Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Andrej Miljković
Andrej Miljković
27. 08. 2018 · 08:22
08:55
Deli članek:

Gorenc Stanković in 15-MESEČNA pot od grozljivke do premier lige: Strašili so me, da se NE BOM VRNIL

Reuters

Čeprav smo z 22-letnim slovenskim branilcem Huddersfielda Jonom Gorencom Stankovićem stik vzpostavili že neposredno po zgodovinskem gostovanju in čeprav imamo vse od časov našega dortmundskega obiska pri tem visokoraslem nogometašu z njim odlične odnose, smo se uradno smeli pogovarjati z njim šele teden dni pozneje. Oziroma ducat telefonskih klicev in elektronskih sporočil pozneje, kolikor je bilo potrebno za pridobitev vse potrebnih klubskih dovoljenj. To je pač premier liga, vse je načrtovano do najmanjše podrobnosti in človeku ne preostane nič drugega, kot da se prepusti vrtiljaku birokracije ter na njem potrpežljivo počaka. Je pa vsekakor bilo vredno.

Se tudi v tem, da se končno lahko pogovarjava uradno in da sva pred tem vsak po svoje morala skozi pravcato proceduro, kaže mogočnost premier lige ter celotnega dogajanja v zvezi z njo?
Zagotovo. Če le malce karikiram, so se stvari močno spremenile že tisti dan, ko se je ekipa uvrstila v najvišji razred angleškega nogometa. Kot gotovo zelo dobro veste, je že druga angleška liga tekmovanje na izjemno visoki ravni in klubi, ki v njej nastopajo, so na nadvse visoki ravni. Toda ko narediš korak v premier ligo, je to nekaj še toliko večjega, da se ti zdi kot drug, nov svet. Takoj smo dobili novo stavbo v centru za trening, novo telovadnico, še izboljšali so ostalo infrastrukturo, prišel pa je tudi povsem nov način načrtovanja aktivnosti, medijskega pojavljanja in podobnega. Lahko si torej predstavljamo, kako vse poteka šele v še večjih klubih s tistimi največjimi zvezdniki.

Ste se bali, da boste vsega tega deležni le posredno, potem ko ste morali izpustiti celotno lansko sezono in je seveda obstajala nevarnost, da bo Huddersfield izpadel nazaj v drugo ligo?
Seveda je obstajal ta strah, seveda sem si pogosto mislil, kako velika škoda bi bila, da ne bi imel možnosti tudi čisto zares okusiti premier lige. Poškodoval sem se, preden si je ekipa priigrala napredovanje v najvišji razred, in vrnil sem se v polni pogon šele po koncu lanske sezone, na srečo pa je mojim soigralcem uspelo obstati v ligi, tako da sem dobil priložnost okusiti to najvišjo raven tudi povsem konkretno.

Preden greva k temu, se vrniva v dolge mesece pred pripravami na letošnjo sezono. Kako je mogoče, da ste bili odsotni tako zelo dolgo? Kaj se je dogajalo?
Številne okoliščine so prispevale k temu, da je trajalo toliko časa in da sem bil tako dolgo daleč od oči javnosti. Že tako ali tako je šlo za poškodbo, ki je zahtevala daljše okrevanje, kot so si ljudje mislili. Ko sem 10 mesecev po poškodbi končno začel redno trenirati, pa je hitro postalo jasno, da potrebujem še toliko dela, da bo zame izgubljena celotna sezona. Poškodoval sem se marca 2017, na treninge sem se vrnil letošnjega januarja in verjetno bi tam nekje okrog obletnice poškodbe lahko zaigral, če bi bili v drugi ligi. Tako pa so me morali pripraviti na premier ligo in vsem se je zdelo bolje, da pred vrnitvijo na igrišča opravim celotne poletne priprave. Bil sem res daleč od oči, marsikdo ni vedel za moje garanje, vedel sem, da bo marsikdo name pozabil, toda pred očmi sem imel cilj in presrečen sem, da sem ga dosegel.

NE VEM, KAJ BI BILO, ČE BI BIL TRENER KDO DRUG

So med tem dolgim in težavnim okrevanjem obstajale točke, na katerih ste dvomili o uspešnosti vrnitve? Se bali, da vam ne bo uspelo?
Imel sem zelo močno vero vase in v možnosti vrnitve, je pa bila težava v tem, da sem moral slišati marsikakšno črnogledo napoved, ki je to vero včasih zamajala in mi v glavo spravila kakšno temno misel. Nekateri so mi bodisi v oči bodisi za menoj govorili, da se je po taki poškodbi izjemo težko vrniti in da je kar nekaj takih, ki jim ni uspelo. Kar nekajkrat sem slišal, da kombinacija tako strgane križne vezi in tako poškodovanega meniskusa lahko pomeni celo konec kariere, kar je bilo seveda precej mučno. Včasih je bilo tega toliko, da ni bilo lahko vztrajati, a mi je vedno znova uspelo okrepiti vero vase in riniti naprej, kar se je na koncu tako zelo izplačalo.

Ste kadarkoli čutili kakršnokoli zamero do igralca, ki je bil tedaj zraven, ko ste se poškodovali v mladi reprezentanci? Ste razmišljali, da se je zgodilo po nepotrebnem ali da bi se bilo nesreči mogoče izogniti?
Seveda smo ljudje taki, da se ti pri takih stvareh velikokrat v glavo prikradejo kakšni čeji. Kaj bi bilo, če bi bilo to. Kaj bi bilo, če bi bilo nekaj drugega. Kaj bi bilo, če bi bilo kaj tretjega. Ampak hitro spoznaš, da s temi čeji v življenju ne prideš nikamor. Ni pa nobeno tovrstno razmišljanje nikoli šlo v smeri kakršnekoli zamere. Nikomur ne zamerim ničesar, šlo je za nesrečo, kakršne so v vseh okoljih in na vseh ravneh sestavni del nogometa. Te stvari se preprosto zgodijo, s tem je treba živeti in vedno biti usmerjen v prihodnost.

CELOTEN INTERVJU Z JONOM GORENCOM STANKOVIĆEM SI LAHKO PREBERETE SAMO V PONEDELJKOVI TISKANI IZDAJI EKIPE SN, KI JE NA VOLJO TUDI NA TRAFIKA24.SI.