Lagali bi, če bi rekli, da smo z njim načrtovali pogovor. Zgodilo se je spontano. Na sprehodu po mestnih ulicah Thuna smo naleteli na Nenada Protego, ki skrbi za kariero celjskega dragulja Svita Sešlarja. Omenil nam je, da se kasneje dobi s svojim nekdanjim nogometašem, še iz časov, ko je bil športni direktor Domžal, Daliborjem Stevanovićem. Zaprosili smo ga, če bi nam uredil nekaj minut z nekdanjim slovenskim reprezentantom, danes pa trenerjem švicarskega drugoligaša Laussane Ouchy. Z veseljem je ugodil naši prošnji, tako da smo se s 40-letnim nekdanjim odličnim napadalno usmerjenim vezistom dobili pred stadionom v Thunu. Taistem stadionu, na katerem je Celje tri ure kasneje spisalo najlepše strani svoje zgodovine in se uvrstilo v četrtfinale konferenčne lige. Nastal je zanimiv pogovor, v katerem je Dalibor Stevanović razgalil dušo in spregovoril tudi o sicer boleči temi, izgubi soproge in o tem, kako je biti oče samohranilec. Pa seveda tudi o svoji novi karieri, karieri nogometnega trenerja, ki jo je začel na zelo dober način.
Po nekaj dneh ste spet v Thunu.
Res je. Prejšnji vikend smo igrali tukaj v Thunu. Ni se nam izšlo. Nismo odigrali dobre tekme, izključili so nam igralca in z desetimi igralci je bilo težko. Thun je v dobrem naletu, bori se za prvaka. Ima dobro ekipo. Mi pa smo trenutno v sredini, izplavali smo z dna.
Kako to, da ste na tekmi Lugano – Celje?
Po naključju. Nisem imel namena priti, nato pa je z mano v stik stopil Nenad Protega, mi rekel, da je v Thunu in me povabil, pa sem si rekel, zakaj pa ne. Da se malo vidimo, dolgo se že nismo videli.
Bili ste slovenski reprezentant, igrali v dobrih klubih, a v zadnjem času ste kar malce izginili s slovenskega radarja. Namerno? Prepričani smo, da veliko nogometnih navdušencev sploh ne ve, da ste trener v drugi švicarski ligi, da vodite Lausanne Ouchy.
Proti koncu kariere, pri 34, 35 letih sem prišel v Švico in zadnji dve leti igral v Švici. Ko smo videli, da imajo tukaj otroci dobro prihodnost, kar zadeva izobrazbe, šolstva, smo se z družino odločili, da ostanemo v Švici. Teče že osmo leto, čas hitro beži. Jaz sem hitro z nogometnih igrišč presedlal na klop, dobil priložnost kot pomočnik trenerja. Vse se je dogajalo med korono, skoraj pet let sem bil pomočnik, začel delati licence. Zdaj sem pri koncu, kmalu bom dobil Uefa pro licenco. Najprej sem bil pri zdajšnjem klubu Lausanne Ouchy pomočnik Mehu Kodru. Španska šola, 35 let je preživel v Španiji. Dve leti sem bil z njim, potem je prišel Francoz Anthony Braizat, s katerim sem sodeloval skoraj dve leti, z njim smo iz druge lige napredovali v prvo. Nato je prišel še Portugalec Ricardo Dionisio, s katerim sem delal leto dni. Pred šestimi meseci sem prvič dobil priložnost za samostojno delo, glavni trener je odstopil, bili smo na nehvaležnem zadnjem mestu. Prejšnjo sezono smo igrali v prvi švicarski ligi, tako da je trener dal odpoved. Zgodilo se je čez noč, nihče si ni niti predstavljal, da se bo zgodilo kaj takega. Klub mi je ponudil priložnost, jaz sem jo sprejel in že šest mesecev sem glavni trener. Ker še nisem imel pro licence, mi je švicarska nogometna zvezda dala začasno pro licenco.
Pisalo se je, da bi lahko bili tudi pomočnik Mehu Kodru pri reprezentanci BiH, a do tega nato ni prišlo. Zakaj?
Res je, ko je Kodro postal selektor BiH, je bila njegova velika želja, da se mu pridružim kot prvi pomočnik. Moja odločitev, to je, da sem ga zavrnil, je nastala na podlagi drugih razlogov, ne pa zaradi tega, ker mi reprezentanca BiH ali pa delo s Kodrom ni odgovarjalo. Razlogi so bili družinske narave, preminula žena. Zato sem se v tistem trenutku odločil, da ne morem zapustiti otrok. Sicer mi moji starši veliko pomagajo, vendar je bila odločitev prava. Takrat je bilo vse skupaj še sveže, tako da sem z otrokoma ostal v Švici.
Morda vam je težko govoriti o tej temi …
Ne, ni mi težko. Soočam se s tem. Vsak dan od vsega začetka. Ni mi težko govoriti o tem. Na začetku seveda je bilo težko, ampak sem oseba, ki se takoj sooči s težavami. Mislim, da me je tudi nogomet pripeljal do tega. Že kot igralec imaš vsak teden tekme, vsak teden določene težave, ki jih moraš reševati. Mislim, da je karakter nas, profesionalnih športnikov drugačen kot karakter ostalih ljudi. Ni se mi težko pogovarjati o tem, tudi zato, ker vem, kakšno življenje smo imeli. Usoda je takšna, kot je. Življenje teče naprej. Mi smo dobro, otroka sta dobro. Nadaljujemo z življenjem, otroka se zavedata situacije in vsi skupaj 'rinemo' naprej.
Kako se je za vas spremenilo življenje po tej tragediji? V osebnem in profesionalnem smislu?
Zagotovo je življenje drugačno kot je bilo. Otroka sta v najstniškem obdobju, sin je star 16 let, hčerka 13. Sta v letih, ko potrebujeta oba starša. Doletela nas je takšna usoda, da moram jaz biti mama in oče. To počnem po najboljših močeh. Hvala bogu imam zdrava oba starša, da sta upokojena. Iz Slovenije sem ju pripeljal v Švico in sta mi v veliko pomoč. Da lahko normalno delam. Saj veste, delo trenerja je zelo zahtevno, veliko časa si od doma in onadva sta ta, ki mi pomagata s celotno logistiko, z vsakdanjimi potrebami. Zaenkrat delujemo na tak način, otroka sta to dobro sprejela, jaz tudi. In gremo naprej. Je pa tako, da začneš, ko se ti zgodi nekaj takega, veliko bolj ceniti življenje. In vse male zmage, ki jih v življenju dosežeš po takšnem dogodku, bolj vrednotiš, bolj ceniš. Nič ne bo prišlo čez noč, brez vloženega truda, dela. Ne glede na situacijo, do katere je prišlo v moji družini, oba otroka poskušam vzgajati na način, da se zavedata, da stvari ne bodo prišle same od sebe. Da moraš delati, trdo garati, verjeti vase. Iz dneva v dan moraš biti profesionalen, delati več kot ostali, če želiš uspeti. Tako mene kot otroka vleče ta zagon, želimo se dokazovati vsak dan. Sin je dokaj uspešen v nogometu, bomo videli, kako bo v prihodnje. Zame je najbolj pomembno, da sta otroka lepo vzgojena, da sta trdno na tleh, da sta skromna, da spoštujeta sebe in ostale. To so vrline, s katerimi zmagaš kot oseba. Če pa uspeš še kot športnik, je pa to zgolj še dodaten bonus.
Sin igra v istem klubu?
Da, v istem.
Torej ga bo oče kmalu lahko vpoklical v člansko ekipo?
(smeh) Bomo videli. Nikoli se ne ve. Dela res dobro, trdo gara, ima svoje cilje. Kot 16-letni otrok je bolj zrel od vrstnikov. Morda sta zaradi usode, ki nas je doletela, oba otroka morala hitreje odrasti. Po eni strani nimata otroštva, kot ga imajo njuni vrstniki, a morda ju bo ravno ta usoda v življenju popeljala korak višje, morda bosta ravno zaradi tega uspešna v tem, kar bosta želela doseči. Ker sta precej zrela za svoja leta, jaz pa sem tukaj, da jima stojim ob strani in jima pomagam.
Kakšni so pa vaši cilji? Kratkoročni in dolgoročni?
Najprej želim dokončati pro licenco. Junija jo bom končal. Moj cilj je, da se najprej v Švici dokažem kot trener. Ali bo to v drugi ali v prvi ligi, ni pomembno. Želim se najprej dokazati tukaj, uspeti na domačih tleh. No, ne bom rekel na domačih tleh, ampak tukaj sem že osem let, poleg Slovenije sem največ časa preživel v Švici. Je zelo dobra država, zelo dobra odskočna deska. Zato se želim najprej dokazati tukaj, v tem trenutku mi gre zelo dobro. Ekipa je dobro sprejela model igre, ki ga želim gojiti. Naša identiteta je zelo vidna, kot trener sem zelo rigorozen. Od igralcev veliko zahtevam, ne popuščam pri svojih zahtevah. Igralci so to dobro sprejeli. Malce so mi pri tem pomagali tudi boljši rezultati. Ker če zahtevaš veliko od igralcev in nimaš rezultatov, imajo potem igralci določene pomisleke. Mi imamo na srečo dobre rezultate, tako da je zaenkrat vse super. Kar zadeva klubske cilje, je pa tako, da smo v klubu, ki je po proračunu na sredini druge švicarske lige. Ni dolgoročnih ciljev, je pa to družinski klub. Tako predsednik kot športni direktor nam pustita delati, kar je zelo pomembno; da imaš kot trener odprte roke. Tako pri izbiri igralcev kot pri vodenju strokovnega štaba in igralcev. Že s tem, ko so mi ponudili priložnost, sem lahko videl, da verjamejo vame. Hvaležen sem jim, ker še nisem imel pro licence, ko so me postavili v to vlogo, in bi lahko pripeljali kakšnega drugega trenerja. A verjeli so vame in ne preostane mi drugega, kot da jim za zaupanje vrnem z dobrimi rezultati.
Bomo lahko v prihodnje v vaši ekipi videli kakšnega Slovenca?
Spremljam slovensko ligo, slovenske igralce. Zakaj pa ne? Druga švicarska liga je zelo dobra liga. Ogromno igralcev, ki pride iz tujine v drugo švicarsko ligo, si misli, da bodo tukaj zlahka igrali, pa ni tako. Gre za fizično zelo zahtevno ligo. Po številkah ni nobene razlike med prvo in drugo švicarsko ligo. Razlika je zgolj pri razumevanju igre. V prvi ligi igralci bolj razumejo igro, so taktično bolj podkovani od drugoligaških igralcev. V drugi ligi je veliko mladih igralcev iz velikih klubov, kot so Young Boys, Basel in tako naprej. Jaz imam v svoji ekipi dva velika talenta Basla, ki sta stara 19 in 20 let. Njun čas šele prihaja. Taktično je treba z nogometaši iz druge lige več delati. To je ta razlika. Je pa druga liga zelo zanimiva za razvoj mladih igralcev. Če pogledamo švicarsko reprezentanco, ki je zelo uspešna, ... Veliko teh igralcev je svojo kariero pri 18, 19 letih začenjalo v drugi ligi, se potem prebilo v prvo ligo in nato v eno od najmočnejših petih lig.
Ste, ko ste zaključevali profesionalno kariero ali ko ste začenjali trenersko kariero, imeli kakšne ponudbe iz Slovenije? Ste kdaj razmišljali o tem, da se vrnete?
Ves čas razmišljam o tem. Slovenija je moja domovina. Rojen sem v Sloveniji, celo otroštvo sem preživel v njej, hodil v šolo, se naučil igrat nogomet. Slovenija kot država me je naredila človeka. Res je, da sem kot mlad, pri 21 letih, šel v tujino in se nikdar nisem vrnil, a ne vidim nobenega razloga, da se nekega dne ne bi vrnil v Slovenijo. Zakaj pa ne? Je pa odvisno od projekta kluba, ciljev. Projekt me mora pritegniti, da bi se vrnil. Moj cilj je sicer ostati v tujini, vendar nikdar ne veš.
Kaj pa kot igralec? Ste dobili kakšno ponudbo iz Slovenije? Vemo, da ste za kratek čas odšli tudi na Hrvaško k Slaven Belupu.
Kot igralec nisem imel nikdar neke želje po vrnitvi v Slovenijo, ker so bile ponudbe, ki sem jih imel na mizi, vedno iz tujine, iz boljših lig. Zato sem vedno gledal, da ostanem v boljših ligah. Ker ste že omenili Slaven Belupo, takrat so bile okoliščine specifične. Dve leti sem bil v Rusiji, prestal sem operiracijo, pogodba mi je potekla, ob tem pa sem bil že dve leti brez družine, ker sem v Rusiji živel sam. Otroka sta bila takrat majhna, živela sta v Sloveniji s pokojno ženo. Takrat sem se jim želel približati, kajti zelo težko bi glede na mentaliteto Rusov skupaj živeli v Rusiji. Preprosto nismo navajeni takšnega življenja. Zato smo bili tisti dve leti ločeni. Takrat je prišlo do ponudbe iz hrvaške lige, za katero menim, da je ena najboljših na Balkanu. Sprejel sem jo, bil sem bližje Domžalam, Ljubljani. Skoraj eno leto sem bil v Slaven Belupu, potem je prišla ponudba švicarskega Servetta, tako da smo se hitro odpravili naprej. In v Švici ostali vse do danes.
