem kličočemu verjel? Ne slepo, ne brez zadržkov in ne z roko v ognju, a v veliki meri. Sem bil pripravljen informacijo uporabiti? Nikakor. Ne tedaj in ne v primeru, da bi ji verjel bolj kot ženi, bratu ter najboljšemu prijatelju skupaj. Čeprav novinarji v nekaterih okoljih veljamo za neusmiljene pijavke, ki ob vonju po krvi izgubimo razsodnost, in za kronične negativce, mi ni prišlo niti na misel, da bi naredil karkoli drugega kot arhiviral slišano in nadaljeval svoje delo po začrtani poti.

Vedel sem preprosto premalo, da bi lahko ukrepal in da bi zadevo lahko vsaj v podobi »naj bi« špekulacije spravil v javnost v tako kočljivem, tako občutljivem trenutku. Pa ne samo to. Čeprav so mi (malce manj konkretne, a vendarle) informacije o nezadovoljstvu tako selektorja kot nogometaša in o posledičnih nesoglasjih na uho prišle že nekajkrat prej in čeprav je o težavah v odnosu z Iličićem Katanec vsaj dvakrat tudi javno govoril, razprave na to temo nisem bil pripravljen načeti niti dan pozneje.

Kljub porazu, kljub navidez prisiljeni uporabi Iličića v prvem polčasu ter njegovi ekspresni zamenjavi po njem in kljub večplastnim ostrim kritikam, ki sem se jih tedaj lotil. Vedel sem preprosto premalo, in to precej premalo. To pa je tudi razlog, zaradi katerega od mene nikar ne pričakujte, da bom bodisi pozdravil tokratno selektorjevo potezo bodisi jo tako kot velik del slovenske javnosti označil za škandalozno.

Bi jo vsekakor pozdravil, če bi vedel, da gre za kazen kakršnekoli oblike in da Katanec za njo stoji s trdnimi argumenti na temelju (ne)spoštovanja pravil in (ne)sledenja načelom nujno potrebne discipline. Če bi vedel, bi jo pozdravil tudi v primeru, da bi resnično šlo za odsotnost, primerljivo z odsotnostjo Lionela Messija v argentinski izbrani vrsti ali Neymarja v brazilski. Vendar ne vem.

In vsekakor mi roka ne bi zadrhtela pri uporabi besede škandal, če bi vedel, da selektor kot spremenjen človek deluje zgolj na zunaj, v resnici pa z enim od glavnih zvezdnikov slovenskega nogometa ne zna delati in ga spravlja v brezizhoden položaj. Vendar ne vem. Resda je Katanec tokrat govoril nekoliko bolj konkretno kot do zdaj, a za izoblikovanje mnenja potrebujem še precej jasnejšo predstavitev selektorjevega vidika oziroma dejstev z njegovega zornega kota.

In resda so z druge strani prišle zelo ostre besede, a gre za besede obračunavanja iz ust zastopnika, ki prav tako ima svoje interese in ki seveda nikakor ne more (da ne bo pomote, Amir Ružnić tega niti ni poskušal) govoriti v nogometaševem imenu. Če ponovim v nasprotni smeri, potrebujem še precej jasnejšo predstavitev igralčevega vidika oziroma dejstev z njegovega zornega kota. In šele če bi nekega dne imel na mizi oboje, bi znal ovrednotiti talinski klic, predvsem pa bi znal pokazati na krivca za neljub zaplet, ki tako neskončno škodi naši reprezentanci ter slovenskemu nogometu nasploh.