"Če me skrbi za evropsko prvenstvo? Do takrat bom že na 110 odstotkih," nam je zatrjeval v decembrskih dneh lanskega leta. Skozi mlade nogometne navdušence v njegovem Dravogradu se je prebijal na berglah, a nasmeh z njegovega obraza ni izginil niti za trenutek. Nekoliko bolj zaskrbljeno je proti nepogrešljivemu členu svoje izbrane vrste takrat pogledoval Matjaž Kek, a morda je prav na obisku na Koroškem dobil še zadnje potrebno zagotovilo, da Vuzeničana počena kost v stopalu ne bo zaustavila.
Odločitev, da v osrčju obrambe najde prostor za velikokrat kritiziranega nogometaša zvezne vrste, stoji ob boku tistim največjim, najpomembnejšim, kar so jih sprejeli slovenski selektorji. No, da bomo povsem pošteni do vseh vpletenih; še preden ga je kot branilca spoznala Slovenija, so ga tja postavili pri moskovskem CSKA, kjer mu je novo vlogo dodelil Aleksej Berezucki.
Kakorkoli (in kdorkoli) že; Bijol je v naslednjih letih postal komandant slovenske obrambe, hkrati eden najbolj cenjenih branilcev serie A. Pri tem ni nepomembno, da so Italijani pri vrednotenju nogometašev na tem igralnem položaju še posebej petični.
Pod črto kvalifikacij si je lansko leto prislužil eno najvišjih ocen v zasedbi, ki je na sončni strani Alp zanetila novo nogometno evforijo, letos je na največjem evropskem odru sestavil nov niz odličnih predstav. Obljube, da bo v Nemčiji na 110 odstotkih, ni prelomil. Da je zrasel v odličnega srednjega branilca visokega evropskega formata, smo vedeli že prej. Da bo zrasel v takšnega, o katerem je govoril (in še vedno govori) velik del nogometnega sveta je bržčas, priznamo, presenetilo tudi nas.
Najbolj potentnim napadalnim navezam na evropskem prvenstvu ni le pariral - s svojo mirnostjo, borbenostjo, brezkompromisnostjo in zanesljivostjo jih je spravljal ob živce. Jasno, proti takšnim nasprotnikom je bilo neizbežno, da bo morala svoje opraviti tudi škofjeloška hobotnica, a je dvojec Bijol-Drkušić v osrčju obrambe poskrbel, da je bilo dela za kapetana slovenske reprezentance manj, kot bi si želeli, kot so tudi pričakovali in napovedovali nasprotniki.
Bijol je v celoti odigral vse štiri obračune Slovenije na Euru in težko si je predstavljati, da bi bilo kakorkoli drugače; s skupno oceno 8 je bil ob Adamu Gnezdi Čerinu, Žanu Karničniku in Janu Oblaku del četverice, ki si je v Ekipini redovalnici prislužila največje pohvale. "Ooo, Jaka Bijoool, ooo, Jaka Bijoool, levo na Haalanda, desno Ronaldota, včasih tud' zabije gol, Jaka Bijol!" je odmevalo v Stuttgartu, Münchnu, Kölnu, Frankfurtu in na vseh koncih Slovenije. To je bil kvartet predstav, ob katerih je bilo jasno, da bo na vrata visokoraslega Korošca potrkalo nemalo snubcev. Da bo lahko v resnici izbiral med široko paleto ponudb, ki bodo pristale na mizi.
Omenjene predstave so sovpadale z mrzličnim iskanjem Unaija Emeryja, ki je Aston Villo prvič popeljal v ligo prvakov, in se zavedel, da njegov kader potrebuje okrepitve. Vzbudil je zanimanje Nottingham Forresta, Napolija, Lazia, Bologne, Rome, v to igro se je vključil tudi Atletico Madrid, ves čas pa so signali naklonjenosti prihajali tudi iz Milana, kjer je v Bijolu veliko dodane vrednosti opazil Inter.
Vuzeničan se ni prenaglil, ostal je zvest Udineseju in odigral pomembno vlogo pri jesenskem vzponu Videmčanov, ki so tako napovedali boj za evropska tekmovanja, kjer jih ni že debelo desetletje. Kosta Runjaić je 25-letniku večkrat zaupal tudi vlogo kapetana, ob tem pa se v Furlaniji brez dvoma zavedajo, da se v teh dneh oziroma tednih pripravlja nov val pritiskov. Nov kup ponudb. Branilca s takšnim repertoarjem kvalitet želi marsikdo, marsikje.
