Vsa čast Matjažu Keku, ki je na Reki postal legenda, a Slovencu v Splitu brez dvoma ni lahko obstati. Pušnik je leta 2016 zdržal dobrih pol leta, 'odnesel' ga je četrtfinalni pokalni poraz s Splitom. Potem ko je nazadnje deloval v velenjskem Rudarju, zdaj čaka na novo priložnost.
V intervjuju za hrvaški spletni portal Index je Pušnik med drugim pojasnil, kako se je počutil v osrčju Dalmacije, kakšni so njegovi spomini na takratni Hajduk, primerjal je slovensko in hrvaško ligo ter slovensko in hrvaško reprezentanco.
"Velik klub. In velika ljubezen do nogometa. Splita se spominjam le po pozitivnih stvareh. To je bilo sedem mesecev prekrasnega življenja. Ko vse spoznaš, ko greš na Hvar ali Brač in te sreča neka starka ter te prepozna in povleče za rokav ... Takrat vidiš to silno ljubezen do Hajduka in takoj pozabiš na neumnosti, ki so se ti zgodile. Bilo je precej slabih stvari, ampak ohranjam pozitiven vtis," je razlagal Pušnik.
V Splitu se je počutil odlično. "Malo mi je bilo tudi nerodno, ko sem odšel v gostilno. Ljudje enostavno niso pustili, da bi plačal. Potem sem se z njimi nekako dogovoril, da v primeru, če mi ne bodo dovolili plačati, sploh ne bom vstopil. Če ne morem plačati svojega računa, grem pač v drugo gostilno, ha ha ha."
Danes 59-letni trener je igralce enkrat odpeljal v muzej, da bi si od blizu ogledali Hajdukovo zgodovino. "Polovica jih ni imala pojma. Otroci so danes pač takšni." Kot je pojasnil, takrat ni bilo veliko denarja v klubu. "Želel sem Matica Črnica, ki je potem odšel v Rijeko k Matjažu Keku. Vendar mi nismo imeli 100 tisoč evrov, da bi pripeljali igralca iz Slovenije."
Hrvaški novinar je Pušnika vprašal, kaj si misli o kakovosti hrvaške lige. Želel je, da jo primerja s slovensko ligo. "Maribor in Olimpija lahko brez težav igrata s Hajdukom, Dinamo pa je boljši od vseh. Razlika je v denarnem vložku. Vendar, igralci, ki ne morejo igrati v Dinamu, Osijeku, Hajduku ali Rijeki prihajajo v slovensko ligo, ker je to zanje boljša možnost. V Sloveniji dobijo priložnost in potem prestopijo drugam. Poglejte Daria Vizingerja, ki v Rijeki ni mogel igrati, zdaj pa je v Sloveniji postal pravi igralec."
Kaj pa reprezentanci? "Hrvaška je vselej konkurenčna. Ima 30 igralcev, ki igrajo v tujini in so zelo dobri. Imajo nacionalni naboj. Poznam Zlatka Dalića več kot 20 let, še iz igralskih časov. Je pravi človek in velik strokovnjak. Želim mu veliko sreče. Slovenija na drugi strani nima toliko dobrih igralcev. Slovenci ne igrajo konstantno v svojih klubih, zato niso v formi. Nas je navsezadnje le dva milijona. No, od samostojnosti smo bili dvakrat na svetovnem in enkrat na evropskem prvenstvu, kar je pravi čudež."
Pušnik se je spominil tudi na svojo težko prometno nesrečo pred slabimi 30 leti, ko je bil še igralec-trener v Avstriji. "Tistega dne sem bil zelo utrujen. Cel dan sem sekal drva, potem pa odšel na trening. Ko sem se vračal, sem na za volanom zaspal in pri hitrosti 110 na uro priletel v drevo. Pet dni sem bil v komi. Bil sem hudo poškodovan ... prsni koš, kolena, roke, noge ... v pol leta sem izgubil 20 kilogramov. Zdravnik mi je dejal, da sem preživel le zato, ker sem bil športnik."
Tako kot vsi osali, je v času pandemije koronvirusa tudi Pušnik v karanteni. "Imam neizmerno srečo, da živim v Dravogradu. Gledam na reko, za menoj je gozd. Vsak dan hodim vsaj 10 kilometrov. Zjutraj izvajam jogo, igram golf. Potem berem knjige, gledam filme, družim se z ženo. Glede na to, da sem bil dolgo po svetu, je prav, da me zdaj tudi ona malo vidi, ha ha ha."
