Ker gre za drugoligaša, je bila njegova selitev precej presenetljiva in zato mogoče tudi nekoliko manj odmevna. Elsner je podpisal triletno pogodbo z možnostjo podaljšanja še za eno leto, že v prvi polsezoni pa poskrbel, da se o rumeno-modrih zelo veliko govori ne samo v Belgiji, ampak tudi zunaj njenih meja. Zlati časi kluba, ki je osvojil 11 naslovov prvaka, so zelo zelo daleč. Zadnje lovorike se je namreč veselil leta 1935. Zdaj pa očitno piše zgodbo, ki bi se lahko končala kot prava nogometna pravljica.
Ne samo da je Saint-Gilloise, ki ga od maja vodi ambiciozni predsednik in profesionalni igralec pokra Tony Bloom (v lasti ima tudi angleškega premierligaša Brighton), uspešen v ligaškem tekmovanju, kjer se bori za napredovanje, ampak nase še veliko bolj opozarja v pokalu, kjer je pravi »ubijalec« velikanov. Prvič je udaril ob koncu septembra, ko je v šestnajstini finala kar s 3:0 premagal Anderlecht, da bi bilo vse skupaj še več vredno, je slovitega tekmeca na hrbet položil na njegovem igrišču. Mnogi so mislili, da je zmagal zato, ker ga favorizirani nasprotnik ni vzel resno, in še kaj bi se našlo.
Skupni imenovalec tistega uspeha je bil, da gre za nekaj, kar se dogaja zelo redko in je težko ponovljivo. Že v naslednjem krogu je imel Saint-Gilloise, vsaj rezultatsko gledano, veliko težje delo, da je preskočil amatersko ekipo Knokke, bilo je 3:2. Zagovorniki tega prepričanja so verjeli, da se bo njegova pokalna zgodba končala v četrtfinalu, v dvoboju s trenutno vodilno ekipo belgijske prve lige Genkom. Slednji ima po 19 krogih na vrhu lestvice (s samo enim porazom) že sedem točk naskoka pred zasledovalci, prav tako so imeli modro-beli v zmagi Saint-Gilloiseja nad Anderlechtom odlično opozorilo, da morajo visokoletečega drugoligaša vzeti preklemansko zares. Toda na koncu niti to ni zadostovalo, da bi si lanski finalist tekmovanja zagotovil napredovanje v polfinale.
Saint-Gilloise je vnovič udaril z vso silo in dokazal, da zmaga nad Anderlechtom ni bila naključje. Izredno razburljiv obračun, drugoligaš je pred svojimi navijači celo dvakrat vodil, a so gostje obakrat izenačili, so odločili streli z bele pike. Uspešnejši so bili izbranci Luke Elsnerja, ki so zadeli štirikrat, medtem ko so tekmeci v polno merili trikrat. Zmaga nad velikim Genkom je že sama po sebi dovolj, da so bili navijači navdušeni nad igralci v rumeno-modri opravi, toda v pravi delirij jih je spravil Faiz Selemani, ki je odločilno enajstmetrovko izvedel v slogu legendarnega Antonina Panenke in svoji ekipi priigral polfinale.
Da gre za resnično velik uspeh, pove podatek, da se je Saint-Gilloise v polfinale pokala uvrstil prvič po 50 letih. Lahko si samo predstavljate, kakšna »norišnica« vlada v delu Bruslja, ki živi in diha s klubom, ki se lahko pohvali s 121 let dolgo in zelo bogato zgodovino. Čeprav jim nihče ni namenjal večjih možnosti za napredovanje, se varovanci Luke Elsnerja slovitega tekmeca niso ustrašili, kar je že v napovedi dvoboja izpostavil slovenski strokovnjak. "V sredo zvečer smo razveselili ljudi, to je prvo in najpomembnejše. Fantje so bili odlični, se borili in prišli do polfinala. Res fantastično, igralci so junaki. Prav tako smo lahko računali na brezpogojno podporo navijačev, ki so nas spodbujali vseh 120 minut," je po veliki zmagi povedal Elsner.
V polfinalu se bo St. Gilloise pomeril z Mechelenom, finalista bosta odločili dve tekmi, povratno bodo 29. januarja (teden po prvi) gostili rumeno-modri ...
