Seveda nama še vedno ne preostane drugega, kot da se še enkrat vrneva na Astano. Od tega je zdaj vendarle minilo že nekaj časa, kakšen je pogled nazaj?
Kaj pa vem ... Občutki so še vedno precej mešani, seveda je ostalo tudi precej grenkobe. Takšnih tekem sem odigral kar veliko in to so priložnosti, ki jih zelo nerad izpuščam, čeprav je hkrati res, da je bila Astana res neugoden tekmec. Ne le za Maribor, bila bi tudi za druge klube. Proti takšnemu tekmecu v tej zgodnji fazi tekmovanja v svoji karieri doslej bržčas še nisem igral. Kazahstanci so v tekmovalnem ritmu, mi na začetku sezone še nismo na želeni ravni, kar je sicer popolnoma razumljivo. Imeli smo res zahtevno nalogo, vendar smo storili vse, kar je bilo v naših močeh, čeprav po drugi strani menim, da bi se glede na kakovost ekipe dalo storiti tudi kaj več. Potrebovali bi vsaj kanček več sreče, mogoče bi morali na drugi tekmi pokazati še malo več jajc, pa bi morda šlo skozi. Ampak če pogledamo realno, so bili Kazahstanci celotno srečanje za odtenek boljši in so se naposled zasluženo uvrstili v nadaljnje tekmovanje. A tudi pri nas ne moremo nikogar obsojati, da ni naredil vsega, kar je lahko, je pa stanje, v kakršnem smo trenutno, naša realnost. Nismo še bili vsi v optimalni formi oziroma smo naleteli na nasprotnika, ki je v polnem pogonu in je glede tega nekaj korakov pred nami. Menim, da je bila to odločilna razlika.
KAJ TAKEGA SE MI ŠE NI ZGODILO
Je pa bilo vsekakor nekaj trenutkov, ki bi lahko preusmerili potek dvoboja. Denimo strel Marcosa Tavaresa v končnici obračuna v Ljudskem vrtu, priložnosti Aleksandra Rajčevića in Jean-Philippa Mendyja v Astani ...
Da, vsekakor, ampak to so tekme, ki se lomijo na majhnih stvareh. Nogomet je že tako napredoval, da se pravzaprav ne more več zgoditi, da bi lahko kogarkoli premagal z lahkoto in dosegel svoj namen. Ne, takih tekmecev ni več. Že lani smo imeli v drugem kvalifikacijskem krogu precej težav, letos še posebej, ker smo naleteli na nasprotnika na vrhuncu forme. Je pa res, da bi se lahko vse skupaj obrnilo tudi drugače. Morda bi lahko že v Mariboru z drugim golom naredili velik korak naprej, čeprav je hkrati res, da bi ga lahko tudi dobili. V Astani bi naš drugi zadetek domačine prav tako najbrž presekal, toda ... Ni kaj, dejavnik sreče ima pomemben vpliv, še zlasti v teh uvodnih kvalifikacijskih krogih.
To je navsezadnje zelo nazorno potrdila povratna tekma z Astano.
Hja, bil je splet čudnih okoliščin. Doslej se mi še ni zgodilo, da bi na eni tekmi ali celo v sezoni dobil takšna gola, kakršna smo mi v povratnem dvoboju. Povrhu tokrat celo v enem polčasu. In ko vse to povežeš ... Seveda vsi skupaj zelo obžalujemo, da se nam je pripetilo, kar se nam je. Zavedamo se, kaj smo zamudili, a po drugi strani se prav tako zavedamo, da smo storili vse ali skoraj vse, da bi bili uspešni. Žal se nam ni izšlo.
Kaj vam je najprej šinilo skozi misli, ko je švicarski sodnik Adrien Jaccottet v Astana Areni označil konec dvoboja?
Predvsem občutiš razočaranje. Veliko razočaranje. Kot sem že dejal, v karieri takšnih priložnosti po navadi nisem izpuščal iz rok. Res škoda in prav tako ni niti najmanjšega dvoma o tem, da se na takšen trenutek ne moreš pripraviti. Čeprav sam pri sebi veš, da se lahko zgodi, in kdaj pa kdaj mogoče tudi pomisliš na takšen scenarij. Da, v prvi vrsti je razočaranje, morda nemoč. V takšnih trenutkih je težko pomisliti na kaj pametnega. V prvi vrsti je veliko razočaranje. Ker zelo dobro veš, da si zapravil priložnost in da moraš na naslednjo čakati eno leto.
MORDA SMO POTREBOVALI "RESTART"
Takoj po tekmi v slačilnici veliko besed najbrž ni bilo, skoraj gotovo pa ste se igralci med seboj temeljito pogovorili na prvem naslednjem treningu.
V bistvu je bilo že na letalu ob vrnitvi pet ur dovolj za določene stvari. Ne glede na to, da smo bili potrti, izmučeni, a vendarle ob zavedanju, da smo dali vse od sebe. Nisem videl igralca, ki ne bi dal svojega maksimuma. Hkrati smo se zavedali, da bi lahko že kakšna malenkost spremenila vse skupaj. Kajpak nam ni vseeno, da se je razpletlo, kot se je. Premleli smo posamezne stvari, si kaj povedali, ampak časa za tovrstna razmišljanja vendarle ni bilo veliko, saj nas je že čez nekaj dni čakala prvenstvena preizkušnja.
Potemtakem se je bilo preprosto treba sprijazniti z nastalim položajem?
Nenehno igranje v Evropi, trikrat v skupinskem delu lige Europa in enkrat v skupinskem delu lige prvakov, je tudi breme, pritisk. In vse to se nekje v glavah seveda kopiči, nabira. Morda smo potrebovali »restart«, nekaj novega, da te znova vrže nazaj. Človeško bitje je takšno, da te čustva prevzamejo in pogosto pozabiš, kaj si naredil, oziroma tega ne ceniš dovolj. Morda včasih potrebuješ kakšen udarec po glavi. Tak močan, trd udarec. Tiste majhne smo mogoče dobivali že v pripravljalnem obdobju, a se očitno nismo ustrezno odzvali. Ampak tako pač je v življenju. Šele ko te zares močno udari po glavi, se zaveš nekaterih stvari. Verjamem, da bo to za vse nas koristna šola, da se streznimo in gremo z ničle spet naprej. V nove uspehe.
RAZKRIVA VELIČINO
V dneh po Astani je bilo naravnost osupljivo spremljati močno nasprotujoče si stanje duha v klubu in javnosti. Medtem ko je slednja pričakovala revolucijo in potres z veliko rušilno močjo, je v Ljudskem vrtu vse skupaj delovalo presenetljivo mirno. Zelo mirno. Je bilo res tako, ali ste vse skupaj dobro skrivali?
Ne bom rekel, da je to, kar se je govorilo v javnosti, normalno, je pa bil takšen odziv vsekakor najbolj pričakovan. Tudi v tujini, kjerkoli sem bil, so bili podobni. Če povem po domače, so se v takšnih situacijah "rezale glave", iskali so se krivci. Zgodil se je bum. Vsi so pričakovali, da bo tako tudi tokrat. Tudi igralci smo bili razumljivo na trnih zaradi tega, kaj se bo dogajalo, in moram priznati, da takšnega odziva kluba v svojih petnajstih letih profesionalne kariere še nisem doživel. To je velika stvar, name je naredilo ogromen vtis. In pomeni veličino ne le Zlatka Zahovića, temveč tudi vseh ljudi, ki so zraven, in kluba kot takega.
Zakaj?
Mogoče je bil to idealen trenutek za začetek neke nove zgodbe, za kakršno v zadnjih letih ni bilo prave priložnosti. Morda je bila najlažja pot narediti čistko in vse postaviti na glavo. Ne bom rekel, da sem pozitivno presenečen, nedvomno pa gre za odziv, ki pomeni ogromno. In razkriva veličino kluba. Vsaj zame osebno vsekakor. V teh težkih trenutkih, tako za igralce kot klub, to ni lahko. Da ti nekdo na takšen način krije hrbet, je dokaz veličine. Da, to je naredilo velik vtis in tudi igralci smo to seveda začutili. Zato je bila morda tudi reakcija v Domžalah drugačna, kot je marsikdo pričakoval. Name in na soigralce je takšen odziv naredil velik vtis, to je velika stvar. Česa takega ne doživiš pogosto in pomeni nekaj velikega.
ODZIV KLUBA JE BIL NAJBOLJŠE SPOROČILO
Je bilo pred gostovanjem v Domžalah veliko "partizanskih govorov"?
Odziv kluba, o katerem sva govorila, je bila za slačilnico najboljše sporočilo, da je treba stopiti skupaj in ohraniti enotnost. Morala in homogenost slačilnice nista bili nikoli porušeni. Sta na visoki ravni. Takšna je bila pred tekmo z Astano in tudi po njej. Fantje dihamo kot eno, to ni bilo nikoli ogroženo in mogoče je bil tudi zato odziv kluba takšen, kot je bil. Nas je pa vse, kar se je zgodilo, nedvomno potegnilo še bolj skupaj. Igralci smo si rekli: »Nekdo nam v takšnih trenutkih krije hrbet, dajmo, vrnimo to na igrišču na pravšnji način.« V Domžalah smo naredili šele prvi korak, pred nami jih je še veliko.
Naslednji koraki bodo tudi drugačni. Pred vami je obdobje brez evropskih preizkušenj in brez blišča, ki je vse to spremljal, hkrati bo tekem veliko manj. Kako se bo navaditi na to?
Da, to vsekakor drži, a sam poskušam razmišljati v smeri, da bi lahko vse to pomenilo popolnoma nov začetek. Da v tej sezoni vnovič postavimo nove temelje in svoje naloge v prvenstvu in pokalnem tekmovanju res opravimo tako, kot je treba. Treba bo garati, zelo garati, in še enkrat bom poudaril, da si prizadevam ostati pozitiven. Cena uspehov enkrat pride za teboj, mi smo to zdaj doživeli. Padli smo na trdna, ničelna tla in spet začenjamo graditi novo zgodbo. Tako moramo tudi dojeti vse skupaj, slovo od Evrope nas ne sme potolči. Način dela je takšen, kot mora biti, pot je prava, v nasprotnem primeru zadnja leta niti po naključju ne bi mogla biti tako uspešna. Res močno verjamem, da smo s to ekipo sposobni spisati še marsikakšno uspešno poglavje.
PRIZADEVAM SI OSTATI POZITIVEN
O tem, kakšne cilje ste si zadali, najbrž ni treba posebej razpredati.
Mislim, da je to popolnoma jasno, naslednje let hočemo spet igrati v kvalifikacijah za ligo prvakov. Toda stvari ne smemo prehitevati. Bili smo v peklu in z zmago v Domžalah smo naredili šele prvi korak na poti iz njega. Čaka nas še nekaj pekla, da pridemo na želeno raven. Razmišljati moramo zgolj in samo o vsaki naslednji tekmi in nabirati točke. Moramo dvigniti formo in raven igre. V Domžalah smo nakazali, da gre na bolje, ampak to še zdaleč ni to. V nadaljevanju sezone moramo dokazati, da je Maribor še vedno takšna ekipa, kot je bila.