Njegov dom je v Rakičanu, ki ga večina Slovencev pozna po tamkajšnji bolnišnici, toda kljub neposredni bližini Filip Gačevski osnovne šole ni obiskoval v Murski Soboti, ampak nadvse presenetljivo v Ljutomeru. "Tam je mama imela službo in me vozila vsak dan, domov sem se vračal z vlakom ali avtobusom, na postaji me je vedno čakal oče," je povedal kapetan skopskega Vardarja, ki ne skriva, da v šolskih klopeh ni blestel.
Ne potrebujem odličnih ocen ...
"Nisem bil dober učenec, nisem bil odličen. Bil pa sem zelo živahen, nagajiv, vendar ne problematičen, kakšnih posebnih potegavščin nisem počel. Vsaj ne spomnim se, da bi jih," se je zasmejal otrok Mure in razkril: "Kot otrok sem nenehno igral nogomet, razmišljal sem le o igrišču in vse od mladih nog, da bom nekoč v tem uspešen. To so zelo dobro vedele tudi moje učiteljice. Govoril sem jim, da ne potrebujem odličnih ocen, da se mi ni treba veliko učiti, ker bom tako ali tako nogometaš in bom od tega živel. Seveda so se mi smejale in me poskušale prepričati, da bi učenju vendarle namenil več časa, v glavnem zaman. In tega niso pozabile. Ko se danes srečam s katero od njih, se tega še vedno spomni, obenem me vse pohvalijo, ker sem uresničil svoje sanje. Da mi je uspelo, kar sem si tako srčno želel."
Za žogo se je pri šestih letih začel poditi v rakičanskem klubu, nato je kmalu sledila selitev v Fazanerijo. "Mislim, da sem bil star osem let, ko me je oče vpisal v vratarsko šolo Slobodana Đurića. In tako se je moja zgodba začela," je dejal Filip Gačevski, ki je po koncu osnovne šole Ljutomer zamenjal z Radenci. "Obiskoval sem srednjo gostinsko, ki pa, to priznam, ni bila moja prioriteta. Že pri 16 letih sem bil namreč vključen tudi v delo prve ekipe Mure, temu sem posvečal skoraj vso svojo pozornost. Nisem pustil šole, vendar sem redko poprijel za knjigo oziroma toliko, da sem uspešno opravil razred, nato sem v tretjem letniku izobraževanje opustil. Ponudila se mi je možnost odhoda v Kapfenberg, kar sem po temeljitem premisleku izkoristil in se odpravil v Avstrijo. Odločil sem se za profesionalno vratarsko pot."
Prvo leto v Avstriji eno najtežjih v življenju
Začetki pri severnih sosedih niso bili lahki, nikakor ne. "Uf, bilo je nadvse težko. Še več, moje prvo leto v Avstriji bi lahko označil kot enega najtežjih v svojem življenju. Nisem znal nemško, novi soigralci mi niso bili v pomoč v tolikšni meri, kot bi pričakoval. Mučil sem se, tega obdobja zlepa ne bom pozabil, a hkrati je bila to tudi dobra izkušnja, ki mi je pozneje še kako koristila. Že zelo mlad sem se bil prisiljen navaditi na samostojno življenje, na garaško delo. Hitro sem spoznal, kaj pomeni oditi s trebuhom za kruhom, postal sem boljši človek. Že naslednje leto je bilo precej lažje, prišli so Matej Mavrič, Dragan Jelić in Klemen Lavrič. Veliko smo se družili, toda resnici na ljubo so se kmalu odpravili novim izzivom naproti. Jaz sem ostal, član kluba sem bil kar pet let. Bil sem kapetan druge ekipe, v udarni zasedbi sem sedel na klopi, vmes sem bil na posodi v Lustenauu, kar se je izkazalo za odlično potezo. V drugi avstrijski ligi sem redno branil, imel sem odlično sezono in se po letu dni vrnil v Kapfenberg ob prepričanju, da si bom zagotovil status prvega vratarja. Začetek je bil obetaven. Na prvi tekmi sem branil, na drugi sem si privoščil izključitev in bil kaznovan s prepovedjo nastopa na treh preizkušnjah, potem pa so bile okoliščine takšne, da se nisem več vrnil med vratnici. Dobro sem treniral, vendar prave priložnosti nisem več dobil in po petih letih, ko mi je potekla pogodba, sem odšel."
Razmišljal sem o koncu
Sledila je vrnitev domov. "Bilo mi je nadvse težko. Priznam, da tako zelo, da sem razmišljal celo o tem, da bi se nehal ukvarjati z nogometom. Bil sem razočaran, ker v Avstriji nisem dosegel, kar bi morda lahko, kar se mi je obetalo. Pravzaprav nisem vedel, kaj bi bilo najbolje storiti. O tem sem se veliko pogovarjal s starši in položila sta mi na dušo, naj poskusim še enkrat oziroma naj vztrajam naprej. Naj ne odneham, čeprav bom vnovič začel z ničle. Nisem imel niti ene ponudbe, zato je oče za pomoč prosil prijatelja v Makedoniji. Vlatka Kostova, ki je bil včasih pomočnik makedonskega selektorja, in tako je prišlo do selitve v Bregalnico iz Štipa. Podpisal sem enoletno pogodbo. Za drobiž. Nisem razmišljal o denarju, potreboval sem le priložnost. Nič drugega me sploh ni zanimalo, o drugem nisem razmišljal, ker sem se zelo dobro zavedal položaja, v katerem sem se znašel. V mislih sem imel zgolj in samo to, da bi se vrnil v nogometno življenje. Vodilo me je le to in nič drugega."
Ostal je eno leto, ki je bilo prelomno. V več pogledih. "To je bila nepozabna sezona v mestu, kjer ljudje obožujejo nogomet. Kot v Murski Soboti, mesti sta tudi približno enake velikosti. Po prvem delu prvenstva smo bili zadnji na lestvici, in če sem iskren, tudi jaz v prvih šestih mesecih nisem bil na primerni ravni. Bil sem slab, v klubu z menoj niso bili zadovoljni, a so me trpeli in trpeli. Jasno so mi povedali, da imam na voljo še pol leta, da se dokažem in upravičim zaupanje, za kar jim bom večno hvaležen. Zavedal sem se resnosti položaja, popolnoma sem se osredotočil na svoje delo, na obveznosti."
V Štipu našel ljubezen svojega življenja
In naposled je kariera stekla v smeri, ki si jo je od nekdaj želel. "Branil sem zelo dobro, branil sem odlično. Na prvi tekmi, drugi, tretji, četrti, peti … Res mi je uspevalo skoraj vse in še danes imam v lasti makedonski rekord v nepremaganosti. Gola nisem dobil 912 minut, pisal sem zgodovino. Tudi zato, ker sem postal prvi igralec Bregalnice, ki je bil vpoklican v reprezentanco. Navijači so me vzeli za svojega, na zadnjem dvoboju pred odhodom so me pozdravili s stoječimi ovacijami. Še danes, ko se spomnim na to, se mi naježi koža," je z zadovoljstvom v glasu razlagal Filip Gačevski.
Vmes se je zgodila še pomembna prelomnica ob igrišču. V njegovem naročju je končala lepotica, miss Makedonije 2013, nekdanja manekenka in televizijska voditeljica Despina Careva. "Drži, spoznal sem ljubezen svojega življenja. Svojo izvoljenko, ki ima izjemno pomembno vlogo. Z njo sem postal umirjen, od prvega dne mi stoji ob strani. Saj veste, kako je ... Ko sem bil razočaran, ko sem bil na tleh, so bili edina podpora mama, oče in Despina. Poleg tega sta bila starša daleč in preprosto sem potreboval osebo, ki bo ob meni, ki me bo razumela. Na srečo sem jo našel in njej sem prav tako nadvse hvaležen, da je bila z menoj tudi v najbolj zahtevnih trenutkih, brez njene spodbude mi bržčas ne bi uspelo. Skupaj sva pet let, imava se rada, zaupava drug drugemu in uživava. Poroka? V tem trenutku je še načrtujeva, ampak enkrat bo že prišel trenutek tudi za to."
Sem Makedonec, potni list ni bil problem
Po sijajni sezoni v Štipu se je začela zgodba z Vardarjem. "Je največji in najboljši makedonski klub, takšnega vabila nisem mogel zavrniti. In začela se je uspešna zgodba, ki še traja, zaradi česar sem neizmerno zadovoljen. V vsakem trenutku dajem vse od sebe, kar navijači in vsi v klubu znajo ceniti. Zaupajo mi, pridobil sem spoštovanje, ki mi pomeni ogromno. To mi je v veliko čast."
Ob vabilu v makedonsko izbrano vrsto se je kakopak nemogoče ne dotakniti spremembe nogometnega državljanstva. "Bil sem v mlajših selekcijah Slovenije, a sem se zavedal, da imam v Makedoniji več možnosti za reprezentančno kariero. Dobil sem tudi vabilo, da bi se ji pridružil, zato nisem preveč razmišljal, zaradi očeta pridobitev potnega lista ni bila nikakršen problem."
In kaj je danes Filip Gačevski – Slovenec ali Makedonec? "Makedonec. Tudi zato, ker tam nekaj pomenim, predvsem pa s tamkajšnjim okoljem čutim povezanost. Čutim, da sem del njega, da mu pripadam. Da, brez obotavljanja lahko povem, da sem Makedonec in da se tako tudi počutim. Nikoli si nisem mislil, da bi me lahko Makedonija vrnila med žive, mi rešila kariero."
Preprosto me ne mara
Reprezentančna zgodba se je naposled dokaj hitro končala. Na neslaven način, Igor Angelovski ga je odstranil in naj ne računa več. "Eno leto sem bil kot drugi vratar član izbrane vrste. Na šestih ali sedmih tekmah, potem pa … Kaj naj povem? Odkrit bom, Igor Angelovski me preprosto ne mara. Sovraži me. Mislim, da se je vse skupaj začelo v dvoboju za superpokal leta 2015 med Vardarjem in Rabotničkim, ki ga je takrat vodil. To je bil moj debi, obranil sem dve enajstmetrovki in osvojil prvo lovoriko v karieri. Med tekmo sva se zapletla v prerekanje, nekaterih očitkov pač ne morem preslišati, odgovoril sem na njih. Prišla sva v konflikt, nato je postal pomočnik Ljubinka Drulovića v reprezentanci. Bil sem zraven, toda na vsakem treningu in ob vsakem pogovoru sem dobil občutek, da nisva na isti valovni dolžini in da ima nekaj proti meni. Ko je postal selektor, me je moral klicati, ker sem branil res odlično, povrhu sem član najboljšega kluba, ampak očitno je komaj čakal na trenutek, da me bo lahko odslovil. Drži, dal sem mu povod za to, toda ni se zgodilo nič posebnega. Ni bil hud incident, po katerem poti nazaj ne bi bilo več. Z nekaj soigralci smo bili na zabavi, vendar posledice čutim edini. In to me boli," ne skriva Filip Gačevski.
Vsi na stadionu so se začeli smejati
Če se malce pošalimo, ga je Evropa spoznala tudi kot ljubitelja živali. Spomnite se tekme lige Europa Vardar – Rosenborg pred dobrima dvema letoma, ko je dogajanja na zelenici zmotil prijazen kuža. Naš sogovornik ga je želel dvigniti in odnesti z igrišča, toda štirinožni kosmatinec je imel drugačne načrte, namesto tega se je ulegel na hrbet, otrok Mure pa se je izjemno odzval in ga je nekaj časa božal. "Bilo je v končnici dvoboja, ki ga je zaznamoval tudi izjemen mraz. Komaj sem čakal, da bo sodnik označil konec, potem se je na igrišču kar naenkrat znašel pes. Nimam pojma, od kod se je vzel, vsi na stadionu so se začeli smejati. Začel se mi je približevati, hotel sem ga pobožati in v trenutku se mi je vrgel pod noge. Malce sem ga pocrkljal, nazorno je kazal, da mu je to všeč, vseh 12 tisoč gledalcev je začelo ploskati, na ta način smo se z nekaj zabave vsi skupaj malo ogreli. Hja, nisem si mislil, da bo vse skupaj tako odmevalo. Bilo je zanimivo doživetje, kaj se je potem dogajalo s psom, ne vem, njegove nadaljnje usode ne poznam," se je dogodivščine, o kateri so poročali mnogi mediji na stari celini, spomnil Filip Gačevski, ki bi utegnil v dresu Vardarja ostati še lep čas. "Na mizi imam novo triletno pogodbo. Vsekakor sem sanjal in upal, da bom kdaj član kakšnega uglednega evropskega kluba. Ali vsaj kakšnega v regiji. Denimo Crvene zvezde, Dinama, a glede na to, kako je potekala moja kariera, s kakšnimi ovirami sem se srečeval, sem s tem, kar sem naredil do zdaj, zelo zadovoljen. Sem kapetan največjega makedonskega kluba, v Vardarju se počutim odlično in v primeru podaljšanja sodelovanja bi začel razmišljati celo o tem, da bi tukaj končal kariero."
Znal bi jim svetovati
Kaj pa po njej? "Hočem biti menedžer, zastopnik igralcev. Marsikaj sem prestal. Veliko je bilo ovir, ki sem jih moral premagati, in krivic, spoznal sem tudi zakulisje. Nočem biti heroj, vendar menim, da sem v vseh teh letih dobil dovolj izkušenj in zrelosti, da bi lahko uspešno zastopal igralce. Zlasti mlade. Vsekakor bi jim znal svetovati, pomagati in jih prepričati, da nikoli ne smeš obupati, se predati, ter da je garaško delo edina pot. Brez tega ne gre, treba se je boriti in dokazovati. Iz dneva v dan. Nikoli ni prepozno, da nekaj dosežeš. Da, mislim, da bi bil dober menedžer. Odličen."
