Ne moreš dobiti spoštovanja, če se ne spoštuješ sam. To velja za nas kot take, za naš izbor in za naš, slovenski nogomet. V naših očeh je vse skupaj velika stvar, zadevo spoštujemo od dneva, ko je bila v povojih, in brez lažne skromnosti živimo v prepričanju, da so si izbor, njegova podoba in zmagovalci z leti pridobili celo večje spoštovanje, kot smo si drznili verjeti. V Sloveniji se je prijel kot eden in edini, kot o takem poroča ogromna večina s spoštovanjem sodelujočih slovenskih medijev, žlahten pečat dajejo uradne objave na uradnih straneh NZS, iz leta v leto glasnejši je tudi odmev v tujini.
Končni vrstni red
1. Jan OBLAK
2. Josip ILIČIĆ
3. Samir HANDANOVIĆ
4. Benjamin VERBIČ
5. Kevin KAMPL
Toda hkrati se je brez zatiskanja oči in s kritično distanco treba zavedati, da Slovenija v marsikaterem pogledu pač ostaja Slovenija. Omejeno okolje, omejen bazen, taka in drugačna majhnost. Tovrstni dosežek na takem izboru torej sam po sebi ne more biti nekaj zares spektakularnega oziroma bi kaj lahko bil celo nekaj relativno banalnega. In če k temu dodamo dejstvo, da je tretjič zapored najboljši nogometaš v državi vratar, bi bilo mogoče hitro priti do zaključka, da dosežek ne more biti v ponos nikomur. Kot pač po navadi zaključujemo, kadar se v tovrstno središče pozornosti zrine posameznik na položaju, s katerega individualnih priznanj po navadi ni mogoče osvajati. No, tako razmišljanje v tem primeru ne bi moglo biti bolj zmotno. V primeru Jana Oblaka je tako razmišljanje kar najdlje od resnice, o tem ne more biti niti najmanjšega dvoma.
Ne v polovici, v dveh tretjinah
Kot že rečeno, gre za pravcatega vratarskega fenomena, čigar zgodba se s simpatičnim podatkom, da je že tretjič zapored najboljši v svoji majceni deželi, resnično šele začne. Gre namreč za človeka, ki je s svojo podobo in svojim mojstrstvom to majceno deželo naredil izjemno veliko, verjetno celo večjo, kot jo je kadarkoli naredil katerikoli nogometaš na kateremkoli položaju. Oblak je človek rekordov, o katerem že nekaj let govori vsa Španija. Oblak je čuvaj mreže, ki bi se lahko katerikoli dan odločil za odhod iz Atletica in bi v trenutku postal najdražji vratar vseh časov. In to z naskokom.
Oblaka poznajo vsi, o Oblaku se pogovarjajo vsi, Oblaka si želijo vsi. Oblak je čudež, ki bi naslov najboljšega slovenskega nogometaša gotovo osvojil tudi v konkurenci še boljših, celo še mnogo boljši igralcev v polju. In če zadevo obrnemo nekoliko drugače ter vam na najbolj plastičen način pokažemo, da imeti vratarja na položaju najboljšega v tem primeru ne more biti niti najmanjša sramota: Oblak bi bil nogometaš leta v večini preostalih evropskih držav. Torej v več kot polovici? Še več, drznemo si trditi, da v najmanj dveh tretjinah. Ne verjamete? Poigrajmo se malo. Srbija se ima za zelo nogometno deželo, pa bi Jan v njej slavil brez prave konkurence. V dveh naših sosedah prav tako, na Hrvaškem – priznamo – ne bi, nekoliko bolj oddaljen seznam pa je dolg, da bi bil težko bolj. Irska, Švedska – da, kljub dolgoletnemu vladarju Zlatanu Ibrahimoviću –, Norveška, Finska, Islandija – da, kljub čudežni generaciji in svetovnemu prvenstvu –, Litva, Latvija, Estonija, Belorusija, Češka, Bolgarija, Romunija, Grčija …
Na vrhuncu in na … prelomnici
In tako naprej in tako naprej. Tudi države, ki bi same sebi rekle nogometne sile. Kaj pa velesile? Vstopili smo v leto svetovnega prvenstva, ki ga gosti največja država na svetu, z nogometom obsedena Rusija. Lahko si le želi, da bi imela nekoga takega, Oblaka bi za svojega nogometaša leta verjetno izbrala kar z dekretom. Nizozemska? Bodite prepričani.
Vsi zmagovalci
2017 Jan OBLAK
2016 Jan OBLAK
2015 Jan OBLAK
2014 Kevin KAMPL
2013 Kevin KAMPL
2012 Samir HANDANOVIĆ
2011 Samir HANDANOVIĆ
2010 Valter BIRSA
2009 Samir HANDANOVIĆ
2008 Milivoje NOVAKOVIĆ
Lahko pa bi kakšno rekli tudi o Italiji, v kateri kultnega Gigija Buffona k sebi stiskajo le zaradi statusa superlegende, bili pa bi tudi zelo presenečeni, kako noro dobro bi jo Jan odnesel v nemškem ali španskem izboru. Nikar ne skačite, najprej rajši premislite in boste videli. Je pa ob vsem tem oziroma praktično kar v isti sapi treba poudariti, da je Oblak na prelomnici. Tukaj in zdaj, ob tem jubileju ter tik pred dopolnitvijo četrt stoletja.
Njegov Atletico je bil uspešnica zadnjih let, pravzaprav sta bila uspešnici skupaj, kar pa po ekspresnem izpadu iz lige prvakov ne bo več lahko. Slovenec je sicer to jesen blestel v enaki meri kot spomladi, ko je navdušil ves svet, in v predhodni sezoni, ko je šel do finala lige prvakov. Toda kljub zelo dobremu položaju Atletica na španski prvenstveni lestvici vse kaže, da se o rdeče-belih v bližnji prihodnosti ne bo več toliko govorilo in da bo o Janovem udejstvovanju na največji ravni odločal njegov prestop. Odločalo bo, kdaj bo, in odločalo bo, kam bo. Ob tem pa lahko le upamo, da bo del te zgodbe tudi kaj velikega s slovensko izbrano vrsto. Za zdaj se okrog tega ni izšlo, pa čeprav je (kljub nekaj odmevnim napakam v preveliki želji) Jan tudi v izbrani vrsti precej večkrat blestel kot ne. A ni vrag, da se prej ali slej bo. Tako kot ni vrag, da je Oblak v vdanem primeru že zdaj favorit naslednjega izbora.
