In verjemite nam, v tistem trenutku smo bili v notranjosti stadiona italijanskega prvoligaša Cesene najbolj podobni prav navihanim otrokom. Izjemno nadarjeni branilec tega kluba Luka Krajnc je s širokim nasmehom veselo poziral sredi slačilnice, ki je bila sodeč po položaju potrebščin in inventarja sredi priprav na popoldanski trening. Otrok Maribora je bil ob prihodu "očeta" resnično v elementu, medijska profesionalca iz Slovenije pa za njim nista zaostajala oziroma sta ga prehitela po levem pasu in si dala duška.
NADALJNJE EKSKLUZIVNE VSEBINE
V današnji številki: Modenska izpoved Dejana Lazarevića
V četrtkovi številki: Josip Iličić, Jasmin Kurtić in skrivnosti Firenc
Uvodne treme na osi med poročevalcema in objektom poročanja ni nikoli bilo, a tudi če bi bila, bi do tistega trenutka že davno izginila. Ostala bi nekje na poti od jutranjega srečanja na glavnem trgu v Ceseni, prek kratkega sprehod po mestu do zasledovalne vožnje do bližnjega stadiona. Krajnčev položaj ob prihodu (ne)pričakovanega možakarja s klubskimi obeležji smo vam opisali, še bolj zanimivi pa sta bili početji preostale dvojice.
Naš in vaš fotograf je bil videti, kot bi lačnega nemškega ovčarja spustili v tovarno hrenovk. Vajen strogega nadzora in omejitev se je kar naenkrat znašel v fotografskem zabaviščnem parku, v katerem so bila odprta vsa vrata in v katerem so vabili dotlej redko (ali celo nikoli) videni prizori. Objektiv je iskal kombinacije podobe našega nogometaša in zanimivih slačilniških podrobnosti, sprožilec pa je brez premora spuščal zvoke, ki v takih prostorih še posebej odmevajo.
In novinar, ponosni avtor teh vrstic? Čeprav je nekaj let starejši od kolega ter brata v eni osebi in čeprav je od branilca Cesene starejši dobro desetletje, bi ga ob pogledu na dogajanje brez zadržkov označili za najmlajšega med otroci. V napadu nezrelosti se je, česar ne zna pojasniti, spravil na gumijaste natikače, po garderobi je vohljal kot najbolj radoveden carinik ter ob tem nenadzorovano stresal šale na račun povezave med nogometaši in toaletnimi torbicami znamke Louis Vuitton.
Torej ne samo da smo (napačno) parkirali pred stadionom, odprli (priprta) vrata in se prosto sprehodili v slačilnico, klubskemu uslužbencu za našim hrbtom smo ponudili prizor, ob katerem bi moral biti njegov odziv še precej bolj oster. A to ni misel, ki se nam je porodila takrat. Za razmišljanje tedaj ni bilo časa, uspeli smo se le obrniti, in še preden bi lahko analizirali nastali položaj, je sledilo obiskovalčevo nadaljevanje v povsem v našem slogu. "Šalim se, seveda! Hehe, saj me niste vzeli resno, kajneda," se je režal na vsa usta in nam v isti sapi namesto dejanske graje ponudil kavo. To je pač Italija. Zaradi tega jo lahko ljubite, lahko jo sovražite.
SUPER JE, PA SI MISLITE, KAR HOČETE
Zaradi tega so jo porazili (oziroma jo prepričali, naj zamenja stran) v vseh vojnah, zaradi tega se nanjo težko zaneseš in prav mogoče je, da to škodi njenemu nogometu. Nekoč ponosu, ki je to državo še pred dvajsetimi leti postavljal pred vse ostale. Red in disciplina sta na vseh področjih zelo relativna pojma, kar zagotovo ima negativne posledice. Toda v tistem trenutku so nas zanimale samo pozitivne in bile so nam neverjetno všeč.
"Priznam, tudi meni so," je Luka pokazal vse zobe. "Gre za skorajda družinsko okolje, ki me preprosto navdušuje. Morda dolgoročno lahko pomeni oviro, bomo videli. Za nekoga tako mladega pa je sanjsko. Vse je sproščeno, vse je nasmejano, celo pogovor z direktorjem kluba je vedno prijeten in zabaven. Naj si kdorkoli misli, kar si hoče, meni je super."
Celo v Sloveniji bi bila zgodba povsem drugačna, verjetno pa je odveč izgubljati besede o tem, da sta bila poročevalca še vedno pod vtisom boja za reportažne zanimivosti v Nemčiji, ki je v tem pogledu v nekem povsem drugem svetu. In ko si pod takim vtisom, se ti med natikači in toaletnimi torbicami usta razlezejo v še širši nasmeh. Morda celo v širši, kot bi si želel. In morda se počutiš še bolje, kot bi si želel, ko si v slačilnici ogledaš vse in ko se tvoj gostitelj oglasi s še bolj mamljivo idejo. "Pojdimo na igrišče."
Da, prav ste prebrali. Ne samo v notranjost stadiona in ne samo v slačilnico, trojica se je brez kakršnihkoli težav in brez kakršnegakoli nasprotovanja (celo ob veselem prikimavanju nekaj dodatnih mimoidočih uslužbencev) odpravila tudi na umetno zelenico enega najbolj simpatičnih italijanskih stadionov. V naših očeh celo najbolj simpatičnega. Pozor, ne najlepšega in najboljšega, vse podobne oznake pripadajo Juventusovemu lepotcu, ki se kot edini lahko postavi ob bok modernim objektom v tistih državah, ki so Italijo pustile daleč za seboj. Tudi ne najbolj mogočnega, kljub očitnemu propadanju je to lahko le milanski San Siro. Vsekakor pa najbolj simpatičnega, saj tako domiselne umeščenosti v prostor in predvsem tako privlačne notranjosti ne boste našli nikjer drugje na Apeninskem polotoku.
BOLJ BOLI NA IGRIŠČU ZA TRENING
"Stadion je res nekaj posebnega. Na prvi pogled bi, sploh če tekmo spremlja po televiziji, človek pomislil, da gre za kak novejši projekt. Toda gre za star objekt, ki je bil pozneje deležen le prenove in ki kaže na to, da so že pred časom tukaj razmišljali drugače kot drugod po Italiji," se je Krajnc na zgolj rahlo našo pobudo te teme dotaknil že zelo zgodaj, še preden smo po ozkih ulicah lovili (ni vozil hitro, le ulice so za nevajenega voznika resnično ozke) zadnje žaromete njegovega avtomobila in mu iz središča sledili na obrobje mesta.
"Atletska steza ali kaj njej podobnega, kar uničuje podobo in vzdušje na marsikaterem italijanskem stadionu, se jim je zdela nesmiselna. Razmišljali so zelo napredno, gledalce so hoteli imeti neposredno ob zelenici, najbolj jim je dišala kompaktna pravokotna oblika. In z vsem so zadeli v polno," smo se po teh besedah našega gostitelja obiska simpatičnega starčka veselili še bolj kot že tako ali tako in smo ga komaj dočakali. Pri čemer bi bili kajpak zelo zadovoljni že s kukanjem v notranjost in smo bili v devetih nebesih, ko smo najprej raziskovali drobovje, nato pa pritekli na umetno površino, na kateri Krajnčev klub igra svoje domače tekme. Pozor, dobesedno.
Tudi po prihodu na zelenico zadržkov ni bilo, potrebe zanje prav tako ne in vrata je na stežaj odprl še en fotografski zabaviščni park. Podpisanega pod te vrstice pa je najbolj zanimala ravno tako imenovana umetna trava, ki je na igriščih najmočnejših lig še vedno redkost in ki jo je bilo preprosto treba preizkusiti. Z malce tekanja, s kakšnim hitrim pospeševanjem, predvsem pa z drsanjem gole kože ob ostra vlakna.
"Boli?" je zanimalo visokoraslega slovenskega branilca, ko je opazil zavihane rokave in hlačnice ter groteskno drgnjenje radovednega novinarja. Ob našem prikimavanju pa je zgolj odmahnil z roko. "Tu niti ni hudega. Navadil sem se, in čeprav je res ostro, ne pušča kakšnih omembe vrednih posledic. Imamo pa na enem od igrišč za trening nekoliko drugačno, slabšo in starejšo površino, ki pa je do gole kože resnično neusmiljena. Pogosto trikrat premisliš, preden se odločiš za drseče posredovanje,« je pojasnil.
ŠTAJEREC V ITALIJI IN ŠPORTNI VOLKSWAGEN
Morda ocenjujete, da smo središče mesta zapustili zelo hitro in se takoj preselili na stadion? Imate prav. Morda se sprašujete, zakaj smo se tako odločili? Cesena ni tipična predstavnica italijanskih mest, kaj šele severne Italije, v kateri obiskovalec pogosto dobi občutek, da je vsaka malo večja vas kulturna dediščina globalnega pomena. "Je zelo mirno mesto, v katerem se zelo dobro živi in odlično je, nekatere restavracije so med najboljšimi v Italiji. Človek tukaj resnično ne čuti nikakršnega pritiska, pa naj gre za nogometaša ali naključnega obiskovalca. Hkrati pa je res, da Cesena po ničemer ne izstopa," pravi Krajnc, ki je svoje začasno domovanje opisal zelo dobro, le pri tisti neizstopajoči strani je bil razumljivo nekoliko prizanesljiv.
Za obiskovalca iz tujine je Cesena kljub svojim pozitivnim stranem povsem nezanimiva. Stadion nas je zato hitro začel zanimati bolj kot samo mesto, za daljši sprehod, posedanje na sončni kavici in pogovor ob njej pa se nismo vračali v središče, temveč smo naredili nekoliko drugačen načrt. Zato smo na stadion odšli z dvema avtomobiloma, Lukovega pustili pred vhodom in gostitelja povabili, naj sede v služben avtomobil z oznakami našega časopisa.
Kar je z veseljem sprejel, pa čeprav je moral zraven poslušati šale o Štajercu, ki si povsem stereotipno sredi Meke popolno oblikovanih športnih avtomobilov kupi Volkswagnovega. "Kako spoznaš Štajerca v Italiji?" je bilo le eno šaljivo vprašanje, seveda pa kljub dejstvu, da je v vsaki šali polovica resnice, vzdušja nismo pokvarili. Ravno nasprotno, v službenega Korejca smo sedli še bolj razposajeni in nasmejani, naš cilj pa je bilo okolje, s katerim se Cesena vendarle lahko pohvali.
Da, tudi to mesto ima svoj biser, zanj pa je zaslužen renesančni genij, ki je razmišljal še precej bolj napredno, kot so na prehodu iz petdesetih v šestdeseta leta prejšnjega stoletja razmišljali snovalci tolikokrat omenjenega stadiona. Leonarda Da Vincija seveda najbolje poznate po drugih delih, njegova nekoliko drugačna dediščina pa vas lahko presune tudi v neposredni bližini Krajnčevega mesta.
GENIJEVA IDEJA KOT IZ PRAVLJICE
Čeprav v resnici ne leži čisto ob morju, Ceseno od Jadrana ne loči niti najmanjši hribček ali kakršnakoli druga ovira in se je vedno imela za (skorajda) obmorsko mesto. Navsezadnje je simbol kluba, čigar sedež je od obale oddaljen točno petnajst kilometrov, morski konjiček, ki ga je v različnih izvedbah mogoče srečati na vsakem koraku. V podobi kipov sredi krožišč, na zastavah, ki visijo z balkonov, in v tistih tako zelo dobrih restavracijah.
Zelo obmorsko pa so prebivalci Cesene razmišljali že v srednjem veku in takoj ob izstopu iz tega mračnega v bolj svetlo renesančno obdobje je vsestranski izumitelj te občutke želel še okrepiti. Da Vincija je tedaj fascinirala izgradnja kanalov, ki bi morje pripeljali vse do bližnjih mest in vplivali tako na ozračje kot na olajšanje transporta. Izdelal je veličasten načrt, ki bi Ceseno dejansko spremenil v obmorsko mesto in pomembnejše središče.
Tako kot mnoge Leonardove ideje je načrt ostal v predalu, vseeno pa so sčasoma po njem zgradili kanal, ki sicer ne doseže mesta, je pa zato v resnično idilično okolje spremenil nekaj kilometrov med jadranskimi plažami in predmestno ravnico. Promenade ob tem kanalu so videti kot iz pravljice, vse skupaj pa v povezavi z obalo letovišče Cesenatico (nekakšen obmorski podaljšek Cesene) spreminja v enega najbolj privlačnih na tem delu italijanske obale.
"Kadar se pred domačimi tekmami umaknemo v hotel, vedno pridemo sem. Tu so povsem drugačni kot tisti v mestu, enako pa velja tudi za vzdušje. Malce težav je le poleti, ko je gneča resnično nepopisna, sicer pa gre za izjemno alternativo mestnemu bivanju in človeku preprosto mora biti všeč," pravi Krajnc, ki se je tudi zato z veseljem usedel na sovoznikov sedež in se pustil odpeljati do najlepšega dela kanala, kamor se pogosto odpravita z dekletom in kamor gredo zelo radi tudi njegovi starši.
Skupaj so odkrili že mnoge zanimivosti resnično specifičnega kraja, kjer, če vas morda zanima, avtomobili s slovenskimi registrskimi oznakami nikoli ne dobijo kazni zaradi neplačanega parkiranja. Nismo preverjali, ker ima naš fotograf v zadnjem času na tem področju izrazito smolo, smo pa vsekakor verjeli na besedo.
OSTAJA ŠPORTNI JUNAK TEH KRAJEV
Tako kot smo kajpak verjeli vsako besedo, ko smo na levem bregu Leonardove zamisli sedli v kavarno, v kakršno bi s svinčnikom in beležko z veseljem sedel tudi on. "Kot mlad nogometaš sem iskal priložnost, iskal sem čim več odigranih minut, tukaj pa sem našel še mnogo več od tega," je pogovor stekel sam od sebe. "Na eni strani sem igral, odigral in še vedno igram več tekem, kot sem si drznil želeti. Na drugi strani pa sem našel okolje, ki mi izjemno odgovarja. Mirnost mesta odbija turiste, meni pa je všeč. Tudi mirnost ljudi, ki imajo nogomet sicer izjemno radi, a ga dojemajo brez ekstremni reakcij z negativnim predznakom."
S pozitivnim pa vsekakor, da ne bi kdo mislil, da je Cesena zaspano nogometno okolje. "Navijači so zelo goreči, na stadionu ustvarijo odlično vzdušje in na splošno živijo s klubom. Toda hkrati so ne glede na izide in ostale okoliščine na visoki kulturni ravni; ne povzročajo težav in ne nadlegujejo igralcev. Prav mogoče je, da v Italiji boljše okolje za mladega igralca sploh ne obstaja," poudarja mladi slovenski reprezentant, a v isti sapi pojasnjuje.
Odsotnost nadlegovanja namreč ne pomeni, da ljudje igralcev ne ustavljajo na ulici in da jim ne želijo česa povedati. "Komunikacije je zelo veliko, a je vedno spoštljiva. Predvsem starejši navijači se pogosto želijo pogovarjati, iščejo pojasnila in imajo resnično zelo specifičen odnos. Všeč so mi, nekateri med njimi ne zamudijo nobenega treninga, eden pride celo, kadar je vadba zaprta za javnost."
Igralci so resnično izjemno priljubljeni, zaostajajo le za nedotakljivim idolom, ki ga že nekaj časa ni več z nami in ki prihaja iz drugih športnih voda. Cesena je rojstni kraj legendarnega kolesarja Marca Pantanija, ki je velik del mnogo prekratkega življenja preživel na kanalni osi med tem mestom in njegovim podaljškom Cesenaticom. "Nemogoče je živeti tukaj in ne občutiti, koliko Pantani pomeni. Ljudje ga ves čas omenjajo, njegovo ime je na našem klubskem avtobusu, igramo tekme v njegov spomin. Najnovejši dogodki v zvezi z razkrivanjem okoliščin njegove smrti sicer mečejo manjšo senco, toda Pirat ostaja največji športni junak teh krajev."
NEMCI IN ANGLEŽI JIH IMAJO RADI
To so tudi kraji, v katerih si Luka želi ostati. Morda kratkoročno, a prav tesnejša pogodbena vezanost na Ceseno je nekaj, kar na seznamu svojih želja trenutno postavlja na prvo mesto. "Nič ne bom rekel proti Genoi, navsezadnje gre za klub, ki me je pripeljal v Italijo in mi s tem odprl zelo pomembna vrata. Toda če bi lahko izbiral, bi bil zame idealen scenarij, po katerem bi Cesena ostala v prvi ligi in bi pred ukinitvijo solastništva v celoti odkupila mojo pogodbo. To je v tem trenutku moj glavni cilj in zaradi tega sem še bolj motiviran, nato pa bomo videli, kako naprej," so se mu zasvetile oči, a podobno se mu svetijo tudi ob nekoliko drugačnem obetu.
V zadnjem času se je govorilo, da bi ga Cesena utegnila odkupiti, a takoj prodati; omenjal se je celo sloviti Milan. Tedaj je Luka za naš časopis dejal, da bi na San Siro odšel tudi peš, in pri tem vztraja. "Glejte, ko enkrat pri teh letih redno igraš, se začne govoriti marsikaj. Kot sem že povedal, v primeru resnega zanimanja Milana, ne bi razmišljal. Zavedam se, kaj se dogaja z italijanskim nogometom in znotraj njega z Milanom, toda lepo vas prosim, to je še vedno Milan. Seveda pa ravno zaradi tega zavedanja na stvari nikakor ne gledam črno-belo. Naj mi je življenje v Italiji še tako všeč in naj se še tako dobro navajam na tukajšnji slog, zelo bi me zanimale morebitne ponudbe posebej iz Anglije in Nemčije."
Morda se motimo, a slednja se je zdela bolj poudarjena. Navsezadnje je, če se še malce pošalimo, dežela Volkswagna in dežela, o kateri sanjajo mnogi nogometaši, ki so zrasli na slovenskem severovzhodu. Hkrati pa tako kot Anglija spada med dežele, kjer imajo v Italiji vzgojene branilce še vedno zelo radi.
"Sploh v manjših italijanskih klubih štoperji resnično garajo, toda ravno zaradi tega si lahko hitro pridobijo ogromno izkušenj in se zelo utrdijo. Veliko je sistematičnega branjenja in zapiranja, taktično zelo hitro dozoriš in zdi se mi, da so branilci iz italijanske lige še vedno cenjeni. Če kdo, potem so cenjeni branilci in upam, da se bom tudi jaz razvil na tak način." Morda tudi z metodami, kakršno si je Krajnc še posebej zapomnil.
S KOPICO ŠAL ME JE RESNIČNO UBIL
"Bilo je ravno pred dodatnimi tekmami za uvrstitev v prvo ligo, ko sem naredil kar hudo napako. Po neposrečenem posredovanju je žoga prišla do nasprotnikovega nogometaša, iz tiste akcije je naš tekmec dosegel zadetek in trener se je odločil, da si me bo pošteno privoščil. 'Ko je žoga pri tebi, je tako nevarno, kot bi imel v nogah bombo,' je gospod, ki je po navadi povsem drugačen, govoril ves teden in si v zvezi s tem izmislil celo kopico šal. Vsem igralcem je govoril, naj bodo previdni, ni manjkalo gest, resnično me je ubil," se spominja 20-letnik, od katerega smo seveda želeli slišati tudi nadaljevanje zgodbe oziroma njen vpliv na dogajanje v tednih in mesecih, ki so sledili.
"Na naslednji tekmi, ki je bila precej pomembnejša, sem bil ponovno v udarni enajsterici in bil sem najboljši mož na igrišču. Stvar je imela name odličen vpliv in očitno je trener to znal oceniti, zato se je odločil za tak pristop. Občutki iz tistega tedna so pri meni še vedno močni, pozitivno se jih bojim in sem še bolj motiviran, čeprav se podobno zbadanje ni več ponovilo. Opravil je odlično delo."
In le dodatno prispeval k učnim uram, ki jih pri tem klubu ne manjka in od katerih je Krajnc po lastnih besedah odnesel zelo veliko. "Že pri Genoi sem se naučil ogromno, v Ceseni še več. A bolj me zanima tisto, kar se še moram naučiti. Moj pogled je usmerjen v vsakodnevni napredek, prostora je še ogromno in želim ga zapolniti v čim večji meri."
Pri čemer logično ne skriva želje po reprezentanci, in to ne le mladi, katere član je v tem trenutku. "Morda je mlada izbrana vrsta še vedno moja realnost, toda zelo si želim postati del članske, postati soigralec najboljših slovenskih nogometašev, ki jih, vsaj nekatere, počasi spoznavam ob srečanjih v italijanskem prvenstvu. Verjamem, da bom kmalu še napredoval in da mi bo uspelo."
Ob zaključku pogovora, med vožnjo nazaj in ob slovesu pred stadionom mu nismo povedali. Vam pa lahko. Namreč to, da mu gre pri Ceseni tako zelo dobro in da gre resnično za tako nadarjenega branilca, da proti temu uspehu ne bi stavili niti v najbolj absurdnih blodnjah.
