Še vedno zelo sveža odločitev (menda?) nekdanjega vratarja slovenske izbrane vrste je bila brez najmanjšega dvoma neposredno povezana s prej omenjenim postavljanjem, z izrazito okrepljenimi ambicijami in tudi z zelo očitnim napredkom na področju uspehov. Preteklo poletje sta se po nekaj letih vsesplošnega smešenja oba milanska kluba odločila za nekoliko bolj resne vložke na nogometni tržnici, pri čemer je mestni dvoboj na tem področju v popolnosti pripadel Interju. Kupoval je več, navidezno je kupoval bolje, pripravljen je bil plačati višje zneske in po splošni oceni je svojo ekipo okrepil (precej?) bolj.
Kar bi moralo biti vzajemni milanski vzpon, se je na rdeče-črni strani precej zataknilo in zaostalo za ocenami, medtem ko je na črno-modri steklo in taiste ocene celo nekoliko preseglo. Za italijanske razmere je Inter sestavil zavidanja vredno ekipo, ta ekipa je bila po vseh kriterijih videti kot morda celo najresnejša alternativa (v najslabšem primeru pa eden od resnih tekmecev) štirikratnemu zaporednemu prvaku Juventusu, in bolj kot je prvenstvo teklo, bližje so bili črno-modri potrditvi tega statusa. Še več, medtem ko je stara dama vrstila neuspehe in na neki točki zdrsnila v spodnjo polovico prvenstvene lestvice, je Inter pridno zbiral točke ter bil bodisi na vrhu bodisi tik pod njim.
Tudi v tem trenutku velja, da je Handanovićeva ekipa v dozdajšnjem delu sezone na vodilnem položaju preživela več časa kot kdorkoli, kar o celotni zadevi pove več kot katerikoli drug podatek. Pa je pri tem tudi prepričala ali celo navdušila? Precej težko vprašanje, h kateremu se bomo še vrnili in ob katerem je skorajda treba zmajati z glavo.
Sploh glede na trenutne dogodke se namreč vse bolj zdi, da Interjevo vodstvo ni bilo posledica dobro sestavljene ekipe oziroma da je v precej večji meri prišlo kot splet okoliščin na čelu s fantastičnimi predstavami slovenskega čuvaja mreže. Taistega čuvaja mreže, ki je ves ta čas razmišljal, ali naj s svojim klubom podpiše novo pogodbo.
Spomnite se, kolikokrat je prav Handanović najbolj pripomogel k minimalnim zmagam z 1:0, ob katerih ekipa kot celota ni pokazala veliko, a so tako kot vse zmage seveda štele vsaka tri točke. V prvi polovici sezone so ravno take zmage postale nekakšen zaščitni znak črno-modrih, v zelo zanimivem paradoksu pa so ti uspehi, h katerim je največ prispeval Samir, prav njega prepričali o moči ekipe in o njenih ambicijah. Ni dvoma, če bi Inter ostal na lanski in predlanski ravni životarjenja na sredini lestvice ter pobožnih želja na temo lige prvakov, bi Handanović počakal do izteka prejšnje pogodbe in brez odškodnine zapustil klub, pri katerem je dobil toooliko manj od pričakovanj.
Dal mu je ogromno, dal mu je še malce več od realnih zmožnosti, dobil pa tako zelo malo in bil od kakršnegakoli uspeha oddaljen precej bolj kot pri Udineseju. Ker je bil Inter velik del jeseni na vrhu, si je slovenski čuvaj mreže, ki je bil odločitvi o odhodu resnično blizu, vendarle premislil. Dobil je zagotovila o boju za naslov, dobil je zagotovila o nastopanju v ligi prvakov. No, ali pa je samo mislil, da jih je dobil. Morda se je tako res samo zdelo. Še pred zadnjim krogom pred božičem je Inter vodil in ravno tedaj se je Handanović dokončno odločil, da januarja ne bo posvetil pogovorom s kandidati za potencialni poletni prestop, s katerimi bi se po pravilih smel pogajati brez vednosti Interja.
Še več, smel bi celo podpisati obvezujoče papirje in zapečatiti poletno brezplačno selitev. Odločil se je za podpis podaljšanja, odločil se je za novoletno javno objavo dogovora o sodelovanju do leta 2020, odločil se je za nekaj, kar pa je danes videti precej drugače kot tedaj. Inter namreč v tem trenutku še najbolj spominja na hišo, v kateri stvari za silo uredijo le toliko, da zdržijo do podpisa nesrečnega kupca na pogodbi o nakupu. Samir je v tem trenutku še najbolj videti kot nekdo, ki se je navdušil nad zunanjo podobo take hiše ter ni znal oceniti, da bodo snubci takoj po podpisu spustili vse ventile in bo začela izpod lepih, novih tapet na vse konce puščati stara, blatna voda.
ZADNJE ŠTIRI IN TISTI POLOM
Da stvari niso take, kot se zdijo po kriteriju osvojenih točk, so že prej opozarjali mnogi. Opozarjali so na resno možnost, da gre pri zbiranju zmag res zgolj za splet okoliščin in da bo ob podobnem nadaljevanju naključij hitro zmanjkalo. Inter je tovrstne vzklike sicer občasno uspel utišati (ali vsaj pridušiti) s kakšno nekoliko bolj zanesljivo zmago, toda k priljubljenim zmagam z 1:0 s čudežnimi Handanovićevimi obrambami se je vračal prepogosto, da opazovalci dogajanja ne bi resno dopuščali možnosti bolečega pristanka na trdna tla.
Prva resna napoved tega, kar se je nato dejansko zgodilo, je bilo domače srečanje z Laziem tik pred božičem. Ne samo da je Inter dobil po nosu v rezultatskem smislu in izgubil vodstvo na lestvici, pokazala so se nesoglasja v ekipi, o katerih se je veliko šušljalo že prej. Tudi ko je moštvo zmagovalo, o idili v njem ni bilo ne duha ne sluha, tedaj pa so težave z vso silo butnile v podobi prepirov, pretepa (ali skoraj pretepa, odvisno od tega, kateremu viru zaupate), kazni in še česa. Sarma je vseeno podpisal, po vsej verjetnosti je podpisal že kakšen dan prej in so zadevo pač objavili po praznikih.
Vprašanje pa je, kaj si o tem misli danes, potem ko Inter od omenjenega poraza z Laziem prosto pada, prodana hiša pa na vseh koncih zamaka, da bolj ne bi mogla. No, če smo povsem natančni, se je takoj po vstopu v novo leto evropski prvak iz leta 2010 še enkrat vrnil k priljubljenemu rezultatu 1:0, a je bil v Empoliju še posebej neprepričljiv. Upoštevajoč to tekmo, je Inter ob zadnjih šestih ligaških nastopih kar petkrat ostal brez zmage.
Predvsem pa je zdaj brez zmage ostal že štirikrat zapored. Doma je izgubil s Sassuolom, osmešil se je tudi z domačim remijem s še bolj skromnim Carpijem, vmes ni zmagal v Bergamu, zdaj pa se je kot pika na i zgodil še milanski derbi. Zgodila se je tekma, ki klub zmanjšanemu globalnemu pomenu lokalno še vedno pomeni ogromno in ki je prišla v paketu z nekaj dni starim polomom v pokalu.
SIMBOL IN VSESPLOŠEN OBUP
V sredo je bil Inter potolčen, da bolj ne bi mogel biti. Čeprav v popolnosti ne drži malce pretirana ocena, da črno-modri na prvem polfinalnem srečanju z Juventusom niso niti enkrat prišli v nasprotnikov kazenski prostor, ta podatek ni daleč od resnice. Proti povsem prebujeni stari dami, ki je medtem zlezla tik pod vrh prvenstvene lestvice, je bil Inter skrajno nebogljen, s ponižujočim porazom z 0:3 je bil lahko še zadovoljen in je dal jasno vedeti, kako globoko je padel tako v primerjavi s tekmeci za vrh kot v absolutnem merilu.
Zaradi tega je bil pred derbijem z Milanom pod velikim pritiskom, lahko pa si predstavljate, kje je zdaj, potem ko si je 0:3 privoščil tudi proti mestnemu tekmecu. Ne na enak način, naj si bomo na jasnem. Milan pač ni Juventus, Milan ima precej bolj skromno zasedbo, Milan tudi po rahlem dvigu forme igra precej drugače in seveda so rdeče-črni na poti do visoke zmage imeli tudi nekaj sreče. Pri izidu 0:0 je Inter imel nekaj svojih priložnosti, in naj je bila enajstmetrovka še tako sporna, črno-modri so jo pri vodstvu nasprotnika z 1:0 imeli.
Toda pod točko ena je bila vratnica Maura Icardija zelo simbolična. Argentinec, najboljši strelec lanskega italijanskega prvenstva, je tako kot še nekateri igralci sprt s trenerjem Robertom Mancinijem in je tekmo (kot še nekatere prej) napol kazensko začel na klopi. Pod točko dve pa si Inter pod črto preprosto ni zaslužil ne začasnega, kaj šele končnega izenačenja. Odigral je obupno, odigral je brez repa in glave, odigral je brez logike in organizacije, odigral je s smešno obrambo, groteskno zvezno vrsto in neobstoječim napadom. Odigral je tako, da se sploh ni vedelo, kateri igralec je na katerem položaju in kateri je trenutno sploh sposoben igranja na vsaj približno visoki ravni.
Mancinijevo kričanje na sodnika in njegovi spori z novinarji so ob tem absurdni, italijanski strateg bi moral početi vse kaj drugega, kajti njegova neverjetno slaba ekipa je zdrsnila že na četrto mesto s kar devetimi točkami zaostanka za vrhom. Je mogoče, da Sarma ne bo ostal le brez boja za naslov, temveč ponovno tudi brez lige prvakov? Naslednjih nekaj tekem bo v tem pogledu prelomnih, v primeru odsotnosti izrazitega napredka se bodo težave še poglobile, marsikdo pa ne vidi, od kod bi ta napredek lahko prišel. Zaradi česar ne bi bili presenečeni, če se Handanović po glavi tolče že zdaj. In znamo si predstavljati, kako se bo tolkel šele v primeru takega nadaljevanja.
