Perspektiva Ilirija je včeraj le prekinila svoj urok osmih zaporednih porazov proti Krki in je z odlično napadalno predstavo izenačila polfinalno serijo in izsilila odločilno tretjo tekmo, ki bo na sporedu v soboto. Takrat bo svojo vozovnico za veliki finale lovila tudi Cedevita Olimpija, ki je pričakovano slavila na prvi tekmi v Šenčurju, a vendarle je pokazala tudi nekaj ranljivosti, ki zanjo v domačih tekmovanjih pride zaradi omejitve števila tujcev v kadru.
Do zdaj je končnica prinesla zanimive serije, tudi kakšno presenečenje, predvsem pa se zdaj obeta boj za naslov, ki bi vsaj na papirju moral biti bolj kvaliteten in izenačen kot je bil že kar nekaj let. Čeprav tudi pri Šenčurju gotovo še ne mahajo z belo zastavo, pa bi bila vendarle senzacija, če do naslova ne bi prišla ena od treh ekip, ki igrajo in bodo še naprej igrale tudi v elitni jadranski ligi.
A ob tem, ko se zanimiva končnica in z njo tudi sezona bliža svojemu zaključku, se še enkrat več kaže tudi precej žalostna realnost slovenske košarke. Nihče ne trdi, da se na parketih igra vrhunska košarka, a vendarle bi si produkt, ki ga predstavljajo večinoma mladi in talentirani slovenski košarkarji, zaslužil tudi lepše prizore ob parketu in na tribunah.
Druga liga proti prvi kot dan in noč
Na vseh tekmah skupaj – v končnici jih je bilo do zdaj odigranih 11 – se je zbralo zgolj 3180 gledalcev. V povprečju torej slabih 300 na tekmo in praktično edina pozitivna izjema je druga tekma četrtfinala med Perspektivo Ilirijo in Triglavom, ko se je v Kranju zbralo 800 gledalcev. Karkoli si kdo misli o slovenski ligi, je ta povprečna številka več kot žalostna. Če to primerjamo s finalom druge lige med Plamo Pur in Gorico, ko se je tako v Ilirski Bistrici kot v Novi Gorici zbralo po 1300 gledalcev, ki so pripravili izjemno vzdušje, je razlika kot noč in dan. Prva liga ljudi očitno nikakor ne zanima – ne v velikih in ne v majhnih okoljih. Tu s(m)o krivi prav vsi, ne le veliki in ne le majhni. Če se navijači Cedevite Olimpije, ki mimogrede na tekme končnice lahko pridejo brezplačno, pa se vseeno za to ne odločijo, izgovarjajo, da jih precej bolj zanimajo tekme eurocupa in lige ABA, je (bil) za manjše ekipe zdaj vrhunec sezone.
Zakaj denimo Laško, ki je glede na mladost ekipe imelo zelo uspešno sezono, niti približno ni napolnilo dvorane za tekmo končnice proti Olimpije, ki je za talentirane fante prišla kot nagrada za dobro sezono. Potem ni čudno, da tako v Laškem kot v Domžalah trepetajo za prihodnost članske košarke – zakaj bi jo kdo finančno podpiral, če dvorane samevajo. Zakaj zdaj Šenčur, ki igra polfinale proti Ljubljančanom, ne diha s svojo ekipo, ki se je po polfinalu pokala prebila še do enake stopnje tekmovanja v ligi. Verjetno bi varovanci Gašperja Sluge veliko lažje presenetili favorizirano Mitrovićevo ekipo, če bi pri tem imeli glasno podporo polne dvorane. Pa je niso imeli.
Niti Boban ni dovolj velik
Tudi Bobanu Marjanoviću, ki je presenetil košarkarski svet, ko je na pobudo Luke in Saše Dončića podpisal za Perspektivo Ilirijo, je zdaj najbrž precej odveč igrati končnico državnega prvenstva pred praznimi tribunami. Ljudje imajo priložnost spremljati ene zadnjih tekem najbrž kar v karieri srbskega velikana, ki še vedno igra na zavidljivi ravni za svoja leta, a jih tudi to očitno ne zanima. Včeraj je bila namreč v Hali Tivoli odigrana hitra, moderna tekma med Ilirijo in Krko, na kateri so v večini igrali le slovenski fantje, pa je bil hram slovenske košarke praktično prazen. Nič precej drugače ne bo niti na odločilni tretji tekmi, nič pretirano drugače niti v finalni seriji – to lahko zaradi prejšnjih izkušenj trdimo kar samozavestno, pa upamo, da se motimo.
Švedi in Čehi lahko, mi očitno ne
In na žalost ni nič drugače niti, ko je v igri reprezentanca. Slovenska košarkarska četa, ki je leta 2017 z naslovom evropskih prvakov združila in navdušila celotno Slovenijo, je kar naenkrat povsem zanemarjena in ignorirana s strani javnosti. Ta se prebudi le, ko dres svoje domovine obleče Luka Dončić, ko pa zvezdnik Lakersov ne more pomagati, je tudi koprska Bonifika mnogo prevelika dvorana za tekme Sekulićeve čete.
Medtem ko so denimo proti Sloveniji svoji dvorani napolnili tako Švedi kot Čehi – torej dve državi, ki bi ju malokdo povezoval s košarko –, je bila arena Bonifika napol prazna in to kljub temu, da je Slovenija v boljšem položaju kot oba omenjena tekmeca.
Ljudje so se več kot očitno razvadili in jih naenkrat zanima le še Dončić. In da, zavedam se, da kritika leti tudi v drugo stran – nenazadnje se tudi ta zapis začne z Lukovim imenom, a vse skupaj je seveda posledica tega, da v preveliki meri ljudi zanima le zvezdnik LA Lakersov in njegova kariera. Povsem razumljivo je, da je Dončić nekaj posebnega in je tudi jasno, da s seboj prinese precej večjo zanimanje, a vendarle bi za državo, ki sama sebe označuje za košarkarsko in ki po rezultatih reprezentance to nedvomno tudi je, pričakovali, da tudi na ostalih tekmah izkaže večjo podporo in večje zanimanje.
Tudi selektorja Aleksandra Sekulića smo lani povprašali, če se mu zdi, da je Slovenija postala preveč odvisna le od Dončića in če ga skrbi, kaj se bo zgodilo, ko se zvezdnik Lakersov enkrat upokoji. "Gotovo je slovenska reprezentanca z njim ali brez njega popolnoma drugačna. Če kdo misli drugače, pač živi v iluziji. To ne pomeni, da brez njega ne more biti uspešna, zagotovo pa je precej drugačna. Nimamo nobenega niti približno takšnega košarkarja, kot je Luka. Nima pa smisla živeti v skrbi, kaj bo, ko njega več ne bo zraven. Za zdaj poskušamo le izkoristiti njegove košarkarske sposobnosti in njegov vpliv na reprezentanco, s katerim polni dvorane, ne le v Sloveniji, pač pa tudi širše. Mislim, da je košarka v Sloveniji dovolj priljubljena tudi brez njega, žal pa je specifična realnost tudi to, da gledalci pridejo le z uspehi," je odgovoril Sekulić, a vendarle trenutno stanje, ko Luke ni, na žalost kaže na zaskrbljujočo realnost.
Iskreno upamo, da bo poleti drugače, ko Dončić vsaj julija ne bo na voljo slovenskemu selektorju v kvalifikacijah za SP in še nekaj dni kasneje, ko se bo v Stožicah začelo evropsko prvenstvo do 20 let. Če ima Slovenija res rada košarko in se ima za košarkarski narod, bi vendarle ravno zdaj, ko je Dončić prvič povsem razumljivo zavrnil reprezentanco, morala to tudi pokazati in podpreti mlade fante, ki bodo jedro ekipe tvorili tudi takrat, ko bo zvezdnik Lakersov končal svojo košarkarsko pot.
