In to kljub temu, da je imel z našo državo opraviti več, kot si morda mislite. Prav po zaslugi Maribora so se naše poti prekrižale na svetovnem spletu, sčasoma smo navezali stike, pogovor na številne teme iz celotnega obdobja zadnjih osemnajstih let pa je bil logična in, zagotavljamo vam, zelo zanimiva posledica.
»Življenja in igranja v Sloveniji se vedno spominjam z nasmehom na obrazu, na prvo mesto pa pri tem postavljam obdobje v Mariboru,« nas z uvodno povedjo ni presenetil, kajti med pripravami na pogovor smo iz dobro obveščenih virov izvedeli, da se z največjim veseljem spominja tistega časa in da je na vijoličaste najbolj navezan. »Tam sem se počutil res odlično, pa tudi v športnem smislu sem se že neposredno po prihodu iz Prištine znašel v imenitnem okolju, v katerem sem bil z ekipo zelo uspešen. Z ogromno radostjo se spominjam sezone, v kateri smo osvojili sploh prvi naslov državnih prvakov, ki jih ima Maribor danes že cel kup, in v kateri sem bil član resnično izjemne ekipe. Njen kapetan je bil Matjaž Kek, v njej je bil tudi današnji trener vijoličastih Ante Šimundža in še cela kopica odličnih igralcev pod vodstvom edinstvenega Bojana Prašnikarja,« se spominja in dodaja: »Od tedaj sem doživel že marsikaj, a še vedno najtežje opišem prav dogajanje v zvezi s tistim naslovom. Že tako ali tako smo vso sezono igrali v fantastičnem vzdušju, prva lovorika te vrste v zgodovini kluba pa je v sijajnih navijačih prižgala še nekaj več. Vidim, da v Mariboru še vedno znajo proslavljati uspehe bolj goreče kot kjerkoli drugje v Sloveniji; lahko pa si predstavljate, kako je bilo, ko je imelo to nogometno mesto prvič razlog za tako slavje. Že po tekmovalni plati je bilo neverjetno in nepozabno, saj smo nove razsežnosti kluba odpirali v konkurenci zelo močnih nasprotnikov, po navijaški plati pa še toliko bolj.«
"Šimundže nisem slišal že celo večnost. Preveč časa je minilo, odkar sva bila zadnjič v stiku, in to me žalosti. Če smem, bi to priložnost izkoristil za poudarjanje tega dejstva in za poskus, da bi ga popravi."
Maribor mu je bil všeč tedaj in mu je všeč danes, ko ga budno spremlja tako v državnem prvenstvu kot še posebej na mednarodni sceni. »V Ljudskem vrtu imajo izjemno ekipo, imajo odličnega trenerja, vodstvo kluba dela zelo dobro. Navdušuje me praktično vse, morda z izjemo nekaterih javnih nastopov Zlatka Zahovića, ki mi niso pogodu. Sploh v zadnjem času se je nekajkrat dotaknil dogajanja v slačilnici, kar bi po mojem mnenju moralo ostati sveto. Morda so se ga nekateri slabši izidi malce preveč dotaknili, po mojem mnenju neupravičeno. Naj ne skrbi, Maribor bo ponovno postal državni prvak, če ob tem ne osvoji lige prvakov, pa nič hudega,« se je pošalil nekdanji nogometaš, ki je v drugem največjem slovenskem mestu igral med letoma 1996 in 1998 in ki je ohranil kar nekaj stikov s kolegi in prijatelji iz tistega obdobja.
POSREDNIK PRI KEKU ...
»Z nekaterimi igralci iz tistega obdobja sem se občasno slišal in videl oziroma se občasno slišim in vidim še vedno. Najbolj tesni so zagotovo stiki s Kekom, s katerim sva pred časom na neki način poslovno sodelovala. Bil je zelo resen kandidat za selektorja izbrane vrste Albanije, mene pa je zaradi poznanstva z njim albanska zveza pooblastila za posrednika pri pogajanjih. Veliko sva se pogovarjala, iskala možnosti in bila blizu dogovoru, toda na koncu je imel Matjaž boljše ponudbe in razumljivo se je odločil za eno od njih,« je Munishi razkril slovenski javnosti do zdaj neznane podrobnosti okrog znane kandidature nekdanjega slovenskega selektorja in zdajšnjega trenerja Rijeke.
... RAD BI GOVORIL S ŠIMUNDŽO
Razkril pa je tudi, da je ob številnih stikih s člani tedanje generacije nogometašev Maribora povsem izgubil kontakt s prav posebnim in trenutno zelo izpostavljenim. »Šimundže nisem slišal že celo večnost. Preveč časa je minilo, odkar sva bila zadnjič v stiku, in to me žalosti. Če smem, bi to priložnost izkoristil za poudarjanje tega dejstva in za poskus, da bi ga popravil,« se je za trenutek postavil v vlogo usmerjevalca pogovora in kajpak naletel na pozitiven odziv. Seveda nam ni prišlo niti na misel, da bi mu odrekli možnost nagovora nekdanjega soigralca in zdaj tako uspešnega trenerja. »Rad bi ga slišal, rad bi se pogovoril z njim in rad bi mu izrazil svoje globoko spoštovanje. Želim mu čestitati za vse, kar mu je že uspelo, in mu zaželeti čim več uspehov ter sreče pri nadaljnjih izzivih. Prepričan sem, da jih bo še veliko in da bodo zelo odmevni.« Prepričani smo, da bodo te besede na tak ali drugačen način prišle do šefa strokovnega štaba v klubu, ki ga ima Munishi na neki način še vedno za svojega. »Lagal bi, če bi dejal kaj drugega. Tako čutim ne glede na to, da sem igral za pet slovenskih klubov, da na Štajerskem sploh nisem preživel veliko časa in da sem bil navsezadnje nekaj let pozneje član rivalske Olimpije. V Mariboru sem se počutil najbolje, največ mi je dal, in kar zadeva vašo državo, me srce danes vleče le k njemu. Kadarkoli vidim njegove uspehe, sem jih vesel, kot da bi bili moji, in to se ne bo nikoli spremenilo,« je priznal v upanju, da mu privrženci serijskega slovenskega prvaka danes ne zamerijo več. Zaveda se namreč, da jim ni bilo niti približno vseeno, ko se je po izkušnjah v Turčiji in Izraelu vrnil v Slovenijo ter zaigral za večno tekmico iz slovenske prestolnice.
"Kot sem nekoč zamudil na trening pred odhodom na Irsko, se je trener najprej zelo razjezil, nato pa v smehu pomiril, ko sem odvrnil: 'Šef, saj veš, da sem to naredil namenoma, ker potrebujemo zmago.' Seveda ni bilo namenoma, a je prav tako res, da smo na Irskem zmagali."
ŠEF, ZAMUDIL SEM, KER POTREBUJEMO ZMAGO
»Naj se razumemo, svojih dejanj ne obžalujem, in če bi imel še eno priložnost, ne bi ravnal nič drugače. Ko sem se vrnil iz Izraela, je z menoj v stik stopil Prašnikar, ki je vmes postal trener Olimpije in ki me je želel v svoji ekipi. Nisem imel drugih ponudb, ljubljanski projekt mi je bil všeč in zanj sem se odločil kljub temu, da sem se zavedal odziva v Mariboru. In bi se, kot rečeno, tako odločil ponovno,« je poudaril še enkrat. »Tudi zaradi veliko prijateljev, ki sem jih dobil v Ljubljani; Sebastjana Cimerotiča, Nihada Pejkovića, Dušana Kosića in ostalih. Seveda pa so mi privrženci Maribora zamerili, saj gre za velika rivala in je to treba razumeti. Toda tudi mene je treba razumeti, življenje nogometnega profesionalca je pač tako. Če navijači tedaj tega razumevanja niso bili zmožni, je to zaradi vročih čustev prav tako povsem logično. Upam pa, da razumejo danes, ko je preteklo toliko let. Še več, upam, da so mi celo uspeli oprostiti. To bi mi veliko pomenilo.« So mu pa že zdavnaj oprostili vsi tisti, ki so najbolj »trpeli« zaradi njegove lastnosti, s katero je v Sloveniji kazal svojo negativno plat. Prašnikar, ki ga je vse skupaj zadevalo morda celo v največji meri, mu je pravzaprav oprostil zelo hitro, sicer ga po zapletih v Mariboru ne bi želel trenirati še v Olimpiji. »Kot mladenič sem bil precej živahen tudi zunaj igrišč, kar se je najpogosteje kazalo z zamujanjem na treninge. Glede tega sem bil grozen, priznam. In verjetno me ne bi prenašali, če se ne bi ustvarilo nekakšno bizarno ozračje, v katerem smo na vsaki tekmi, pred katero sem prepozno prišel na trening, zmagali. Stvar je šla tako daleč, da sem se izvlekel iz marsikaterih težav. Kot sem nekoč zamudil na trening pred odhodom na Irsko, se je trener najprej zelo razjezil, nato pa v smehu pomiril, ko sem odvrnil: 'Šef, saj veš, da sem to naredil namenoma, ker potrebujemo zmago.' Seveda ni bilo namenoma, a je prav tako res, da smo na Irskem zmagali,« se je naš sogovornik vživel, kot bi se zgodilo včeraj, in dal s tem kar dobro iztočnico za dejanski premik v sedanjost, za dejansko osredotočanje na njegovo trenutno udejstvovanje.
LAHKO POSTANEM TAKO DOBER KOT ONADVA
»Nekaj let sem deloval kot zastopnik nogometašev in trenerjev, veliko sem sodeloval tudi s slovenskimi kolegi v tem poslu in s slovenskimi igralci, po tem ključu sem tudi sodeloval pri omenjenih pogajanjih med Kekom in albansko zvezo. Nato sem se lotil trenerskega poklica, ki me je ves čas zelo privlačil in ki me je povsem osvojil. Do pred nekaj dnevi sem vodil klub z imenom Llamkos Kosova, ki je pod mojim vodstvom tudi postal kosovski prvak, zdaj pa iščem nove izzive na trenerskem področju, potem ko sem se z vodilnimi možmi tega kluba razšel zaradi finančnih težav,« je opisal svoj aktualni položaj na rodnem Kosovu, kamor se je vrnil že pred leti in kjer se je v očeh slovenske javnosti za njim izgubila večina sledi. In kjer želi tudi nadaljevati v poklicu, ki ga je po njegovih besedah prevzel in v katerem si obeta svetlo prihodnost.
»Verjamem, da mi ta poklic ustreza, da sem dober trener in da lahko nekega dne postanem tako zelo dober, kot sta moja nekdanja soigralca Kek in Šimundža. Očitno se nam pozna, da smo igrali pod tako velikim trenerskim mojstrom, kot je Prašnikar, in da smo dobili občutek za to delo. Poklic zastopnika in posrednika sem pustil za seboj, moja prihodnost je v trenerskem poklicu, videli pa bomo, ali bom delal v katerem od preostalih kosovskih klubov ali v kosovski reprezentanci. Če pogledam malce bolj dolgoročno, se mi zdi, da me čaka oboje in nekega dne morda tudi tujina,« je pojasnil mož, ki nogometno stanje v deželi, ki si želi postati polnopravna članica Fife, opisuje kot ne najboljše, prihodnost novoustanovljene reprezentance pa kot nekoliko specifično.
"Nogometaši so nam pokazali pot in zdaj moramo tudi ostali izprazniti balone mednacionalnega sovraštva. Podpihovanje te neumnosti nas ne vodi nikamor, in ker verjamem v nogomet ter v dobro ljudi, si drznem verjeti, da bodo stvari šle na bolje."
NEKAKŠNA B-EKIPA ALBANIJE
»Če sem povsem iskren, kosovska izbrana vrsta v naslednjih desetih letih ne more postati kaj drugega kot nekakšna B-ekipa Albanije. Najboljši bodo, ko bodo prerasli kategorijo U-21, zagotovo odšli igrat za to državo, slabši bodo ostali, in to se bo spremenilo šele sčasoma. Se pa z mladimi že zdaj dela kar dobro, in če se bo z leti v dovolj veliki meri odzvala tudi diaspora, bi nekega dne morda lahko spisali kar uspešno zgodbo.« Trenutno pa tako zgodbo piše Albanija, ki je nekakšna druga domovina vsakega albansko govorečega Kosovca in ki s svojimi predstavami navdušuje tudi našega sogovornika.
NOGOMET JE PRIJATELJSTVO, IZPRAZNIMO BALONE SOVRAŠTVA
»Govorili smo o dobrih trenerjih. O Keku, ki je v marsikaterem pogledu moj trenerski vzor. O Šimundži, ki mu je z uvrstitvijo v ligo prvakov uspelo nekaj neverjetnega. No, na to temo pa je treba nekaj povedati tudi o albanskem selektorju Gianniju De Biasiju, ki na albanski klopi opravlja izjemno delo in ki je verjetno glavni tvorec resnično močne ekipe, na katero smo vsi ljudje albanske narodnosti lahko zelo ponosni,« poudarja Munishi, ki pa ob tem ni želel pogledati stran od razprave o dogodkih, ki so tako na uspešne nastope Albanije v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo kot na nogomet teh prostorov vrgli grdo senco. Ravno nasprotno, želel je povedati marsikaj in želel je povedati nedvoumno. »V prvi vrsti mi je žal za vse, kar se je zgodilo v Beogradu. Žal mi je za nogomet in to obžalovanje je močnejše od vsega drugega, kar čutim v zvezi z neljubimi incidenti. Zame je nogomet šport in celo družbeno gibanje, ki gre prek meja držav, pogosto celo prek nesmiselnega sovraštva. Je šport, ki zbližuje narode in se požvižga na vsakdanjost, in žal mi je vsakokrat, ko mu to iz tega ali onega razloga ne uspe. Tudi tokrat mu v določeni meri ni uspelo, za kar smo krivi vsi, rad pa bi poudaril, da resnično le v določeni meri.«
Tudi nekdanji nogometaš Maribora in Olimpije je namreč želel izpostaviti dejstvo, da je bil nogomet v Beogradu poražen, nogometaši pa ne. »Sredi groznih prizorov se je dogajalo nekaj prečudovitega, in sicer so nogometaši v trenutkih, ko so stvari postale resne, stopili skupaj in branili drugi druge. Pustimo ob strani organizacijske napake, ki se v Tirani ne smejo ponoviti, Najbolj pomembno je, da so igralci pokazali, da je nogomet v prvi vrsti prijateljstvo, čeprav gre za Albance in Srbe. Albanski kapetan Lorik Cana mi je iz oči v oči povedal, da so srbski nogometaši njegove igralce zaščiti na igrišču in da so po odhodu z njega pred vsem ostalim dogajanjem prišli v albansko garderobo in se pozanimali, ali jo je kdo huje skupil in ali kdo potrebuje pomoč.« Munishi vse skupaj poziva, naj sledijo temu zgledu in naj ob povratni tekmi v Tirani pošljejo povsem drugačno sporočilo. »Nogometaši so nam pokazali pot in zdaj moramo tudi ostali izprazniti balone mednacionalnega sovraštva. Podpihovanje te neumnosti nas ne vodi nikamor, in ker verjamem v nogomet ter v dobro ljudi, si drznem verjeti, da bodo stvari šle na bolje.« Naj ostane pri tem, vsaka nadaljnja beseda bi bila odveč in nemogoče bi bilo končati s čim lepšim.
