Medtem ko je imel Milivoje Novaković solzne oči, ker se je poslavljal tako od reprezentance kot tudi nogometa nasploh, je bil Antonio Delamea Mlinar na robu čustvene eksplozije zaradi nečesa povsem drugega. To, da je prav v soboto praznoval svoj 26. rojstni dan, je bilo še najmanj pomembno. Precej bolj mu je igralo srce, ker je doživljal nekaj, za kar je bil v nekem trenutku svoje kariere skorajda stoodstotno prepričan, da se mu nikdar ne bo uresničilo.
Logično in povsem razumljivo, če smemo dodati. Ko si je leta 2009 prvič huje poškodoval koleno, so zdravniki resno podvomili, ali bo sploh še kdaj igral nogomet. Ko si je maja 2015 spet strgal vezi v istem (!) kolenu, je tudi sam bržčas že obupal nad idejo, da bo kadarkoli uresničil vse svoje nogometne sanje. Če je tedaj preklel usodo, mu ne moremo zameriti. Če je vse pognal k vragu, prav tako ne. Ampak kljub vsemu ni vrgel puške v koruzo. Vztrajal je, šel še enkrat skozi mukotrpen proces okrevanja, nato pa bil za vse hudo, kar se mu je zgodilo, nagrajen na najboljši način.
In ne zgolj enkrat, celo večkrat. Prav vsakič pa se mu je uresničilo nekaj, kar se mu je v najtežjih časih zdelo preprosto nemogoče. Za začetek je postal prvak z Olimpijo (le kdo je verjel v takšen scenarij v času tiste Rastoderjeve kalvarije …), potem je postal celo kapetan zeleno-belih. Z odličnimi igrami je prepričal tudi Srečka Katanca ter zaigral na prijateljski tekmi s Poljsko, sledil je še zimski prestop na tuje. Tam zdaj redno igra, vrhunec vsega dobrega na debeli podlagi vsega slabega (pozimi 2016 je recimo »staknil« tudi hudo vnetje srednjega ušesa) pa je kakopak sledil v soboto. V »njegovih« Stožicah je zaigral še na »uradni« reprezentančni tekmi. V prvi enajsterici!
Kako čustveno je doživljal vse skupaj, bržčas že veste, med igranjem himne je bil recimo edini od enajstih Slovencev, ki se je prijel za srce. Takšne patriotske geste pri nas že dolgo nismo videli, a bila je pač posledica nepopisne sreče, ki jo je čutil dolgo časa skorajda zakleti nogometaš. "Ne vem … Veste, igranje za svojo državo mi pomeni največ v karieri. Tokrat so se mi uresničile dejansko moje kar največje športne sanje. Tudi na uradni tekmi sem zaigral za Slovenijo ... Reakcija je bila povsem spontana, bil sem pač presrečen, ker sem dobil priložnost za dokazovanje. Upam, da jih bom v prihodnosti še več," je bil Antonio Delamea Mlinar tudi po koncu tekme še vedno pod vtisom ravnokar doživetega. Kakopak si ne bi mogli kaj, da ga ne bi pobarali tudi o tem, kako je njegovo življenje zdaj spet lepo, kako živi sanje, ki jih je nekoč zagotovo že dokončno prečrtal ...
CELOTEN ČLANEK SI LAHKO PREBERETE SAMO V TORKOVI TISKANI IZDAJI EKIPE SN, KI JE NA VOLJO TUDI NA TRAFIKA24.SI!
