Vas je že kdaj na stadion pripeljalo policijsko spremstvo? Čeprav smo v nešteto okoljih in nešteto okoliščinah do zdaj obiskali že nešteto stadionov, se nam kot voznikom osebnega avtomobila kaj takega ni zgodilo še nikoli oziroma nikoli pred četrtkovim celovškim večerom, ko smo na obvoznico proti Vrbskemu jezeru morda prišli drobec prepozno, se znašli v manjših težavah in hitro naleteli na pomoč mož postave. Na pomoč čisto pravega policijskega spremstva, z brkatim možakom na motorju z lučkami, ki je energično zapeljal v križišče (celo v nekaj njih!), ustavil promet in nas tako pospremil vse do novinarskega parkirišča v neposredni (zares neposredni) bližini vhoda na novinarsko tribuno. Organizacija po avstrijsko, ni kaj.
Naši severni sosedi so se predvsem v zadnjih dveh desetletjih resnično specializirali za prirejanje masovnih dogodkov, na katerih vse teče kot namazano in na katerih človek pogosto dobi občutek, da je na sončni strani Alp od take realnosti oddaljen za Himalajo, Ande, Kavkaz in Alpe skupaj, ne zgolj za kratko pot prek vedno simpatičnega ljubeljskega prelaza. Celovec kot tak je v četrtek sicer imel nekaj grenkega priokusa zaradi zloveščega bremena grozljivega dvojnega umora s samomorom, za katerega so taisti policisti izvedeli dobrih dvanajst ur pred tekmo. Toda z mislijo na tragedijo je mesto, ki je takih zadev vse prej kot vajeno, do večera uspelo normalno zadihati in se resnično odpreti v duhu velikega športnega druženja.
Ustrežljivost, dostopnost in prijaznost so šle pri tem celo tako daleč, da se je nekdo, ki bi mu marsikje rekli huligan, pred koncem tekme sprehodil na igrišče, si za pogovor izbral ravno našega Kampla, z njim v objemu odšel nazaj do tribune in se umaknil brez omembe vrednega posredovanja organov pregona. Kot smo poudarili že včeraj, sta jo v kombinaciji tega duha in pretiranega avstrijskega gostoljubja v odnosu do Nemcev nekoliko skupila tekmovalni vidik in pripadajoča napetost te vrste, toda organizatorji si zanju sploh nikoli niso prizadevali. Tisto, za kar so si, pa jim je uspelo v popolnosti.
»Naš klub nima veliko navijačev, na stadionu so bili ljudje iz vse Avstrije. Številni so tako kot gostje iz Nemčije navijali za Borussio, največ jih je zgolj uživalo v dogodku kot takem in vzdušje je temu primerno,« nam je pozneje pripovedoval Trdina, ki pa bi skoraj (tako zelo skoraj!) poskrbel za to, da bi v popolnosti uspel tudi slovenski vidik večera. Kevin nam zagotovo ne bo zameril, če zadevo postavimo na tak način.
POVEJTE MI, KAJ SE JE ZGODILO
Ne bo zameril, če zapišemo, da bi kljub njegovim zgolj desetim odigranim minutam zgodba bila popolna, če bi manj uveljavljeni in dokazovanja še bolj željni Trdina takoj po vstopu v igro v 70. minuti zadel mrežo za 1:1 namesto glave nasprotnega igralca na golovi črti. »Kaj se je zgodilo? Nihče mi ne zna natančno povedati, kaj se je zgodilo. Joj, vem samo, da je bilo blizu. Bilo je tako zelo blizu,« je dobesedno pritekel iz slačilnice.
Tako, kot smo bili dogovorjeni. In tja, kjer smo bili dogovorjeni. Tako imenovana mešana cona, kjer se po tekmah novinarji srečujemo z vročimi mislimi glavnih akterjev nogometnih obračunov, je pogosto območje čakanja, negotovosti in boja za prostor. V tem primeru je bilo popolnoma drugače.
Dogovor z našim starim znancem Trdino je bil že sam po sebi trden kot skala (ali trden kot on, saj njegovo orjaško telo najbolj spominja prav na skalo), za nameček pa ga je še dodatno k nam neslo v veliki želji izvedeti, kako je bil videti delček sekunde, v katerem bi skoraj postal veliki junak zgodovinskega izenačenja majcenega Wolfsbergerja proti veliki Borussii. Je bila prečka? Je posredoval vratar? Se je zgodilo kaj tretjega? Kam in kako je šla žoga?
»Lahko vam pokažem, kje sem jo zadel. Od tistega trenutka dalje pa ne vem praktično ničesar. Zavrtelo me je, povsem sem izgubil pogled proti golu, lovil ravnotežje. In ko sem bil ponovno normalno na nogah, je tekma tekla naprej. Slišal sem krik gledalcev, videl držanje za glave soigralcev, nekdo mi je takoj dejal, da je šlo za las. Zdaj pa mi povejte, kaj točno je bilo,« je hitel s simpatičnim koroškim naglasom.
In seveda ga nismo razočarali. Le kako bi ga lahko, štiričlanska odprava je ob dveh izkušenih fotografskih pogledih dogodek ne le natančno videla, temveč ga je iz dveh zornih kotov tudi ovekovečila. Tako je 27-letni robustni napadalec v manj kot minuti dobil vse. Pripoved o strelu s stranjo glave, do katerega je prišel po nebeškem skoku ob nemškem branilcu. Pričevanje o popolnoma premaganem vratarju, ki žoge ne bi mogel doseči niti v primeru, da bi šlo za največjo božično željo umirajočega človeka. Razkritje o odločilnem posredovanju armenskega zvezdnika Henrika Mhitarjana, ki je bil na pravem mestu in je žogo požrtvovalno izbil dobesedno z golove črte.
Pa tudi fotografski material, ki je vse te besede podkrepil. Saj veste, kako gre dandanes. En novinarjev gib proti fotografu, en fotografov pritisk na gumb in že smo skupaj na ekranu spremljali slikovno zgodbo o nečem, kar bo vsem ostalo v spominu, kar bi s kakim spremenjenim centimetrom postalo še precej večje.
DIVJE MAHANJE IN NEKAJ KREPKIH
Bolj kot ne je bilo jasno, da Trdina v trenerjevi želji po drugačni taktični postavitvi in hitrejšem napadalcu tekme ne bo začel na igrišču, ob tem pa je mogoče razpravljati, ali je bil napad s Slovencem v zadnjih dvajsetih minutah del dobro zamišljenega taktičnega načrta ali dokaz, da je strokovni štab razmišljal napačno. Vsekakor pa je Tadejev šef visokoraslega napadalca poslal v igro v najboljšem mogočem trenutku in se je moral za to tudi pošteno potruditi.
»Verjetno bi v igro vstopil minuto pozneje, toda dobili smo udarec iz kota, zato so vsi začeli divje mahati. Eden je kazal meni, naj se takoj slečem, drugi je na vsak način skušal dobiti dovoljenje sodnika. Uspelo nam je, stekel sem na igrišče, po petih sekundah prišel do strela in … Joj, kakšna zgodba bi to bila! Joj, kako blizu je bilo!« se je Trdina vsake toliko časa vrnil k držanju za glavo, trzanju vznak in odpiranju ust, obžalovanje pa ga bo – sicer s širokim nasmehom na obrazu, a vendarle – spremljalo še nekaj časa.
Morda teden dni, če bi mu uspelo zadeti na še večjem odru največjega nemškega stadiona in pred še občutno večjim številom gledalcev. Morda pa še občutno daljši čas, če bo šlo v Dortmundu v skladu s pričakovanji in Borussia ne bo dovolila zadetka v lastni mreži, kaj šele kakšnega večjega presenečenja.
»Če bom dobil priložnost, in verjamem, da jo bom, se bom seveda tudi v Nemčiji zagnal na vso moč. Kar bo, nato pač bo. Veselim se tudi tega doživetja, verjetno bo stadion celo poln, saj bo šlo za prvo uradno domačo tekmo Borussie v novi sezoni. Toda zdaj bom najprej še malo razmišljal o dogodkih v Celovcu; tako o igranju evropske tekme pred to množico kot o mojih vložkih, ki so jo zaznamovali,« je poudaril Tadej in s slednjim ni mislil zgolj na famozni strel z glavo ter famozno Mhitarjanovo posredovanje.
Nekaj minut pred koncem tekme je Trdina namreč presenetil dortmundskega kapetana in zvezdnika Matsa Hummelsa, se spravil predenj in približno štirideset metrov od črno-rumenih vrat se mu je odprla prosta pot proti golu. Vsaj v teoriji, kajti v dvoboju orjakov slavni branilec ni izbiral sredstev in ni ničesar prepuščal naključju; Slovenca je z rokoborskim prijemom spravil na tla in ga pošteno razbesnel.
»Natrosil sem mu kar nekaj krepkih, zagotovo razume tudi nemščino s koroškim naglasom. Svoje pa sem povedal tudi sodniku,« nam je zaupal Tadej, ki pa na zadevo ni gledal zgolj z besom, temveč tudi s precej zadovoljstva in ponosa. Tekmo kariere si bo namreč lahko zapomnil tudi po posebnem rumenem priznanju.
Kot v nerealističnem filmu
»Bilo je kar daleč od vrat; morda bi mi uspelo priti do njih, morda ne. Vseeno pa tudi ob tem, kar se je zgodilo, ne morem biti nezadovoljen. Daleč od tega. Nepripravljenega sem ujel člana udarne enajsterice nemške izbrane vrste, spravil sem se v ugoden položaj in ustavil me je lahko le s povsem namernim prekrškom. Pa ne samo to. Svetovni prvak je pri tem dobil rumeni karton in zame je to velika čast,« je razmišljal Trdina, medtem ko smo s kotičkom očesa ujeli enega od tistih prizorov, ki jih po navadi vidimo le v precej nerealističnih filmih.
Medtem ko smo kramljali in čakali na Kampla, obljubljeno slovensko srečanje ter priložnostno poziranje z zamenjanim dresom, se je iz slačilnice proti naši skupinici napotil nekdo drug. Verjemite našemu nerealističnemu filmu, ravno med pogovorom o kapetanu, prekršku in kartonu je pristopil Hummels in se malodane ponudil za fotografsko spravo. Vse prej kot zamerljivi Trdina še ni do konca izustil nagovora, ko se je izjemni nogometaš, ki se je za nadaljevanje kariere pri ljubljeni Borussii odpovedal mestu poveljnika obrambe Manchester Uniteda, odzval, stopil zraven, izmenjal nekaj zaupnih besed in se v prijateljskem objemu nasmejan obrnil proti nam.
»Ni me bolelo. Čeprav je na tej ravni igra zelo groba in me je v tem pogledu presenetila, pri tej akciji ni šlo za grobost. Naredil je, kar je moral narediti, me brez udarca prevrnil na tla in nikakor ni prostora za zamere,« je ob tem dejal slovenski orjak, ob katerem Mats ni videti tako velik kot v primerjavi s številnimi drugimi napadalci in s katerim bo Nemec imel opraviti tudi prihodnji četrtek. Če nič drugega, si ga je zagotovo zapomnil in morda si bosta po povratni tekmi dres zamenjala onadva. Tokrat ga je Tadej ne glede na dogodke na igrišču vendarle obljubil nekomu drugemu oziroma je šlo za vzajemno obljubo rojakov, ki jo je reprezentančni zvezdnik Kampl na naše vprašanje razkril med nastopom na tiskovni konferenci na predvečer tekme.
»Tako kot je dejal Kevin, sva bila za priložnostno zamenjavo dogovorjena že nekaj časa. Sva v stikih, potem ko sva se spoznala v avstrijski ligi. In ko je postalo jasno, da se bosta najini ekipi pomerili, sva se slišala ter so dogovorila. Bilo je jasno, da se ne bova mogla zares srečati, kajti vendarle gre za ligo Europa, obe ekipi obračun obravnavata zelo resno, posebej Kevinova Borussia pa na tem področju ne pozna šale. Ostala nama je le ta oblika ekspresnega druženja in počastitve dogodka. Poglejte, tule je dres,« je rumeno majico s številko 44 potegnil iz torbe.
POSLEDICA FEBRUARSKIH POZNANSTEV
Do zamenjave je prišlo ob vstopu v tako imenovani tunel, ki igralce z igrišča popelje do slačilnic. Dogodki po zadnjem sodniškem žvižgu so vsako ekipo odpeljali po določenih opravkih; Wolfsberger se je z nekakšnim častnim krogom zahvalil za rekorden obisk, medtem ko je Borussia pozdravila množico svojih najbolj zvestih navijačev. Čakanje nasprotnika na igrišču bi bilo verjetno v nasprotju s prej omenjenima resnostjo in odnosom Borussie, nekoliko zategnjena organiziranost dortmundskega kluba, ki smo jo zelo dobro spoznali med februarskimi (na koncu uspešnimi) bitkami z njegovo službo za stike z javnostjo, pa je precej otežila tudi nadaljnje srečanje slovenskih nogometašev pred našimi očmi.
Kevin ni bil predviden za medijske pogovore, slovenski dvoboj v očeh njegovih nadrejenih nikakor ni bil razlog za izjemo in celo zaustavljanje hitronogega vezista ob slovenski gruči ter nekaj priložnostnega fotografiranja sta bila postavljena pod velik vprašaj. Odgovorni so Kevina želeli spraviti do avtobusa po najhitrejšem mogočem postopku, a so se vsaj za drobec omehčali in na tej poti dovolili dva hitra postanka. Tistega skoraj obveznega ob evforičnih navijačicah tik pred avtobusom, ki jim po logiki poslovanja vsakega kluba praktično nihče ni pripravljen odreči nekaj trenutkov pozornosti.
In vendarle tudi postanek pri nas, ki je bil posledica Kevinove prošnje ter februarskih poznanstev in ki so ga v zajedalskem duhu izkoriščanja sposobnosti drugih znali izrabiti še nekateri. Kakorkoli, fanta sta bila tam posebej za nas, in čeprav je imel Kampl resnično malo časa, je šlo za tiste trenutke, ki veliko štejejo tako po plati medijskega službovanja slovenski javnosti kot z zornega kota osebnih nogometnih doživetij. »Žal danes ne morem kaj dosti več, ni odvisno od mene,« se je ob tem opravičil v Nemčiji rojeni Slovenec, ki verjetno sploh ne bi stopil na igrišče, če si njegovega nastopa ne bi želela avstrijska javnost, ki ga je močno vzljubila v času njegovega igranja v dresu Salzburga.
Več priložnosti bi utegnil dobiti na povratni tekmi, Trdina pa je, potem ko sta si s prijateljem padla v objem in se pozdravila z »nasvidenje v Dortmundu«, izrazil prepričanje, da Kampla v črno-rumenem dresu čaka zelo dobra sezona. Z njegovimi besedami: »Verjamem, da se je v prvega pol leta privadil na Nemčijo in da bo tudi ta država zdaj spoznala Kevina, kakršnega smo gledali v Avstriji in ki je zagotovo izjemen nogometaš, sposoben marsičesa. Njegove navdušujoče predstave so le vprašanje časa, zadetki prav tako.« Toda tekmovalnost je vendarle tekmovalnost in Tadeju bi bilo seveda ljubše, če težko pričakovani prvi Kevinu ne bi uspel na povratnem srečanju.
