Potem ko je prvič v življenju okusil slast bundeslige, je imel slovenski reprezentant kopico opravkov in nobenega od njih ni želel izpustiti. Ter ga tudi ni, pri čemer so na svoj račun prišli stari prijatelji, vsi mogoči mediji, nogometaši, najbližji in najdražji, pa tudi, pa čeprav za zdaj le za minuto ali dve, tudi gostje iz matične domovine.
Potem ko je bilo poklicno srce dortmundske Borussie sprva precej ledeno, je sčasoma pokazalo posluh za 1100 prevoženih kilometrov in začelo neprimerno bolje sodelovati s slovensko novinarsko odpravo na severozahodu Nemčije. Kot so obljubili, bo tako tudi v naslednjih dneh, dodatno čakanje pa je bilo vsekakor dober začetek.
Sploh zato, ker ne bi bilo samoumevno v nobenem primeru in nobenem okolju, kajti od konca tekme do trenutka, ko nam je nasmejani Kevin stisnil visoko dvignjeno roko, je pretekla cela večnost. Čakal ga je povsem poln avtobus, v katerem so bili že vsi ostali potniki za Dortmund, ki jim nekaj minut čez pol deseto (srečanje se je končalo dvajset minut čez osmo) nikakor ni bilo vseeno.
A so vendar pokazali ogromno razumevanja. Vsi po vrsti so dobro vedeli, da je ni bilo televizije, ki s Kevinom ne bi želela opraviti vsaj krajšega pogovora na temo bundesligaškega debija proti matičnemu klubu ter na splošno prvega nastopa v elitnem prvenstvu države, v kateri je kot sin slovenskih izseljencev odrasel.
Nadalje so razumeli, ko se je naš reprezentant po opravljenih televizijskih obveznostih zaprl v hodnik, ki je bil hodniku njegove slačilnice nasproten in ki vodi proti prostorom domačega moštva. Kot so razkrila občasno odprta vrata, je v pogovoru in šalah s starimi leverkusenskimi znanci neskončno užival in se ni zmenil za to, da bodo ti prizori verjetno poskrbeli za še nekaj razprav na temo njegove nesojene vrnitve na BayAreno v vlogi člana Bayerja.
Tako kot je užival, ko je odšel na povsem drug konec podzemne garaže in se srečal s starši, od katerih je bil nekaj let ločen in ki zdaj ponovno živijo v njegovi (oziroma on živi v njihovi) neposredni bližini. Povsem po logiki pomembnosti smo bili mi na vrsti za vsem tem, a so soigralci in zaposleni v klubu razumeli tudi to. "Uradno ne razumemo in ne dovolimo, toda saj vidite, da gledam stran. In če bo treba, bom pogledal še kdaj," je skrajno simpatično dejal eden od predstavnikov za stike z mediji v okolju, ki ga pri nas še dolgo ne bomo razumeli.
"Zadovoljen sem. Seveda zdrs na zadnje mesto ni nekaj, kar bi človeka veselilo, toda to je večinoma posledica dogajanja v jesenskem delu prvenstva. Če pogledamo zgolj to tekmo, je remi na težkem gostovanju v Leverkusnu več kot sprejemljiv, nekaj podobnega pa velja tudi za mojo predstavo. Navsezadnje so tako z enim kot drugim zadovoljni tudi navijači in trener," je dejal 24-letnik in imel vsekakor prav.
Glede težavnosti gostovanja, glede iztržka na njem in glede zadovoljstva Jürgena Kloppa, ki je pozitivne ocene izida in Kamplovega debija hitel poudarjati na tiskovni konferenci, pa tudi v vseh mogočih televizijskih nastopih. Očitno je podobne besede sogovornikom namenil tudi v okoljih, ki medijem niso dostopna, razloga za kaj drugega pa resnično ni imel.
"Resda smo izgubili še eno mesto, toda točka tu je pomembna, večje število pa jih moramo zbirati na drugačnih tekmah, začenši s sredino domačo z Augsburgom. Pomemben pa je tudi moj nastop, saj mi je šlo dobro in sem se uspel hitro prilagoditi na ligo, v kateri sem si vedno želel igrati in v kateri vsekakor zmorem igrati," je še povedal Kampl, ki ob tem ni skrival ponosa, tako kot ga ni skrival v povezavi z velikim veseljem njegove prav tako ponosne družine in tudi z našim prihodom v mestni konglomerat Porenja in Porurja.
"Družini sem ravno prejle odnesel nekaj spominkov s te prve tekme, ki je za mamo, očeta in ostale tako zelo pomembna. Sanjali so moj debi v bundesligi, zdaj so ga dočakali in srečanje z njimi po koncu tekme je bilo resnično nekaj, kar se me je še posebej dotaknilo," je kot že nekajkrat tisti večer, ko je govoril o svojih najbližjih iz streljaj oddaljenega rodnega Solingena, v oči dobil tudi kakšno solzo.
Solzo sreče, jasno. Sreče ob tem, kar je že dosegel, in ob vsem tistem, kar ga še čaka. "Veselim se vsake naslednje tekme, za začetek prve na domačem stadionu, ki nas čaka že sredi tedna. Upam le, da bo noga v redu," pa je ob tem vendarle izpostavil edini resnično negativen vidik sobotnega večer.
Tekma se še ni dobro začela, ko jih je Kevin že pošteno dobil po gležnju in ko je, priznamo, kri v žilah zaledenela tudi nam. Na srečo je lahko nadaljeval, tudi odigral vseh devetdeset minut, a po koncu obračuna ga je noga bolela bolj, kot bi si želel. Bolela in skrbela, pri čemer pa se je včeraj zdelo, da bo vendarle vse tako, kot mora biti.
