Ob tem je navdušil tako špansko kot mednarodno javnost, samo od sebe pa se postavlja vprašanje, kaj njegova torkova (za nekatere celo junaška) predstava pomeni v luči nadaljevanja sezone in Slovenčevega nadaljevanja kariere v vrstah madridskega Atletica.
Da, prav ste prebrali, šest mesecev. In ko pravimo skoraj natančno, gre za zamik enega samega dneva. Bil je namreč 16. september poznega lanskega poletja, ko je Miguel Angel Moya čutil rahlo bolečino in je trener madridskih rdeče-belih ob gostovanju v Pireju v vrata postavil Jana Oblaka. Kot gotovo veste, je zaradi podobno majhne poškodbe slovenskega čuvaja mreže Moya v ključnem delu pripravljalnega obdobja postal prvi vratar španskih prvakov in je na tem položaju tudi začel prvenstveno sezono.
V DRUGEM PLANU
Čeprav je Škofjeločan na stadion Vicente Calderon prišel kot najdražji posameznik na tem igralnem položaju v zgodovini španskega klubskega nogometa, je tekmovalno obdobje začel v drugem planu, a je sredi septembra nedvomno imel priložnost vsaj za to, da po vzoru na še nekatere klube postane vratar, odgovoren za srečanja lige prvakov.
Mnogi trdijo, da se je Simeone zelo resno spogledoval s to možnostjo in da je tudi zaradi tega Oblaku ponudil priložnost že ob najmanjših, nikakor ne skrb vzbujajočih Moyajevih težavah. In mnogi trdijo, da bi argentinski strateg šel po tej poti, če po odličnih predstavah Španca z Balearskih otokov Slovenec iz Gorenjske svojega dela ne bi opravil nezadostno. Čeprav ni bil neposredno kriv za nobenega od prejetih zadetkov, bi pri vseh treh lahko posredoval bolje in s tem je bila njegova usoda zapečatena vse do odmevnih priložnosti in prav tako odmevnih predstav v osmini finala ter četrtfinalu kraljevega pokala.
Kar zadeva obe najpomembnejši tekmovanji (roko na srce, prvenstvo in liga prvakov sta vendarle stopnico nad pokalnim tekmovanjem), pa vse do predvčerajšnjega večera oziroma do trenutka, v katerem se je Moya prijel za stegensko mišico. Seveda je 30-letnik tudi povratno tekmo osmine finala proti leverkusenskemu Bayerju začel na igrišču, saj Simeoneju ni prišlo niti na misel, da bi karkoli spreminjal. Ga je pa v to prisilila poškodba, ki je ob polnem zavedanju neprimernosti takih čustev vsaj malce razveselila slovenske nogometne kroge. Z vsem spoštovanjem do Španca in njegove nesreče s(m)o pozdravili priložnost na omenjeni tekmi, a hkrati tudi že razmišljali o naslednjih priložnostih, ki bi jih nastali položaj lahko prinesel s seboj. Kristalno jasno je namreč bilo, da še tako osnovna poškodba stegenske mišice, ki igralca prisili k odhodu z igrišča, zahteva vsaj teden, po navadi pa dva ali celo tri tedne okrevanja.
BESEDA JUNAK SE JE NEMALOKRAT POJAVLJALA
Kar zadeva torkovo predstavo, ne more biti niti najmanjšega dvoma o tem, da je Oblak zanj srečne okoliščine znal izkoristiti in da je ponujeno priložnost zgrabil z obema rokama. Ne gre le za slovensko navdušenje, ki bi lahko vsaj delno temeljilo (in verjetno tudi temelji) na pristranskosti, temveč tudi za oceno navijačev Atletica ter španskih medijev in javnosti. Beseda junak se je v odzivih nemalokrat pojavljala v španski inačici in resnično ni manjkalo (ter še vedno ne manjka) hvale na račun čuvaja mreže, ki so mu odločno zaploskali tudi soigralci. Jan je znal biti na pravem mestu, in sicer tako v dobesednem kot v prenesenem pomenu. Vse do konca rednega tekme je vzbujal zaupanje in ni dovolil, da bi kdorkoli na kakršenkoli način postavil pod vprašaj vodstvo njegove ekipe.
S POGUMNO DRŽO
Enako velja za podaljške, v še večji meri pa je na sceno stopil ob odločilnem izvajanju enajstmetrovk, ko je zablestel tako z domiselno obrambo kot s pogumno držo, ki je zagotovo prispevala vsaj nekaj k dodatnima napakama strelcev iz vrst nemške ekipe. V skladu s starim rekom bi torej lahko dejali, da je bil na pravem mestu v pravem trenutku, vendar pa to ne drži v popolnosti oziroma drži le z zornega kota torkove tekme. Če na zadevo pogledamo nekoliko drugače, bi bil za Oblaka in njegov status pri Atleticu trenutek nedvomno lahko boljši.
Slovenski reprezentant bo sicer končno dočakal tudi debi v španskem prvenstvu, o tem ni niti najmanjšega dvoma. Rdeče-beli se bodo v soboto doma pomerili z Getafejem, in kot so povsem v skladu s pričakovanji pokazali včerajšnji zdravniški pregledi, Simeone v luči te tekme na Moyaja zanesljivo ne bo mogel računati. A namesto da bi si nato srečanja sledila v višjem ritmu in bi imel Oblak zagotovljenih še nekaj priložnosti, 22-letnika po omenjeni tekmi seveda čakajo prihod v Slovenijo, zelo verjetno sedenje na klopi ob kvalifikacijskem obračunu s San Marinom in zelo verjeten nastop za izbrano vrsto na prijateljski tekmi v Dohi.
Gostovanje pri Reneju Krhinu v Cordobi Oblaka in njegov Atletico čaka šele ob koncu prvega aprilskega tedna in Moya bo do tedaj skoraj zanesljivo že okreval. Pa ne samo to, Miguel Angel v tem obdobju seveda ne bo reprezentant in prav mogoče je, da se bo v Oblakovi odsotnosti vrnil na treninge, delal pred očmi njemu naklonjenega trenerja. Kolikšne so ob tem možnosti, da bi Jan ostal v vratih tudi po reprezentančnem premoru, ko Atletico med drugim čaka tudi nadaljevanje tekmovanja v ligi prvakov, pa zagotovo znate oceniti sami.
Čeprav je Škofjeločan na stadion Vicente Calderon prišel kot najdražji posameznik na tem igralnem položaju v zgodovini španskega klubskega nogometa, je tekmovalno obdobje začel v drugem planu, a je sredi septembra nedvomno imel priložnost vsaj za to, da po vzoru na še nekatere klube postane vratar, odgovoren za srečanja lige prvakov.
Mnogi trdijo, da se je Simeone zelo resno spogledoval s to možnostjo in da je tudi zaradi tega Oblaku ponudil priložnost že ob najmanjših, nikakor ne skrb vzbujajočih Moyajevih težavah. In mnogi trdijo, da bi argentinski strateg šel po tej poti, če po odličnih predstavah Španca z Balearskih otokov Slovenec iz Gorenjske svojega dela ne bi opravil nezadostno. Čeprav ni bil neposredno kriv za nobenega od prejetih zadetkov, bi pri vseh treh lahko posredoval bolje in s tem je bila njegova usoda zapečatena vse do odmevnih priložnosti in prav tako odmevnih predstav v osmini finala ter četrtfinalu kraljevega pokala.
Kar zadeva obe najpomembnejši tekmovanji (roko na srce, prvenstvo in liga prvakov sta vendarle stopnico nad pokalnim tekmovanjem), pa vse do predvčerajšnjega večera oziroma do trenutka, v katerem se je Moya prijel za stegensko mišico. Seveda je 30-letnik tudi povratno tekmo osmine finala proti leverkusenskemu Bayerju začel na igrišču, saj Simeoneju ni prišlo niti na misel, da bi karkoli spreminjal. Ga je pa v to prisilila poškodba, ki je ob polnem zavedanju neprimernosti takih čustev vsaj malce razveselila slovenske nogometne kroge. Z vsem spoštovanjem do Španca in njegove nesreče s(m)o pozdravili priložnost na omenjeni tekmi, a hkrati tudi že razmišljali o naslednjih priložnostih, ki bi jih nastali položaj lahko prinesel s seboj. Kristalno jasno je namreč bilo, da še tako osnovna poškodba stegenske mišice, ki igralca prisili k odhodu z igrišča, zahteva vsaj teden, po navadi pa dva ali celo tri tedne okrevanja.
BESEDA JUNAK SE JE NEMALOKRAT POJAVLJALA
Kar zadeva torkovo predstavo, ne more biti niti najmanjšega dvoma o tem, da je Oblak zanj srečne okoliščine znal izkoristiti in da je ponujeno priložnost zgrabil z obema rokama. Ne gre le za slovensko navdušenje, ki bi lahko vsaj delno temeljilo (in verjetno tudi temelji) na pristranskosti, temveč tudi za oceno navijačev Atletica ter španskih medijev in javnosti. Beseda junak se je v odzivih nemalokrat pojavljala v španski inačici in resnično ni manjkalo (ter še vedno ne manjka) hvale na račun čuvaja mreže, ki so mu odločno zaploskali tudi soigralci. Jan je znal biti na pravem mestu, in sicer tako v dobesednem kot v prenesenem pomenu. Vse do konca rednega tekme je vzbujal zaupanje in ni dovolil, da bi kdorkoli na kakršenkoli način postavil pod vprašaj vodstvo njegove ekipe.
S POGUMNO DRŽO
Enako velja za podaljške, v še večji meri pa je na sceno stopil ob odločilnem izvajanju enajstmetrovk, ko je zablestel tako z domiselno obrambo kot s pogumno držo, ki je zagotovo prispevala vsaj nekaj k dodatnima napakama strelcev iz vrst nemške ekipe. V skladu s starim rekom bi torej lahko dejali, da je bil na pravem mestu v pravem trenutku, vendar pa to ne drži v popolnosti oziroma drži le z zornega kota torkove tekme. Če na zadevo pogledamo nekoliko drugače, bi bil za Oblaka in njegov status pri Atleticu trenutek nedvomno lahko boljši.
Slovenski reprezentant bo sicer končno dočakal tudi debi v španskem prvenstvu, o tem ni niti najmanjšega dvoma. Rdeče-beli se bodo v soboto doma pomerili z Getafejem, in kot so povsem v skladu s pričakovanji pokazali včerajšnji zdravniški pregledi, Simeone v luči te tekme na Moyaja zanesljivo ne bo mogel računati. A namesto da bi si nato srečanja sledila v višjem ritmu in bi imel Oblak zagotovljenih še nekaj priložnosti, 22-letnika po omenjeni tekmi seveda čakajo prihod v Slovenijo, zelo verjetno sedenje na klopi ob kvalifikacijskem obračunu s San Marinom in zelo verjeten nastop za izbrano vrsto na prijateljski tekmi v Dohi.
Gostovanje pri Reneju Krhinu v Cordobi Oblaka in njegov Atletico čaka šele ob koncu prvega aprilskega tedna in Moya bo do tedaj skoraj zanesljivo že okreval. Pa ne samo to, Miguel Angel v tem obdobju seveda ne bo reprezentant in prav mogoče je, da se bo v Oblakovi odsotnosti vrnil na treninge, delal pred očmi njemu naklonjenega trenerja. Kolikšne so ob tem možnosti, da bi Jan ostal v vratih tudi po reprezentančnem premoru, ko Atletico med drugim čaka tudi nadaljevanje tekmovanja v ligi prvakov, pa zagotovo znate oceniti sami.
