Poleti je vztrajal pri odhodu iz Fazanerije. Za korak naprej v svoji karieri je želel v tujino, ampak gotovo so zelo redki pričakovali, da se bo novih izzivov lotil v Ukrajini. V državi, kjer že skoraj štiri leta divja vojna. Tamkajšnji prebivalci trpijo in kljubujejo ruskim napadom ter čakajo na dogovor o miru, za zdaj zaman. Kai Cipot je okrepil Veres Rivne in ne skriva, da je imel pred podpisom pogodbe pomisleke, ki pa se jih je hitro znebil. In danes 24-letni Prekmurec, ki poveljuje obrambi in se ga je zaradi odličnih predstav oprijel tudi vzdevek slovenska stena, zagotavlja, da odločitve ne obžaluje.
Za vami je prvih pet mesecev v ukrajinskem Veresu. Kakšni so vtisi?
Nadvse sem zadovoljen, da sem z odhodom v tujino naredil korak naprej v karieri. Prav tako kot s tem, da sta mi Mura in Veres to omogočila. Da, po petih mesecih lahko rečem, da je bila to dobra odločitev. In pomembna za naprej.
S takšnim razmišljanjem ste gotovo marsikoga presenetili. Preselili ste se namreč v državo, ki je pred skoraj štirimi leti doživela rusko okupacijo, kljub številnim prizadevanjem mnogih svetovnih voditeljev za mir v Ukrajini vojna še vedno divja. Najbrž ste pred odhodom imeli vsaj določene pomisleke?
Ni se treba sprenevedati. Priznam, vsekakor so bili, toda predstavniki Veresa so bilo zelo prepričljivi v tem, da me želijo videti v svoji ekipi. Hkrati so mi natanko predstavili, kje leži mesto in da je zahod Ukrajine precej oddaljen od vojnih žarišč. Zagotovili so mi, da je varno, kar je odpravilo pomisleke. Nisem imel več nikakršnih zadržkov, o razmerah in o tem, kako je vse skupaj videti, sem se pozanimal tudi pri nekaterih slovenskih igralcih, ki so igrali v Ukrajini. Pojasnili so mi, da ni vse tako, kot je včasih morda videti ob spremljanju medijskih poročil. Podpisal sem pogodbo in danes mi ni žal. Res se mi ni treba pritoževati.
Informacije, ki ste jih dobili in na podlagi katerih ste sprejeli odločitev, so bile torej korektne, verodostojne.
Da, hitro sem spoznal, da sem v sicer zelo lepem mestu na varnem območju. O tem so se prepričali tudi moji najbližji, ki so me obiskali. Oče in mama sta bila pri meni že nekajkrat. Ni napadov, ni kakršnihkoli zapletov v zvezi s tem. V dozdajšnjih petih mesecih nisem doživel tovrstnih neprijetnosti in upam, da bo tako ostalo tudi v prihodnje. Predvsem pa močno verjamem, da se bo grozljiva vojna, ki povzroča toliko trpljenja, čim prej končala. Ukrajina si zasluži mir. Vsi si za zaslužijo, vsi si ga zaslužimo.
Mar potemtakem niste doživeli niti enega alarma za zračni napad?
So bili. Glede na razmere je to seveda običajno, a se na srečo ni zgodilo nič pretresljivega. Na takšne stvari se človek ne more navaditi, tega si ne želi nihče, tega ne privoščiš nikomur, vendar ti ne preostane drugega, kot da to vzameš v obzir in s tem živiš.
Da so razmere varne, navsezadnje razkriva podatek, da Veres svoje tekme igra na svojem stadionu in ima četrti največji obisk v ligi. Jeseni se je v povprečju zbralo 2689 gledalcev.
Mnogo ekip nima te sreče, da bi lahko tekmece gostile v domačem kraju. Nekateri igrajo v Kijevu, Žitomirju, Šahtar je domačin v Lvovu. Je raznovrstno, ker je Ukrajina velika država, pa so potovanja dolga. Najdaljše potovanje za Veres je v Krivoj Rog, z avtobusom traja 10, 11 ur. Drugače ne gre, zaradi vojne je zračni prostor v državi zaprt.
Pogled na lestvico razkriva, da je prvenstvo izenačeno, Šahtar in Dinamo nista več popolna vladarja. Na vrhu je LNZ Čerkasi, vi ste s tekmo manj na 11. mestu.
Tekmovanje je zanimivo, napeto. Veliko ekip je podobne kakovosti, vsaka lahko premaga vsako. Liga je močnejša, kakovostnejša od slovenske. Tudi finančno, posledično so boljši tujci. Prestopi znotraj lige ob odškodnini milijon ali dva evrov so nekaj običajnega, nemalokrat gre tudi za višje zneske. Prvenstvo je zahtevno, zanimivo pa je, da smo mi nekoliko presenetljivo vodilno ekipo na začetku sezone v gosteh ugnali z 2:0. V naši ekipi je sicer veliko novih igralcev. Osnovni namen je poskrbeti za stabilnost in potem poskušati uresničiti ambicioznejše cilje. Trenutna realnost je sredina lestvice, toda razlike so majhne, lahko se zgodi marsikaj. A zdaj moramo biti osredotočeni na to, da se čim bolje pripravimo na spomladanske izzive. Desetega januarja se bom soigralcem pridružil na začetku priprav v Antalyji, v Turčiji bomo ostali kar 35 dni
Mogoče se sliši malce čudno, ampak nogomet ima med stanjem vojne pomembno vlogo.
Drži. Menim, da na tak način poskušajo ohranjati neko normalnost. In tudi kljubujejo vsem težavam in še komu. Nedvomno ima veliko veljavo. Navsezadnje najbrž tudi zato, da ljudi vsaj za nekaj časa odvrne od misli o vojni, od vseh problemov. Medijsko je zelo izpostavljen, prvenstvo se spremlja na vse mogoče načine. Ukrajinci obožujejo nogomet, ob vseh grozotah jim predstavlja vsaj nekaj zabave. Skrbi pa tudi za identiteto države. Še zlasti seveda reprezentanca.
Tudi nevarnost zračnega napada med tekmo žoge ne ustavi.
Pravila so zelo jasno določena. Če se oglasi alarm za zračni napad, se mora stadion izprazniti in tudi vsi akterji na igrišču morajo v zaklonišče. Tako dolgo, dokler nevarnost ne mine. Potem se tekma nadaljuje, ljudje se lahko vrnejo na tribune. Sam sem imel dve tovrstni izkušnji, na srečo brez posledic. Ni bilo nič nevarnega.
Kakšno pa je sicer ob spoznanju, da je bila država napadane, da je v vojni, stanje duha med ljudmi na varnih območij? Denimo v vašem mestu.
Ne vem, kako bi to opisal. Ne bi bil rad v njihovi koži. Nihče ne bi bil. Priznam, da je občutek malce čuden. Kmalu bodo minila štiri leta od začetka vojne in morda traja že tako dolgo, da so se ljudje navadili na takšne razmere. Ko sem jaz prišel pred petimi meseci, je bil moj prvi občutek, da je vse normalno. A seveda ni. V vojni ne more biti tako. V zraku je vseskozi čutiti določeno napetost, toda ljudje, ki so nadvse ponosni na svojo državo, si prizadevajo biti prijazni, ustrežljivi. Meni so vsi po vrsti zelo pomagali, da sem se navadil na tamkajšnje življenje, da sem se prilagodil, kakopak pa je najpomembnejše, da se čutim sprejetega. Vsi pa si seveda neizmerno želijo, da bi čim prej spet zavladal mir. K temu poskušajo pomagati vsak na svoj način.
Vrniva se k nogometu. Igrali ste redno in igrali ste zelo dobro. Nastopili ste na vseh 17 uradnih jesenskih tekmah in na igrišču preživeli 1369 minut, kar je največ v ekipi. V pokalnem tekmovanju ste se razveselili tudi prvenca.
Prišel sem šele en teden pred začetkom prvenstva in potreboval sem nekaj časa, da se navadim na ekipo, na način igranja, na ligo, na okolje. Ob nesebični pomoči soigralcev, strokovnega vodstva in vseh v Veresu mi je to hitro uspelo in potem sem se ustalil. Mislim, da so v klubu veseli zame, tako kot sem jaz zaradi kluba, ker mi je klub namenil potrebno podporo. Oni zadovoljni z menoj, jaz sem zadovoljen z njimi. To sem si lahko le želel.
Slišati je namigovanja, da bi v zimskem prestopnem roku utegnili zamenjati klubske barve.
Obstaja določeno zanimanje, vendar se za zdaj v tej smeri še ne dogaja nič dovolj konkretnega. Stanje je takšno, da ne bom rekel, da se bo zagotovo kaj zgodilo, prav tako ne bom rekel, da se zanesljivo ne bo.
Ali v Ukrajini spremljate slovensko ligo?
Spremljam, kolikor mi to možnosti in čas dopuščajo. V prvi vrsti seveda Muro, z zanimanjem sem si ogledal tudi evropske preizkušnje Celjanov. Res so odlični in vesel sem, da tako lepo predstavljajo slovenski nogomet na mednarodnem prizorišču. Kar zadeva Muro, pa ... Jesen se ni izšla po željah, a seveda verjamem, da bodo določeni zimski kadrovski premiki poskrbeli, da bo pomlad uspešnejša.
