V dobrih dveh mesecih, kolikor je Grega Balažic v Partizanu, je že postal zelo priljubljen pri soigralcih. To je bilo očitno že ob njegovem prihodu v trening center črno-belih, ko so ga glasno pozdravili, in morda še bolj malo pozneje, ko smo z njim sedeli v naslanjačih Zemunela, pa so nas kar nekajkrat prekinili ter spravili v smeh dovtipi in šale klubskih kolegov, ki so s strani opazovali in spremljali pogovor.
Seveda so tudi vlekli na ušesa, o čem teče pogovor, a v nasprotju z nami, ki njih dobro razumemo, se srbsko poznavanje slovenščine hitro zaključi in bolj ali manj zoži na nekaj besed. Kar pa nekaterih soigralcev seveda ni motilo, da ne bi "aktivno" sodelovali in se vključevali v pogovor.
Mislim, da imam toliko kvalitete, da bi lahko igral v kakšnem še boljšem evropskem klubu. Dal bom vse od sebe, Partizan pa je tako ali tako znan po tem, da dobro prodaja svoje igralce.
Dovolj je bilo, da je Balažic končal ali začel stavek z besedo "ja", in že je to sprožilo komentarje z druge strani sobe. "Ja, ja, naravno," je dejal eden in drugi kimajoč dodal: "Ja, Gregi, ja." Potem pa smo seveda družno prasnili v smeh. "Vsi fantje so super, dobro se razumemo, vzdušje med nami je res na visoki ravni. Nobenih težav nisem imel z vključevanjem mednje," se je na njihovo početje navezal Balažic oziroma Gregi, kot ga kličejo soigralci.
Od začetka februarja je del njihove družbe, ko je obljubil dveletno zvestobo Partizanu. "Za zdaj je super, počasi se privajam oziroma se privajava oba z ženo, ki je z menoj. To, da sva skupaj, mi tako ali tako precej olajša prihod v novo okolje, poleg tega je tu že pol leta Bane (Branko Ilić, op. p.), ki mi je pomagal pri nastanitvi. Je pa vse skupaj mnogo lažje, kot če bi bil kje drugje, tudi zato ker med načinom življenja v Sloveniji in Srbiji ni tako velikih razlik," je opisal izkušnjo prvih dveh mesecev bivanja kot član črno-bele družine.
Ne skriva, da je prav dejstvo, da je bil Ilić že član Partizana, dodatno olajšalo odločitev, da pride v Beograd. "Še preden sem prišel, sem se slišal z njim, vse mi je natančno razložil in razumljivo je, da se je potem precej lažje odločiti za prihod kot tudi prvi dnevi tukaj. Je pa, kot sem že prej dejal, priti v Srbijo nekaj drugega, kot če bi šel recimo na Japonsko, jezik poznamo, vse je bolj domače."
OB NAVIJANJU DLAKE POKONCI
Ilić pa mu ni olajšal privajanja le ob igrišču, ampak tudi na njem, saj prav oba Slovenca tvorita "štoperski" tandem Partizana. "Veliko lažje je, če imaš ob sebi na terenu neposredno nekoga, ki ga dobro poznaš tako z igrišč kot zunaj njih. Že v reprezentanci sva igrala skupaj in se takrat zelo dobro ujela, to je zdaj tu v Partizanu le še dodatna plus točka zame," pravi Balažic.
A znan obraz ob strani od prej lahko pomeni tudi, da prej pride do kakšnega kratkega stika in grde besede, kot bi bilo to v primeru, da bi bil najbližji mož na igrišču nekdo, s katerim si se spoznal šele ob prihodu v klub. Lahko, če ne bi bil eden od teh znanih obrazov Balažic, drugi pa Ilić. "Ah, midva se ne moreva sporeči, kje pa. Oba sva mirnega značaja, nisva vzkipljiva in vse rešiva na miren način, s pogovorom," je Grega tudi s tem nakazal svojo milo prekmursko dušo.
Slednja bi morda utegnila imeti nekaj težav s privajanjem na vročekrvne navijače, kakršne ima Partizan, na njihov temperament, ki ga znajo hitro pokazati, ko so nezadovoljni, a je ravno nasprotno. "Res je, čuti se pritisk. Hitro se zaveš, da igraš v Partizanu, ki ima veliko privržencev. Toda drugače so res odlični, spoštujem jih. Ko začnejo na ves glas navijati, je to res posebno doživetje. Z ženo sva bila tudi na košarkarski tekmi lige ABA in tam je vzdušje res fenomenalno. Ko to občutiš, ti gredo kar dlake pokonci. Navijači so res izjemni, prav čutiš lahko, kako s čustvi pojejo in navijajo, v to dajo svojo dušo," je navdušeno pripovedoval Grega, ki bo skušal izkoristiti priložnost in si ogledati tudi košarkarski dvoboj Partizana in Zvezde v polfinalu jadranske lige.
"Bom, ja ..." je rekel. "Ja, ja," je znova vskočil soigralec Nebojša Kojić, ko je zaslišal njemu še najbolj znani besedi, takoj pa se mu je pridružil Saša Marković. "Imamo samo dve vprašanji za našega Gregija. Kakšno je tvoje mnenje o tem, da na meji s Slovenijo niso naprej spustili nekaj Beograjčanov, in drugo vprašanje, kakšna so dekleta v Beogradu?" je v smehu spraševal, Balažic pa prav tako smejoč se in morda z malce rdečice na obrazu odgovarjal. "Ne vem, nisem jih še videl. Me ne zanima," je bil "politično korekten", morda razmišljujoč, da bi tale članek utegnila brati tudi njegova boljša polovica.
In slednja je bila takoj v nadaljevanju tema pogovora. "V bistvu je bolj moja žena tista, ki res obožuje košarko, in ona mi je rekla, naj priskrbim vstopnice za srečanje z Zvezdo. Seveda, ko bo domačin Partizan," je tudi že dobro seznanjen s tem, kdaj je pametneje zaiti v dvorano Pionir, če si član nogometnega moštva enega od obeh vpletenih klubov.
NOBENE ODLOČITVE NE OBŽALUJEM
V Partizanu je takoj po prihodu našel svoje mesto v ekipi, ki pa takoj na začetku spomladanskega dela srbskega prvenstva ni bila v najboljši formi. "Dvakrat smo remizirali, a taki spodrsljaji se v nogometu dogajajo. Naivnih ekip dandanes sploh ni več, če si le malo bolj sproščen, jih hitro dobiš po prstih. Ni več tistega 'lako čemo' (bomo že), na vsako tekmo moraš biti maksimalno osredotočen in jo odigrati na vso moč. Nato smo začeli zmagovati, zdaj nam gre zelo dobro."
Kljub temu pa je medtem že prišlo do menjave na klopi, od nedavno ima Partizan novega stratega, s čimer pa se Balažic ne obremenjuje. "Tega sem že vajen, tako da to zame ni nekaj novega. V karieri sem zamenjal že ogromno trenerjev, v Ukrajini recimo v štirih letih sedem. Jaz moram kot nogometaš delati svoj posel, z Banetom veva, kaj morava narediti na igrišču, vsi smo profesionalci, tako se moramo obnašati. Vsak trener ima svoj način, ki se ga je treba privaditi," razmišlja Grega.
Očitno se je privadil, za zdaj je zadovoljen s svojimi predstavami in si želi nadaljevati v takšnem ritmu oziroma biti še boljši. Ne taji, da je v Partizan prišel zato, da z dobrimi igrami pritegne pozornost. "Rad bi šel še kakšen korak dlje oziroma navzgor. Mislim, da imam dovolj kvalitete, da bi lahko igral v kakšnem še boljšem evropskem klubu. Dal bom vse od sebe, Partizan pa je tako ali tako znan po tem, da dobro prodaja svoje igralce." O tem, kam si morda želi pri koraku navzgor, ni želel preveč razpredati. "Naj le pride prava ponudba, potem pa se bom odločil."
Morda kakšna podobna, kot sta bili tisti Boltona in Crystal Palacea pred prihodom v Partizan? "Veliko se je pisalo, bili so določeni stiki, a nič se ni realiziralo. Saj veste, kako je v nogometu: lahko je prestop tik pred realizacijo, pa se ti vse podre v zadnji sekundi. A ne obžalujem. Zdaj sem v Partizanu in tu bom dal vse od sebe."
Z ženo sva bila tudi na košarkarski tekmi lige ABA in tam je vzdušje res fenomenalno. Ko to občutiš, ti gredo kar dlake pokonci. Navijači so res izjemni, prav čutiš lahko, kako s čustvi pojejo in navijajo, v to dajo svojo dušo.
Beseda obžalovanje je dala iztočnico za naslednji del pogovora, ki je govoril o dosedanji karieri Balažica. Je ta šla po njegovih željah ali je bilo kaj takega, kar zdaj obžaluje? "Ko zavrtim čas nazaj, bi kaj tudi spremenil. A gledano v celoti, mi vseeno ni žal za nobeno potezo. Vsak človek v življenju kdaj razmišlja, kaj bi lahko storil boljše, kaj bi lahko naredil drugače, toda v danih trenutkih, v tistem času in kraju se za nekaj odločiš, to je tvoja osebna odločitev, in kot sem dejal, nobene dosedanje ne obžalujem," je odločno zatrdil Prekmurec, ki je nekaj dni po prihodu v Partizan dopolnil 27 let.
Že pri rosnih 17 se je podal na tuje, takrat v vrste Benfice. "Je bilo prezgodaj? Zdaj bi lahko govoril, kaj bi bilo, če bi bilo. A najbrž je že moralo biti tako, usoda je poskrbela, da sem takrat šel na Portugalsko. In ni mi žal za dve leti v Benfici. Lahko bi sicer precej več potegnil iz vsega skupaj, a v danem trenutku je to bilo največ," razmišlja precej pragmatično in se ne obremenjuje s tistim, kar je bilo v preteklosti.
O tem, v katerem okolju se je do zdaj najbolje počutil, pravi: "Sem človek, ki potrebuje določen čas, da se privadi na okolje. Ko pa se privadim, se povsod dobro počutim. Mislim, da sem tudi taka oseba, ki jo večinoma dobro sprejmejo, nikjer še nisem imel nobenih težav, povsod je bilo dobro."
KOT DA LVOV NE BI BIL V UKRAJINI
Tudi v Ukrajini, kjer je preživel štiri leta pred prihodom v Beograd. Da, v taisti Ukrajini, v kateri že dobro leto dni potekajo spopadi. "Na začetku je bilo precej čutiti to psihozo morebitnih spopadov, ki so viseli v zraku, pred koncem pa ni bilo nič kaj takega, vsaj ne v Lvovu, kjer sem jaz igral. Se pa zdaj pogovarjam s soigralci in pravijo, da se zelo pozna, da na vzhodu države potekajo vojni spopadi. Vrednost ukrajinske valute je zelo padla, cene pa so ostale enake in ljudje se težko preživljajo. Tudi v klubu imajo težave, plače zaostajajo," je obudil spomin na zadnje leto igranja za ekipo Karpatija.
"Na začetku je bil prisoten tudi strah, predvsem takrat, ko so bile demonstracije v Kijevu, a se je potem umirilo. Doneck in Krim pa sta tako zelo daleč, da nismo občutili tega, kar se je dogajalo tam. Bilo je tako, kot da Lvov ne bi bil v Ukrajini. Razen na začetku, kot sem že dejal, ko so bili nemiri v Kijevu, ko pa se je umirilo in se je napetost prenesla na Krim in nato Doneck, je bilo življenje povsem normalno, če odštejem to, da je bilo v mestu več ljudi, ki so se priselili iz tistih območij," je pojasnil, zakaj ni morda že prej pospravil šila in kopita ter zapustil nemirno državo.
On bi to pač lahko storil, v nasprotju z večino ukrajinskih soigralcev, ki bi z rodne grude verjetno odšli le, če bi bilo res nujno. V klubu po njegovih besedah ni bilo nobenih mednacionalnih trenj: "Imeli smo igralce z vzhoda Ukrajine, ki so govorili rusko, ampak so bili vsi za Ukrajino, tako da takšnih težav ali nesporazumov na nacionalni ravni v ekipi ni bilo. Vem pa, da soigralcem ni bilo ravno preveč všeč rusko provociranje in razkazovanje mišic. Ko smo bili na pripravah, smo gledali tudi ruske kanale in ti so vsi po vrsti poročali, kot da so za vse krivi Ukrajinci. Slednje je to zelo motilo in razburjalo."
Čeprav vojne v Lvovu praktično ni občutil, pa o ostanku v Ukrajini po izteku pogodbe vseeno ni razmišljal. "Ostal bi, če ne bi bilo te krize. Zaradi tega pa sva se z ženo odločila, da odideva. Živeti tako, da nikoli nisi povsem prepričan, kaj se bo zgodilo jutri, ni prijetno. To se vleče že več kot leto dni in raje sva dvignila sidro. Drugače je bilo vse super, tudi odnosi v klubu so bili v redu, izplačila so bila ves čas normalna, vsaj dokler sem bil jaz tam."
S POMLADJO ČAS ZA RAZISKOVANJE BEOGRADA
In iz Ukrajine sta se preselila v Beograd oziroma Novi Beograd. "Blizu Baneta, deset minut hoje do njega. Sva v bloku, v katerem živijo, kolikor sem uspel videti, večinoma tujci. Klub nama je nekaj ponudil, a nama tisto ni bilo tako všeč, zato sva se odločila, da si bova raje sama nekaj poiskala. V bistvu je te stvari v svoje roke vzela žena, ker za to jaz nimam časa zaradi vseh obveznosti," je pojasnil, kdo je izbral domovanje za naslednji dve leti.
V tem času bo tudi dovolj priložnosti za spoznavanje mesta, v katerem Balažic sicer ni prvič. "Ravno leto dni pred prihodom sem bil tukaj. Očitno je to neka usoda ... Takrat sem v Ukrajini imel soigralca iz Srbije, ne sicer prav iz Beograda, pač pa iz južnega dela države, iz mesta Lučani, ampak sva bila tudi v Beogradu, ravno v času okrog novega leta. Zdaj z ženo še nisva še veliko raziskovala mesta, saj imam veliko obveznosti s treningi in tekmami. Nekaj časa sva potrebovala tudi za to, da sva se nastanila, uredila vse papirje. A to je za nama, zdaj prihaja tudi toplejši čas in zdaj bo več priložnosti tudi za to, da kam greva in si razgledava mesto ter okolico," se že veseli prihodnjih tednov in mesecev, v katerih bo dodobra spoznal tudi srbsko hrano.
Na začetku je bil prisoten tudi strah, predvsem takrat, ko so bile demonstracije v Kijevu, a se je potem umirilo. Doneck in Krim pa sta tako zelo daleč, da nismo občutili tega, kar se je dogajalo tam. Bilo je tako, kot da Lvov ne bi bil v Ukrajini.
"Saj veste, kako je tu, čevapčiče in pleskavice pečejo na vsakem vogalu. Tudi v Ukrajini je bila hrana dobra, drugače pa kuhava doma slovenske jedi oziroma take, ki so primerne zame. Treba je le paziti," se je zasmejal in dodal, da med domačimi jedmi nista tudi tisti najbolj znani prekmurski – gibanica in bograč. "To pa dobiva, ko prideva domov. Prej se priporočiva očetu, ki poskrbi, da naju to čaka," se je zasmejal.
Morda bodo obiski domovine malce pogostejši, če bo še kdaj oblekel dres z državnim grbom. "Moram dobro igrati in potem se bo to morda zgodilo. Vsak trener ima svoj tip igralcev, ki jih ima najraje oziroma jim zaupa. Ne obremenjujem se z izbrano vrsto, osredotočen sem na to, da dobro igram in grem potem na višjo raven. Če bo prišel selektorjev poziv, se bom z veseljem odzval, kot sem se vedno," je z reprezentančno temo zaključil pogovor ravno takrat, ko je z druge strani spet začelo odmevati: "Grega, Gregi, Grega, Gregi ..." Soigralci, seveda ...