Adriano je prejel klic selektorja BiH, čeprav ima tudi slovensko državljanstvo. Ali je s tem naša stroka naredila napako, je še prezgodaj trditi. To bo pokazal čas, a da gre za nadarjenega igralca, ni dvoma. Prve nogometne korake je naredil pri NK Olimpija, kjer se je začel počasi razvijati in kasneje pritegnil zanimanje večjih klubov. Na koncu se je skupaj z očetom Hajrom Rizvićem, ki je tudi nogometni trener in trenutni predsednik NK Svoboda Ljubljana, odločil za prestop v HNK Rijeka. »Zelo zdravo okolje za razvoj, močna konkurenca, močna liga, velik klub s tradicijo, dobri pogoji, kakovostna trenerska struktura v akademiji. Vse odlično,« nam je povedal Adrianov oče.
Adriano se je v glavnem mestu Kvarnerja že prilagodil na delo: »Na Reki se počutim odlično. Ker sem tu že v času covida opravil veliko treningov, se počutim kot doma. Tu sem začutil svoj drugi dom. Soigralci so me sprejeli v ekipo. Življenje tu je enkratno! Mesto je zelo prikupno, ljudje so prijazni, dobrosrčni. Če ga primerjam z Ljubljano, lahko rečem, da ima Reka morje, vreme in boljše razpoloženje,« nam je v pozitivnem tonu razložil novopečeni vezist kadetske ekipe z Rujevice in opisal, kako se je lotil težav z urejanjem prestopa: »Za to so poskrbeli moji starši. Smo pa bili v zadnjih dveh mesecih vsi pod pritiskom pričakovanja prestopa. V klubu so mi priskrbeli nastanitev, hrano, tako da je bilo vse hitro urejeno. Zdaj smo uredili še šolo, tako da se lahko osredotočim samo na delo.«
Adriano igra na položaju centralnega ali napadalnega vezista. Njegova idola sta N'Golo Kante in Xavier Hernandez, sam pa si želi biti mešanica obeh, a zaveda se, da je do tja še dolga pot. »Želim postati uspešen nogometaš. Trenutno si želim biti v prvi ekipi Rijeke, seveda pa bi rad končal srednjo šolo v Ljubljani in se potem posvetil samo nogometu. Zavedam se, da bo treba veliko veliko delati ter imeti obilo sreče in zdravja, da se lahko približam temu cilju. Pripravljen pa sem delati in se odrekati,« je še povedal mladi Adrian in dodal, da navdih išče tudi v članskem moštvu HNK Rijeke: »Všeč mi je njihov slog igre oziroma hitrost. Tu se vse odvija hitreje, več je duelov. Tudi treningi so mi zelo všeč. Ko kdaj po treningu hodim iz nogometnega centra in pogledam, kako trenira članska ekipa, me to navdihuje, da dajem vedno več!«
Nogometnih osnov se je učil od svojega prvega trenerja in očeta. Hajro je povedal, kakšen nogometaš je njegov sin: »Zahtevno vprašanje za starša. Starši nismo zato, da otroke ocenjujemo; tu smo zato, da jim stojimo ob strani v dobrem in slabem, na igrišču ali ob njem, v šoli in doma. Mi moramo ohranjati svoj del trikotnika dom-šola-nogomet. To je moj sin in vedno bo samo sin, ki ga bom podpiral. Kakšen igralec je, pa naj povedo trenerji v klubu in ga razvijajo v skladu z klubsko strategijo.«
Seveda smo Adriana vprašali tudi, kakšen trener je njegov oče: »Od njega sem se veliko naučil. On me je prvi spravil na igrišče in bil tudi moj prvi trener. V zadnjih letih, ko na nogomet gledam drugače, mi vedno stoji ob strani. Podpira me v dobrem in slabem, za kar sem mu zelo hvaležen.«
Vrtiljak dogajanja – prestop v drug klub, selitev v tujino, privajanje na novo okolje – je nadgradilo še vabilo iz Sarajeva. Nogometna zveza BiH je Adriana povabilo na zbor selekcije do 16 let. »Vabila sem bil zelo vesel. To je bil prvi zbor igralcev do 16 let, letnikov 2006. Želim si in upam, da bom tudi v prihodnje nastopal za BiH,« je bil Adrian optimističen.
Kljub tektonskim premikom, ki jih je doživel, Adriano ostaja z obema nogama trdno na tleh, osredotočen na svoj cilj, za katerega se je pripravljen žrtvovati. To je v današnjem nogometu temeljni pogoj za kakršenkoli uspeh, zato verjamemo, da bo še naprej trdo delal in se razvijal. Okolje, ki ga ponuja HNK Rijeka, je lahko odličen poligon za razvoj mladega talenta iz Slovenije. Poleg bližine je jezikovna ovira precej majhna, kulturnega šoka pa skoraj ni.
