Ko ura odbije dvanajst

Vsak zagovarja svoja stališča, ki jih želi podkrepiti z vsaj navidezno trdnimi dokazi ali močnimi argumenti, obenem pa ves čas z nenehnimi napadi na nasprotno stališče skrbi, da se na koncu vsi spravijo ob živce do te mere, da se razprava na določeni točki preprosto ustavi.

Messi ali Ronaldo? Jajce ali kokoš? Še ena končana debata brez pravega odgovora. Kaj pa bi se zgodilo, če bi odprli razpravo o najboljšem slovenskem smučarskem skakalcu vseh časov? Bi potem spet poslušali mnenja enih in drugih o tem, kako si nekdo bolj ali nekdo manj zasluži ta naziv? Bi se kresala mnenja med zagovorniki enega ter drugega in bi znova prišli do povsem drugačnih zaključkov? Vsaj v tem trenutku se zdi, da ne. Pravzaprav po napenjanju ušes, da bi slišal pogovore kolega, ki je opravljal anketo nasproti mene, dvomov ni več. Če so prej še obstajali dvomi, jih zdaj nimam več, da je Peter Prevc že zdaj prepričljivo najboljši slovenski smučarski skakalec.

Že v nedeljo zvečer se je Goran Janus, glavni trener slovenske reprezentance, jasno izrazil, da letošnja sezona nazorno kaže, da v smučarskih skokih na sončni strani Alp boljšega od Petra Prevca ni. In še enkrat ni. Bolj kot sem razmišljal, ali bi lahko prav velika kristalna globusa, ki ju ima Primož Peterka, razpravo obrnila v korist moravškemu asu, bolj me je razjedala misel, da bi s tem skakalca, ki že vrsto let konstantno skače pri samem vrhu ali celo nanj, za nekaj prikrajšal. Tega si človek, ki je v zadnjih nekaj mesecih pregovorno združil staro in mlado ter majhno in veliko, ne zasluži. Od nastopa spletne dobe, ki skrbi, da so vse informacije dostopne vsakomur, ko ima skorajda polovica prebivalstva v Sloveniji na dosegu roke sredstvo za medmrežno komuniciranje, se še ni zgodilo, da bi športnik tako povezal slovensko javnost.

Pred kratkim sem ob pogovoru s Peterko zaznal, da je po dvajsetminutnem »ovinkarjenju« o ženskih skokih, rezultatih Petra Prevca in letošnjem odkritju sezone Domnu Prevcu komaj čakal, da načneva temo primerjave med njim in Petrom. Morda se je želel vsega skupaj končno rešiti, kdo ve, toda ton njegovega glasu je dal vedeti, da si bo, ko bodo še drugemu Slovencu podelili veliki kristalni globus v skokih, ob sestopu s slovenskega skakalnega prestola odkrito oddahnil.

Saj ne, da čuti pritisk kot v času svoje bleščeče kariere v prvih dveh sezonah in pol, gre bolj zato, da ne želi, da bi kakršenkoli pritisk v nadaljevanju športne poti čutil Peter, ki je že letos zasenčil skakalnega asa preteklosti. Primož se zaveda, da bi utegnil pritisk medijev in javnosti pokopati mladega, talentiranega skakalca. Tu trdim, da se s pritiskom Prevc vse od novoletne turneje ne ubada. Pri 23 letih je na vrhu sveta in ob tem uživa izjemno podporo javnosti, za katero sem prepričan, da mu bo pomagala na pota stare slave, tudi če bo povsem zamočil kakšno sezono. A prepričan sem, da bo prej kot to Prevc v nadaljevanju kariere zapretil še marsikateremu rekordnemu skakalcu. Zdaj trka na vrata dosežkom, za katere bi pred kratkim marsikdo dal v ogenj obe roki, da bodo še dolgo ostali nedotakljivi. Letos bo namreč presegel najboljšo sezono v zgodovini smučarskih skokov.

Tako po številu točk kot po zmagah in številu uvrstitev na oder za zmagovalce, saj se zdi, da je bolj kot ne nepremagljiv. Pustite četrta mesta, pustite vse uvrstitve na tiste nižje stopnice odra za zmagovalce. Ko ura odbije dvanajst, je pripravljen na spopad s komerkoli. Dobil ga je na novoletni turneji ter z naslovom svetovnega prvaka. Tako kot se je »odločil«, da bo najboljši na svetu postal v tej sezoni, tako bo v prihodnosti zbiral še zlato, ko bo imel dodatne skrbi z olimpijskimi igrami ali svetovnim prvenstvom v nordijskih disciplinah. Ker postopoma napreduje, vse odkar je prvič s plašnim korakom vstopil v svet elite smučarskih skokov, sem prepričan, da ga z vrha ne bo mogel sklatiti nihče niti v letih po tem olimpijskem ciklu.