Manchester United se je na gostovanju pri Evertonu mučil. Zelo mučil. Težko so rdeči vragi prišli v bližino kazenskega prostora kluba iz Liverpoola, kaj šele v kakšno resno priložnost. Benjamin Šeško je vnovič, čeprav je v odlični strelski formi in je večina pričakovala, da bo začel v začetni enajsterici, sedel na klopi za rezervne nogometaše in potrpežljivo čakal na svojo priložnost. Ker je bil United tokrat tako zelo brezzob, je Michael Carrick svojega zlatega slovenskega jokerja tokrat aktiviral prej. V igro ga je poslal že v 58. minuti.
Na petih tekmah pred tem je Šeška puščal na klopi precej dlje. Na debiju proti Manchester Cityju je denimo slovenski napadalec na klopi preživel celotno tekmo. Proti Arsenalu je Carrick Šešku dal 10 minut, proti Fulhamu 17, proti Tottenhamu 16 in proti West Hamu 22. Na petih tekmah zgolj 65 minut, a kljub temu je slovenski as uspel zabiti dva gola. Zmagovitega za zmago proti Fulhamu v 94. minuti. In izenačujočega proti West Hamu v 96. minuti.
Zelo zanimivo pa je bilo Šeškovo veselje po golu. Tokrat ni izvedel tistega svojega zdaj že znamenitega skoka, ko skoči visoko pod oblake in zamahne s svojo v pest stisnjeno roko. Skoka, za katerega je vedno znova dejal, kako zelo rad ga ima. Kako zelo rad gole proslavi na ta način. Da je takšno proslavljanje zanj nagrada, bonus ob doseženem golu. Namesto tega sta njegovi nogi ostali na tleh. Silovito je zamahnil z roko. In iz sebe spustil še dva precej bolj silovita krika. Nekakšen 'jaaaa' in 'f******k'. Pri čemer verjetno veste, kako prebrati to besedo z zvezdicami.
In čeprav si Michael Carrick za do zdaj opravljeno delo zasluži vse pohvale, navsezadnje je od možnih 18 točk osvojil kar 16 točk, bo moral nekdaj odlični vezist nekako najti tudi prostor za Slovenca v začetni enajsterici. Šeško pač ne more biti joker. Lahko je za kakšno tekmo, nikakor pa ne stalno. Zdi se, da je s svojim krikom to želel sporočiti tudi slovenski napadalec. Tukaj sem, pustite me igrati! Sporočilo je jasno.