Prišel je, dal kratko izjavo za Televizijo Slovenija, nato pa ostal precej bolj tiho in precej bolj stran od dogajanja, kot smo ga bili vajeni pred tistim slovitim oktobrom. In to v vseh pogledih. Ni se več pojavil pred kamerami, snemalniki zvoka in beležkami stare šole, ni ga bilo več na spregled in ni več spregovoril. Čeprav se je sprva šušljalo drugače, je bilo kmalu jasno, da ga pred tekmo v Glasgowu ne bo na tovrstni spregled. Dolgo časa pa se je šušljalo, da bo spregovoril po koncu obračuna na stadionu Hampden Park, a do tega nato prav tako ni prišlo. Verjetno tudi zaradi razpleta, verjetno tudi zaradi velikega razočaranja, ob katerem so nekateri celo jokali in ob katerem nikomur ni bilo lahko priti pred sedmo silo.
No, tiho in stran pa je bil Kevin Kampl tudi v ostalih, malce bolj figurativnih pomenih tega izraza. Pred treningi in na poti proti (za zdaj še) Veliki Britaniji ni bilo opaziti njegove običajne iskrivosti, ni bilo slišati njegovega prepoznavnega smeha. Zelo tih in odsoten pa je bil tudi na igrišču. Čeprav še vedno velja ugotovitev, da ga je selektor Srečko Katanec na klop potegnil v trenutku, ko bi moral potegniti kakšnega neprimerno bolj utrujenega nogometaša, prav tako drži, da je bil v Nemčiji rojeni zvezdnik slab, bled, komaj prepoznaven.
Premalo energije v obrambnih akcijah, premalo prisotnosti ob gradnji napadov, precej premalo ubijalskega instinkta, ko se mu je nekajkrat ponudila možnost izrazito povleči naprej. Nasploh je bilo videti, kot da je nekaj narobe. Z malo domišljije je bilo hitro mogoče sestaviti kakšno teorijo o znameniti oktobrski odpovedi, o vsem, kar je sledilo, in o zdajšnji spravni vrnitvi po leverkusenskem sestanku s Katancem. O teh teorijah ne bomo sodili. Vemo pa, da je Kampl igral z bremenom spoznanja, da ima zdravstvene težave in da ga v teh mesecih čaka zelo težka, v več pogledih nadvse nehvaležna odločitev.
CELOTEN ČLANEK SI LAHKO PREBERETE SAMO V ČETRTKOVI TISKANI IZDAJI EKIPE SN, KI JE NA VOLJO TUDI NA TRAFIKA.SI.
