"Seveda je moje telo utrujeno po naporni sezoni, toda glava in duša na španski obali resnično uživata do te mere, da s svojim življenjem tukaj ne bi mogel biti bolj zadovoljen," zato dodaja in je lahko brez skrbi.
Nogometaša Villarreala, ki smo ga obiskali v domačem okolju, ne bo narobe razumel nihče oziroma ga pri zdravi pameti vsaj ne bi smel. Ko človek od blizu spozna njegov klub, njegovo mesto, ljudi, ki ga obkrožajo, hrano, sonce, morje in zrak natanko ve, kaj igralec, ki je zadnjih sedem mesecev okreval po hudi poškodbi, želi povedati.
NE ZAMUDITE!
V SREDINI ŠTEVILKI EKIPE24
Rene Krhin in obrazi mitske Cordobe
Čeprav je Valencia milijonsko mesto, tretje največje v Španiji, življenje v njej v skladu s pirenejsko tradicijo teče precej bolj počasi, kot ste vajeni v naših krajih. Tudi najbolj običajen delovni dan se začne v prvi prestavi, in ko ravno doseže tretjo, sledi popoldanski počitek, ki zadevo ponovno nekoliko umiri.
Če za začetek dneva seveda štejete jutro v pravem pomenu te besede, ne nočnih ur po polnoči, ki po nepisanem španskem pravilu pripadajo predhodnemu datumu in ki so tudi v torek ali četrtek (kaj šele v petek in soboto) pogosto najbolj živahne. Ker se v službah po navadi ne utrudijo, prebivalci mesta netopirjev (in večine ostalih španskih mest) zaživijo po sončnem zahodu in nato zadevo s pozno večerjo ter kakšno pijačo stopnjujejo še kar nekaj ur. Tam nekje do prve ali druge na delovni dan in še dlje ob koncu tedna.
Naj se razumemo, Špancev nikakor nismo označili za nedelaven narod, gre preprosto zato, da se zadev lotevajo manj intenzivno in predvsem z manj stresa. 'No te preocupes' (ne obremenjuj se) je verjetno največkrat izrečen stavek, brez katerega v Španiji (posebej srednji in južni) ne mine ura stikov z ljudmi, kaj šele dan, medtem ko je eno od glavnih vodil tudi ponarodeli rek 'Siempre hay un mañana', ki v prostem prevodu pomeni, da imaš vedno, povsod in ne glede na okoliščine na voljo jutrišnji dan. In potem spet jutrišnjega. In potem spet jutrišnjega. In potem spet jutrišnjega.
"Moraš se navaditi, da se zadeve lahko malce zavlečejo, če moraš kaj urediti. To pač spada zraven, prvi jutri po navadi pomeni, da bo avto popravljen čez pet dni. To je morda negativna stran. Ali pa tudi ne, kakor se vzame. V vsakem primeru pa je pozitivnih strani neprimerno več in so človeku tako zelo všeč, da vse ostalo pozabi," nam je Jokić pojasnil takoj, ko smo okolje metropolitanske Valencie zamenjali za kraj, kjer se hitrost in intenzivnost še občutno zmanjšata. Za pot do Vila-reala človek porabi dobre pol ure, v tem kratkem času pa gre še precej globlje v neki drugačen svet, ki ga je z našim razumevanjem življenja zelo težko spremljati.
ČAKAL BI, ČE BI POPRAVLJALI DVAJSETKRAT
"Poglejte, na primer, avtomobil za nami," je bilo povedano in opaženo mogoče takoj preveriti na zelo konkretnem dogodku. Bojanov avtomobil je bil na servisu (da, uganili ste, nared bo jutri) in po ulicah majhnega mesteca smo se prevažali z nadomestnim vozilom v lasti kluba.
Voznik ga ni bil najbolj vajen, šlo je za precej velikega jeklenega konjička, parkirni prostor v podzemni garaži je bil zelo ozek in obstajala je velika verjetnost, da bo ob vzvratnem parkiranju treba nekajkrat popravljati. "Bodite pozorni na možakarja, ki bo moral počakati. Tudi če za šalo popravljam dvajsetkrat, se ne bo niti premaknil, kaj šele da bi segel proti troblji. Naslonil se bo na okno in mirno čakal, kolikor bo pač potrebno. Brez izjeme se odzovejo tako, to je preprosto neverjetno," je pojasnil bočni branilec in niti za trenutek ni dvomil, da ga Španec v vzvratnem ogledalu ne bo razočaral.
Nismo se sicer šalili in popravljali dvajsetkrat, a gospod srednjih let je v vseh pogledih dajal vtis, da bi, če bi se za eksperiment vendarle odločili, počel natanko tisto, kar je napovedal Jokić. "Podobnih primerov je ogromno. Ljudje so neskončno potrpežljivi, nikamor se jim ne mudi, resnično se z ničimer ne obremenjujejo. Jaz pa se seveda trudim, da bi jim bil čim bolj podoben, a ker sem bil vzgojen v drugačnem okolju, ni bilo in še vedno ni lahko," je Bojan kar sam začel odgovarjati na logično vprašanje, kako se v takih razmerah znajde.
"Izjemno všeč so mi bile že prvi dan, precej časa pa sem potreboval, da sem začel živeti v skladu s tukajšnjimi zakonitostmi. In še zdaj imam občasno težave, ko si dopovedujem, da se ne smem razburiti zaradi stvari, ob katerih je v slovenskem okolju razburjenje povsem običajno. Če se zaradi njih razburjaš tukaj, obveljaš za popolnega čudaka." Kar smo ugotovili vsakokrat, ko smo bodisi poklicno bodisi zasebno obiskali Španijo, in kar je v manjših mestih, kamor predvsem turistični obiskovalci zaidejo zelo redko, še toliko bolj izrazito. Celo tako zelo, da je na trenutke resnično težko verjeti.
VSE ODPRTO, VSE PREHODNO, VSE DOSTOPNO
Težko je bilo že v prvih sekundah po našem prihodu iz Valencie, ko smo parkirali v pripravljalnem centru in tam čakali na slovenskega reprezentanta. Trening se je ravno dobro končal, center je bil poln nogometašev in osebja, vzdušje in režim pa sta bila povsem v skladu z do zdaj zapisanim.
Čeprav je Villarreal nekdanji polfinalist (od finala ga je ločila enajstmetrovka Juana Romana Riquelmeja) lige prvakov, redni udeleženec evropskih pokalov in tudi v tem trenutku šesta ekipa elitne španske lige, se ta elitnost kaže le z infrastrukturo, nikakor pa ne z neverjetno človeškim obnašanjem. Vse zapornice so dvignjene, vsa vrata so odprta, vse poti so prehodne.
Lahko se sprehodite do slačilnic (preverjeno), lahko uporabite stranišče pred pisarnami (preverjeno), lahko se usedete na klop pred s soncem obsijano upravno stavbo ali poiščete ravno prav senčen stol pod palmo. Nihče ne gleda izpod čela, nihče nič ne vpraša, vsi dajejo zelo jasno vedeti, da je dobrodošel vsakdo in da sta še toliko bolj zaželena očitna tujca z velikanskim fotoaparatom.
Buenos dias pred dvanajsto, buenos tardes po njej (vedno brez napake, po razliki med pozdravoma lahko nastavite uro) in hasta luego ob odhodu so izrečeni na glas, s pogledom v oči in s prisrčnim trzajem z glavo. Naj gre za trenerja Marcelina Garcio Torala, za katerega od zvezdnikov ekipe ali za vrtnarja; razlikujejo se po znamki nahrbtnika, nikakor ne po odnosu do obiskovalcev.
Nič čudnega, da se je Jokić tako dobro znašel in da se počuti kot doma, navsezadnje gre za slovenskega nogometaša, ki je po človeški plati najbolj znan prav po tem. Vedno vljuden, vedno ustrežljiv, vedno dostopen, vedno prijazen. Če je imel s prilagajanjem celo on nekaj težav, bi jih imeli vsi mi še precej več, njegovo sožitje z Villarrealom pa je tako zelo logično, da bi bilo težko bolj.
Pravzaprav z Villarrealom kot klubom in Vila-realom kot mestom (razlika nastane zaradi španskega in katalonskega poimenovanja), do katerega središča je iz pripravljalnega centra le streljaj in kamor smo se odpeljali takoj po snidenju.
EDINSTVENA KOMBINACIJA IGRANJA IN ŽIVLJENJA
Saj veste, parkirali smo v garaži neposredno pod glavnim trgom, sprehod po njem in po bližnjih ulicah pa ne bi mogel biti mirnejši. "Seveda imajo ljudje radi uspehe in jih tudi zelo evforično proslavljajo. Toda naj bo njihovo navijanje še tako temperamentno, hkrati se ne obremenjujejo z obdobji slabše igre in tudi ne z neuspehi. V tem pogledu je Vila-real še bolj ekstremno špansko sproščen kot večja mesta, v katerih vsaj na nogometnem področju vlada precejšen pritisk. Tukaj ga praktično ni, tako da gre za skorajda edinstveno kombinacijo igranja na izjemno visoki ravni in mirnega življenja," je Jokić razlagal, kar smo na vsakem koraku lahko tudi opazovali.
Navijači nogometaše prijazno pozdravijo, jim pristopijo za kakšno fotografijo ali podpis, sicer pa se tudi najbolj izpostavljena imena uglednega kluba brez težav sprehajajo, odidejo na pijačo ali posedajo na plažah bližnjih obmorskih naselij. Pri tem večina nogometašev vključno z Bojanom živi prav v slednjih, radi pa se zadržujejo tudi v tukajšnjem mestu in obiskujejo odlične restavracije, v katerih so člani rumene podmornice še posebej zaželeni.
Na tej točki pa ste se, kot verjetno že tolikokrat, morda vprašali, zakaj Villarrealu pravijo rumena podmornica. Zavedamo se, da smo prekinili tok zgodbe, in obljubljamo, da se bomo vrnili vanj. A na neki točki ga je treba prekiniti s pojasnilom, ki ga je tako v klubu kot na ulicah najti precej težje, kot si morda mislite.
"Iskreno povedano, ne vem. In mislim, da ne vedo niti moji soigralci," priznava Bojan, pri čemer ima verjetno prav. Odkimali so namreč tudi številni mimoidoči, natakarji in celo uslužbenec klubske prodajalne, ki stoji na omenjenem glavnem trgu. "Ne verjamem, da je kakorkoli povezano s pesmijo skupine The Beatles," so skorajda v en glas poudarjali ob tem, a so se tudi skorajda v en glas motili. "Mislim, da Španci ne bi dali vzdevka svojemu klubu po angleški pesmi," je razmišljal Jokić, ki pa se je motil le delno. Oziroma je imel delno prav.
POSREDNO POVEZANO Z THE BEATLES
Resnica je namreč taka. Pozno spomladi leta 1967, ko je tedaj še majceni Villarreal drugič v zgodovini iz regionalnega tekmovanja napredoval v tretjo špansko ligo, je bila v tem delu države zelo priljubljena pesem Los Mustangs z naslovom Submarin amarillo (torej Rumena podmornica).
Resda je šlo za speven španski komad, ki pa je bil skoraj popolna priredba legendarne The Yellow Submarine. Ena najslavnejših glasbenih zasedb vseh časov je imela torej vsaj posredno vendarle vpliv na vzdevek kluba, pri katerem si Jokić kruh služi drugo sezono in katerega nogometaši – če držimo obljubo in se takoj vrnemo k zgodbi – med priljubljenimi restavracijami najrajši izberejo eno.
Ne bi vas prepričala z zunanjostjo, še manj s parkirnim kaosom pred njo in verjetno bi vas začudilo, ko bi vas ob zahtevi jedilnega lista debelo gledali. Vedeti je pač treba, da se izplača potruditi z iskanjem prostora za avtomobil, vstopiti v notranjost in baskovskemu lastniku zaupati, da bo pač postregel s tistim, kar je najbolj sveže in najboljše.
Ko so njegovi uslužbenci na mizo začeli nositi dobrote, se nam je zavrtelo v glavi, pogovor z našim gostiteljem, ki nam je odkril z dresi okrašena prehranjevalna nebesa, pa je stekel kar sam od sebe. Bil je seveda večkrat prekinjen, saj si je Bask zamislil kosilo z neštetimi hodi in vsakega med njimi bi bilo škoda prekinjati z govorjenjem. Toda vseeno je tekel podobno kot lastnikovo vino, ki je menda tako zelo dobro, da gospod verjetno še danes ni prebolel tega, da smo ga iz cele kopice razlogov morali zavrniti in vztrajati pri vodi.
Tako je pač življenje v službi, tako je življenje voznika najetega avtomobila in tako je življenje športnika. "Je pa to vendarle Španija, zato brez zrezka in kozarca vina kar pogosto preprosto ne gre, včasih pa nekaj nočnega življenja okusimo celo po naročilu kluba. Veliko dajo na krepitev ekipnega duha in del tega je tudi kakšna noč zabave, za katero pa je najbolje oditi v Valencio."
LAŽJE TUKAJ KOT V MEGLI IN MRAZU
Saj veste, zabave po špansko. "Mnogi do polnoči ali celo še dlje večerjajo, zato vam je verjetno jasno, kdaj se zadeve zares razživijo," poudarja Jokić, ki mu tudi ta ritem odgovarja tako kot večina španskih značilnosti. "Prej sem živel v Franciji in Italiji, zdaj pa lahko brez zadržkov rečem, da mi je špansko življenje najbližje. Pa tudi tukajšnji ljudje, ki se mi zdijo najbolj pristni. Seveda zdaj ne govorimo o posameznikih, temveč gledamo na splošno in s tega zornega kota so Španci resnično najbližje temu, kar pričakujem od ljudi in odnosov z njimi. Njihove vrednote so mi zelo blizu; poštenost, pripravljenost pomagati, odnos do starejših, do družine. Prav neverjetno je, da boste v polnem avtobusu ali vlaku težko našli sedež, na katerem ne bo sedela ženska," je dodal nogometaš, ki razmeram za življenje pripisuje tudi veliko zaslug za to, da je uspel brez večjih težav zdržati vse te mesece letošnje sezone, v katerih zaradi poškodbe hrustanca ni mogel igrati.
"Pri poškodbah je vedno najtežje, kadar ti ne morejo natančno povedati, kdaj se boš lahko vrnil na igrišče. Naj je poškodba še tako huda in okrevanje še tako dolgo, je precej bolje, kadar imaš pred seboj cilj in do njega odštevaš dneve. Pri meni je bilo najprej dva meseca, nato štiri, pet do šest in nazadnje sem zaigral po sedmih. Psihično je bilo zaradi tega težko, okolje pa mi je zelo pomagalo," pravi igralec, ki je pred desetimi dnevi končno zaigral in je zdaj popolnoma pripravljen. "V klubu sem čutil izjemno podporo, ves čas sem bil enakovreden del pogona. Ob tem sta pomembno vlogo odigrali tudi okolje, v katerem živim, in navsezadnje tukajšnje podnebje. Morda bi se v katerem drugem poškodba celo hitreje celila, toda zagotovo je odsotnost z igrišč lažje zdržati tukaj kot v megli in mrazu. Zima je zelo mila, ostali letni časi so bolj ali manj poletni in v takih razmerah je veliko lažje hoditi na terapije ter počasi nadgrajevati fizično aktivnost."
PRIZNAM, ŽE ZDAJ BI PODPISAL NOVO
Prav gotovo, za tek po plaži ali kolesarjenje ob njej, za katera je bil Jokić sčasoma dovolj dobro pripravljen, so ljudje – pa naj gre za okrevanje ali dopust – pripravljeni odšteti veliko denarja. Seveda pa zgolj s podnebjem, plažo in podporo ne bi šlo.
"Sem trdna osebnost, to mi je odločilno pomagalo pri soočanju z najhujšo poškodbo v karieri. Kadar mi je težko, sem še močnejši in tako je bilo tudi v tem primeru. Celo ko so prišli dnevi, v katerih se je zdelo, da ne bo agonije nikoli konec, sem se znal dvigniti in se prepričati, da bo vse v najlepšem redu. In zdaj tudi res je, močnejši in zrelejši gledam le naprej." Tam, torej pred njim, pa je zaključek sezone, v katerem si Villarreal želi zagotoviti mesto v ligi Europa in v katerem Jokić želi odigrati čim večje število minut, če že ne tekem.
Gledano malce bolj v prihodnost, sta pred slovenskim igralcem še dve tekmovalni obdobji, ki bi ju po aktualni pogodbi moral preživeti pri istem klubu. "Zame bodo poletne priprave izjemno pomembne, glede na vse, kar se je dogajalo v tej sezoni, se bom začel pripravljati že na dopustu. Pri tem pa bi bilo zame zelo dobro, če bi priprave opravil pri istem klubu in pri njem tudi odigral naslednjo sezono. Verjamem, da name računajo v tej meri, nato pa bomo leto dni pred iztekom pogodbe videli."
Vsakič, ko je do izteka pogodbe še ena sezona, je nogometaš na prelomnici in tudi Jokić bo. Oziroma bi bil, če bi do tega prišlo. "Morda mi bodo ponudili novo, morda bom moral ali želel poiskati kaj drugega. Moram pa nekaj priznati: če bi se obrnilo tako, da bi mi po poškodbi izkazali tako zaupanje, da bi mi že zdaj ponudili novo pogodbo, bi jo zagotovo podpisal. V takem klubu in ob takih razmerah za življenje bi bilo kaj drugega nespametno, četudi mi to priznanje verjetno ne daje najboljšega pogajalskega izhodišča." A kaj ti bo izhodišče, če imaš Villarreal, Vila-real, bližnji domači Benicassim, eno najmočnejših lig in tudi eno najlepših držav na svetu.
TELIČEK POŠTENO KRESNE, MALČKI LETIJO PO ZRAKU
Resnično prekrasno deželo, v kateri Jokić včasih igra tudi vlogo turista. "Do določene mere Španijo spoznavam tudi na ta način. Sicer sem najrajši v domačem mestu, toda rad si ogledujem stvari okoli sebe. Bil sem na počitnicah na Balearih, obiskal sem velika španska mesta, tu v bližini pa me je navdušila Peniscula, starodavno mesto, vklesano v hrib na polotoku. Če imam čas, si kaj ogledam, nato pa se spet vrnem na svojo teraso s pogledom na morje ali odidem na bližnjo plažo. Sploh če tako želi moje dekle, nikakor pa ne pred treningom, saj te sonce in plaža uspavata tako zelo, da si nato na igrišču neuporaben."
Kar zadeva španske znamenitosti, pa se ni mogoče izogniti bikoborbam, ki jih je Bojan prav tako že doživel v živo in ki jih jemlje kot del kulture. Ne gre za podporo pobijanja živali, gre za spoštovanje tradicije. "Občasno se tudi v Španiji oglasijo manjše skupine, ki bikoborbam nasprotujejo. Ti ljudje nimajo nikakršnih možnosti za uspeh, zelo hitro jim dajo vedeti, da gre za enega najpomembnejših elementov španske kulture. Je del identitete in je resnično vseprisoten."
Celo bolj, kot si verjetno mislite, če te dežele ne poznate najbolje. "Matadorji zaslužijo vsaj toliko kot največji zvezdniki španskega nogometa in so junaki množic, take ali drugačne boje z biki pa organizirajo na vseh ravneh. Videl sem celo prireditve, na katerih telički preganjajo otroke. Veste, ta živalca otroka pošteno kresne, da nekateri malčki konkretno letijo po zraku."
Bikoborbe ali podobne aktivnosti z biki so pogosto del raznih praznovanj, ki jih je v Španiji ogromno in s katerimi ima Jokić nekaj zanimivih izkušenj. "Tudi v tem primeru potrebuješ veliko potrpljenja, saj so Španci sposobni celo povsem ohromiti promet. Zgodilo se je, da sem skupaj s še nekaj soigralci skorajda zamudil trening. Te stvari so zanje tako zelo pomembne, da ne naredijo izjeme. Še dobro, da smo bili v terenskem vozilu in da se je soigralec znašel z vratolomno vožnjo čez neko dvorišče."
ANDRAŽU PRIVOŠČIM, ČUTIM ZMAGO NAD ANGLIJO
Kar zadeva prihodnost, pa pomembno temo predstavlja tudi reprezentanca in pričakovana vrnitev vanjo. "Ne želim delati računov brez krčmarja, selektor je tisti, ki odloča o teh zadevah. Toda verjamem, da se bom junija vrnil v izbrano vrsto. Zelo rad bi bil zraven, čaka nas ključno obdobje v kvalifikacijah. To sta tekmi, na katerih Slovenija lahko dokaže, kako veliko je v resnici vredna, in želim si biti del tega."
Čaka ga znano okolje, čakajo ga prijatelji, čaka pa ga tudi Andraž Struna, ki si je v času Jokićeve odsotnosti "prilastil" položaj levega bočnega branilca. "Morda mi kdo ne bo verjel, toda v Andražu ne vidim konkurenta. V klubu v soigralcih vidim konkurente, v reprezentanci pa je drugače. Vesel sem zanj, vesel sem, da mu gre tako zelo dobro. Privoščim mu, da mu bolj ne bi mogel. Seveda se bom z njim boril za mesto v udarni enajsterici, toda šlo bo za prijateljski boj v dobro izbrane vrste in Slovenije."
Kdorkoli od njiju bo igral na omenjenem položaju, je Bojan trdno prepričan, da bi se junija lahko zgodilo nekaj zelo posebnega. "Vse spoštovanje do Anglije; do tega, kar je, in še bolj do tistega, kar je bila. Toda moram povedati, kaj čutim v sebi. Čutim, da jo lahko premagamo, in verjamem, da jo bomo. Čas je, da vse, česar je sposobna, pokaže ta generacija slovenskih igralcev, ki igra vse pomembnejšo vlogo v vse večjih klubih."
Vključno z rezervnim reprezentančnim vratarjem, ki je v Španiji vroč bolj kot kdorkoli in ki ga tudi naš gostitelj občuduje do skrajnosti. "Španija je nad njim navdušena, in to je tako zanj kot za slovenski nogomet nekaj izjemnega. Resnično pa gre za čuvaja mreže najvišjega razreda, na kar me ves čas opominja tudi trener vratarjev v našem klubu, ki je velik Janov oboževalec. Ob tem je vsega občudovanja vredno, da fant, ki ga še ne poznam najbolje, ostaja tako zelo skromen," je dejal, ko je Bask pospravil zadnje krožnike in ko smo z ogromnim obžalovanjem po vinu morali zavrniti še sladico.
