No, približno nekaj takega, nismo povsem prepričani, da smo si vsa imena zapomnili popolnoma pravilno. A to je še najmanj važno. Pomembno je, da je vaš novinar z ocvrtim piščancem med nogama (da, zavedamo se neprimernosti in nevarnosti tega početja), s krompirčkom pri menjalniku in s kokakolo na vratih pred vsakim od petih izvozov zmanjšal hitrost službenega avtomobila in se vsaj podzavestno spogledoval s tem, da bi vklopil desni smernik.
A ga ni. Pot nas je namreč brez postanka v prepovedanem mestu vodila v manjši Braunschweig, kjer je to zimo pri tamkajšnjem Eintrachtu svoje domovanje našel dotedanji nogometaš Olimpije Nik Omladič.
Očitno se je ideja o tem, da bo tudi Hannover predstavljal eno od postaj nemškega popotovanja, zakoreninila pregloboko. Ko smo ga načrtovali, je bilo že vse pripravljeno. Kot radi rečemo, so manjkale le formalnosti. A čeprav jih imamo pogosto za samoumevne, človeka te famozne formalnosti na vsake toliko časa udarijo po betici.
Tako kot so tokrat nas. Načrt smo namreč morali naknadno spreminjati in izgubljali tako čas kot denar, ko je postalo jasno, da v omenjenem mestu s petimi izvozi nimamo česa iskati. Lahko bi se le ustavili na nekoliko bolj človeka vrednem (predvsem pa bolj varnem) kosilu, a po spremenjenem načrtu se je preveč mudilo naprej.
V glavi pa je bil še naprej tudi stari načrt, po katerem bi se v Hannovru ustavili za dalj časa, se naprej odpravili pozneje in po katerem bi nas tam gostil nesojeni nogometaš istoimenskega nemškega prvoligaša Petar Stojanović.
Morda ni bilo usojeno njemu, morda ni bilo usojeno nam, morda višje sile pri vsem skupaj niso odigrale prav nobene vloge in se je zgodilo kaj povsem tretjega. Kakorkoli že, po petih instinktivnih, a nepotrebnih zaviranjih je bil pravi šele šesti odcep, ki pa s perutničko med zobmi ni vodil v mesto, temveč na naslednjo v neskončnem križu avtocest.
"Nedvomno so v Ljubljani prisotni poskusi napredka in pogosto se zdi, da odgovorni ljudje nekaj naredijo prav. Toda ko je nato treba narediti naslednji korak, ki bi predstavljal nadgradnjo, je ta po navadi povsem napačen in zgodbo odpelje v drugo smer. Verjetno tudi zaradi zelo specifične podpore ljudi oziroma zaradi pogostega pomanjkanja te podpore."
Njen končni cilj? Berlin. Najbližje pomembnejše mesto, ki ga ob odcepu označujejo smerokazi? Bližnji Wolfsburg. Naš cilj? Nekaj še bližjega. Da, sicer gre za tisti Wolfsburg, ki bi v tem trenutku privlačil vsakega pravega nogometnega novinarja, pa ne zaradi znižanih cen Volkswagnovih vozil v tovarniški prodajalni.
Taisti Volkswagen je s svojimi zavidanja vrednimi sredstvi ponovno zgradil izjemno simpatično moštvo, ki sicer ne more konkurirati premočnemu Bayernu, a z belgijskim zvezdnikom Kevinom De Bruynom v glavni vlogi osvaja simpatije po vsej Evropi. Tudi pri nas, priznamo, a to še ne pomeni, da je med zadnjimi požirki kokakole in grizljanjem zadnjega krompirčka odigral podobno vlogo kot Hannover.
Daleč od tega. Čeprav so bili napisi na tablah nedvomno mamljivi, je noga tako podzavestno kot zavestno na zavoro stopila na polovici kratke poti do mesta volkov in avtomobil se je ustavil v mestu leva. Torej tam, kjer nas je nekdo zanimal še precej bolj kot trenutno najboljši igralec bundeslige.
ZAPOSLEN GOSTITELJ (SKORAJ) V VLOGI GOSTA
Izkazalo se je, da je bilo hitenje nepotrebno in da bi bil normalen obed v skladu z varnostnimi standardi boljša odločitev. A tega nismo mogli vedeti. Nemogoče je bilo predvideti, da bo naš gostitelj v Braunschweigu na treningu dobil močan udarec in da bo moral zaradi njega dodatno poldrugo uro preživeti na terapiji.
"Moram se še privaditi na treninge, ki so enako intenzivni kot tekme. Tega prej nisem bil vajen, tu pa se fantje borijo za vsako žogo, kajti posledično se borijo za vsako odigrano minuto," je Omladič dejal ob (nepotrebnem) telefonskem opravičilu za zamudo in se strinjal, da se, takoj ko ga pokrpajo, dobimo v središču mesta.
"Nisem še imel pravega časa za raziskovanje, tako da poznam le tisto palačo, ki so jo spremenili v nakupovalno središče. Sicer pa ne vem, kam bi lahko šli," se je ob tem ponovno (nepotrebno) opravičeval, a smo mu zagotovili, da bomo s svojimi potovalnimi izkušnjami v času, ki smo ga dobili na voljo, mesto velikosti Ljubljane raziskali v dovolj veliki meri in da ga bomo nato mi pokazali njemu. Navsezadnje nam ob spakovanju po piščancu za hrano ni bilo treba skrbeti, središče Braunschweiga pa je resnično majhno. Toda, pozor, nikakor ne nezanimivo. Celo daleč od tega.
Na koncu je Ekipini odpravi celo zmanjkalo časa za ogled prav posebne znamenitosti, nad katero boljše polovice ne bi bile pretirano (oziroma sploh ne) navdušene. Verjeli ali ne, Braunschweig se lahko pohvali (ali sramuje, kakorkoli pač hočete) z uradno najstarejšo rdečo četrtjo v Evropi, v kateri je dokumentirano organizirano prodajanje ljubezni potekalo že v šestnajstem stoletju in v katero še danes nimajo vstopa ne mladoletne osebe ne ženske, ki niso "v službi". Karkoli si že mislite, zanimivost tej ograjeni ulici morate priznati, verjetno pa bi večino vendarle bolj navdušile bolj običajne znamenitosti, ki smo jih raziskovali okrog dveh osrednjih trgov.
Palačo so resnično spremenili v nakupovalno središče, a kaj drugega jim po silovitem bombardiranju mesta v zaključku druge svetovne vojne niti ni preostalo. Pročelje je bilo mogoče obnoviti, ostalega žal ne in tako je za baročno fasado zrasel avantgarden labirint trgovin ter lokalov.
Precej bolj pristno pa je dogajanje okrog drugega, najstarejšega trga, kjer stoji cela kopica imenitnih zgradb iz srednjega veka na čelu s čudovitim gradom, na dvorišču katerega najdemo simbol mesta in vsega (vključno z nogometnim klubom) z njim povezanega. Kip leva iz 12. stoletja na prvi pogled ni nič posebnega, a njegova zgodovinska in simbolna vrednost sta za lokalne prebivalce neprecenljivi, zato vas verjetno ne preseneča, da smo našega gosta (pardon, gostitelja) najprej odpeljali tja. "Dovolite nam, da vam predstavimo vaše mesto," je šala pri nogometašu, ki se je do zdaj razumljivo osredotočal predvsem na novo delovno okolje, naletela na skrajno pozitiven odziv in odlično vzdušje se je obdržalo vse do večernega konca druženja.
IZRAZITO BOLJŠE, VSAK DAN BOLJ UŽIVAM
"Še enkrat sem presenečen, ponovno pozitivno. Pravzaprav me to mesto in to okolje pozitivno presenetita z vsem, kar uspem doživeti in spoznati," pa smo šalo ob koncu ekspresnega ogleda počasi vendarle postavili na stran in odlično vzdušje se je z roko v roki sprehajalo z resnimi temami. "Sploh pa je pozitivno presenetilo vse, kar je povezano z nogometom, klubom in na splošno mojim delom. Hitro sem se privadil na boljše, celo izrazito boljše okolje in v svoji novi vlogi vsak dan bolj uživam," poudarja Omladič, ki je pričakoval daljše obdobje prilagajanja in vsaj nekoliko več težav. "V klubu sem se zelo hitro počutil domače in sem se nenavadno hitro vklopil v družbo, v tem pogledu je bil led prebit resnično ekspresno. Skoraj takoj se je zdelo, kot da se dobro poznamo in kot da smo skupaj že dlje časa, z nekaterimi soigralci sem se celo že začel družiti izven igrišč. Vse skupaj mi je zadeve precej olajšalo in zaradi tega sem se še lažje osredotočil na dokazovanje v okolju, v katerem se resnično želim dokazati," pravi vezist, ki je spomladanski del sezone in s tem svoje udejstvovanje v nemškem nogometu začel nekoliko pozneje kot nogometaši v elitni ligi.
Drugoligaši so do zdaj odigrali dva kroga, Nik je v skladu s pričakovanji prvo tekmo začel na klopi in odigral drugo polovico drugega polčasa, a je pri tem prepričal nadrejene in bil že ob naslednji priložnosti v udarni enajsterici.
V njej ga napovedujejo tudi za bližajočo se ponedeljkovo domače srečanje z Leipzigom, ki pa je za Eintracht postalo ključnega pomena. Z Omladičem na klopi ali na igrišču so levi namreč pomlad začeli z dvema porazoma in si izrazito poslabšali položaj v boju za vrnitev med elito, med katero so nazadnje igrali v pretekli sezoni. "Seveda želimo ostati v boju za vrh lestvice in s tem za vrnitev v prvo ligo, toda hkrati moram poudariti, da ljudje tukaj z njo nikakor niso obsedeni. Ni nobenega imperativa, ni zahtev, ni obremenjenosti, samo želja. Drugoligaško tekmovanje poteka na izredno visoki ravni in so z njim zadovoljni, tista prava bundesliga je le nagrada, ki bi jih dodatno razveselila."
"Obstajala je možnost odhoda v Maribor, vendar pa nikoli ni bilo konkretne ponudbe. Ta tudi ni bila potrebna, saj sem se ves čas nagibal k odhodu v tujino. Na eni strani se v slovenskem prostoru nisem želel nikomur zameriti, predvsem pa je bila tujina moja velika želja in sem bil priložnost za odhod izven slovenskih meja pripravljen čakati do zadnjega."
Podobno deluje kar nekaj nemških klubov, ki živijo in se udejstvujejo nekje na meji med prvo in drugo ligo ter temu primerno ves čas ohranjajo raven organiziranosti, ki je potrebna za držanje tovrstnega stika s standardi bundeslige. "Naš klub je resnično med tistimi drugoligaši, ki jih od prve lige loči le povsem tekmovalni vidik, medtem ko so po organizaciji, infrastrukturi in urejenosti na enaki ravni kot veliko klubov med elito. Gre za visoko raven delovanja, nad katero sem navdušen, in tudi za visoko raven vpetosti v okolje, ki je za Nemčijo tako zelo značilna. Tudi v drugi ligi na domače tekme povprečno prihaja okrog dvajset tisoč gledalcev, nogomet in sploh Eintracht pa sta v mestu tako zelo pomembna, da je to kar težko verjeti. S tem športom so ljudje tako ali tako obsedeni, navijanje za lokalno moštvo pa je tako zvesto, da Wolfsburg kljub svoji izjemni uspešnosti in neposredni bližini tukaj skoraj nima podpore."
V LJUBLJANI JE NASLEDNJI KORAK PO NAVADI NAPAČEN
Ljubljana, od koder je Omladič odšel na sever Nemčije, ob tem pride na misel kar sama od sebe. Okolje v slovenski prestolnici nikakor ni nešportno, vseeno pa se je z zornega kota tukajšnjega nogometa in ljubljanske Olimpije dogajalo marsikaj, ob čemer je človek dobil občutek, da je primerjava z opisanim okoljem nemogoča. Oziroma da je, kot pravi Nik, mogoča, a razkriva zelo jasno sliko.
"Primerjava je sicer mogoča, a z njo lahko ugotovim le, da sta si tidve podobno veliki mesti povsem nasprotni. Braunschweig diha z Eintrachtom, ljudje imajo v avtomobilih obešene levčke, hodijo po cesti s šali in so klub pripravljeni podpreti v vseh pogledih, medtem ko sem v Ljubljani doživljal nekaj povsem drugačnega," je pojasnil in ni imel nič proti samoumevnemu vprašanju, zakaj je stanje tako in kaj natanko se po njegovem mnenju dogaja.
"Nedvomno so prisotni poskusi napredka in pogosto se zdi, da odgovorni ljudje nekaj naredijo prav. Toda ko je nato treba narediti naslednji korak, ki bi predstavljal nadgradnjo, je ta po navadi povsem napačen in zgodbo odpelje v drugo smer. Verjetno tudi zaradi zelo specifične podpore ljudi oziroma zaradi pogostega pomanjkanja te podpore, ki klub vedno postavlja v zelo težak položaj. Morda bo z leti bolje, toda po drugi strani že nekaj let kakega posebnega napredka ni videti, zato je težko napovedovati in je težko biti optimističen." Omemba podpore navijačev in na splošno prebivalcev mesta pri tem zveni posebej zanimiva in je verjetno vredna dodatne pozornosti. "Se strinjam. Največkrat imam res občutek, kot da je glavni problem iskanje skupnega jezika med klubom in pričakovanji ljudi. Pogosto sem začutil, da v Ljubljani obstaja kar nekaj zanimanja za Olimpijo in za nogomet na splošno, a nato tudi v najboljših časih, ko smo tekme zmagovali v nizu in ko smo bili na lestvici zelo visoko, ni bilo pravega odziva. Oziroma je bil odziv zanemarljiv, saj je na tekmo prišlo le nekaj sto ljudi."
V takem okolju Nik ni mogel biti zadovoljen, preveč mu pomenita urejenost razmer in igranje pred čim večjim številom gledalcev. Dlje kot se pogovarjate z njim, bolj vam je to jasno in manj se čudite, da je želel na vsak način oditi iz Olimpije. Tudi za ceno čakanja na iztek pogodbe in negodovanja klubskega vodstva. "Nekatere odločitve odgovornih, ki so pripeljale do znanega zapleta, v katerem sem moral tekme spremljati s tribun, namesto jih igrati na igrišču, so bile pri tem nekoliko čudne. Toda vendarle se mi zdi, da smo večino stvari razčistili, da so bile na koncu normalne in da sem se na koncu poslovil v pozitivnem duhu." Verjetno pa bi bilo drugače, če bi se uresničilo tisto, o čemer se je na sončni strani Alp veliko govorilo in kar je dvigovalo ogromno prahu.
PREDVSEM REDNO IGRATI PRED VEČ GLEDALCI
Namreč napovedi nekaterih slovenskih nogometnih krogov, da bo Omladič kot prost igralec okrepil velikega tekmeca iz štajerske metropole. Potrebujete boljši dokaz že izpostavljenega dejstva, da je srečanje potekalo v odličnem vzdušju? Namreč boljši dokaz od tega, da smo sredi pogovora, ki je bil v prvi vrsti namenjen drugačnim vsebinam, ekskluzivno prekinili molk na to temo. Oziroma ga je v prvi vrsti prekinil Nik.
"Obstajala je možnost odhoda v Maribor, vendar pa nikoli ni bilo konkretne ponudbe. Ta tudi ni bila potrebna, saj sem se ves čas nagibal k odhodu v tujino. Na eni strani se v slovenskem prostoru nisem želel nikomur zameriti, predvsem pa je bila tujina moja velika želja in sem bil priložnost za odhod izven slovenskih meja pripravljen čakati do zadnjega. Želel sem igrati v ligaškem tekmovanju na višji ravni in redno nastopati pred večjim številom gledalcev, kot jih spremlja tekme kjerkoli v Sloveniji," se glasi Omladičeva resnica in v vsem času druženja nismo opazili niti najmanjšega razloga za to, da je ne bi sprejeli.
Kar pa nikakor ne pomeni, da jo morate sprejeti vi. Vsakdo med vami se lahko odloči, kakorkoli hoče, a morda boste vendarle bližje našemu razmišljanju, če nadaljujete z branjem in prisluhnete Nikovemu dodatnemu poudarjanju njegove izrazite naklonjenosti Nemčiji in nemškemu nogometu.
"Morda nas bo gledalo le petdeset tisoč gledalcev, če bo šlo kaj res narobe ali če bo zelo slabo vreme, po vsej verjetnosti pa bo prišel še kakšen človek več. Igrali bomo proti velikim zvezdnikom svetovnega nogometa in seveda je to priložnost, ki jo komaj čakam. Čeprav mora športnik vedno razmišljati o zmagi, bo rezultat v tem primeru verjetno drugotnega pomena."
"V prvi vrsti sem hotel v Nemčijo. To je bil moj glavni cilj, to je bila moja največja želja. Seveda sem bil pripravljen prisluhniti drugim ponudbam, toda v prvi vrsti sem čakal na Nemčijo in pogledoval proti njej. Če bi šlo za urejeno okolje, nisem izključeval niti selitve v tretjo ligo, tudi v tak začetek udejstvovanja v tej državi bi privolil. Upal sem, da se mi bo ponudila priložnost v drugi ligi, in zelo sem vesel, ker se mi je." Zdaj jo namerava zajemati s čim večjo žlico, pri tem pa se podobno kot okolje, v katerem po novem živi, ne obremenjuje, ali bo kot slovenski lev sčasoma uspel zaigrati tudi v prvi ligi.
Osredotoča se na sedanjost, osredotoča se na aktualno realnost in uživa v deželi svetovnih prvakov, ki skupaj z Anglijo verjetno predstavlja eno redkih držav, v katerih klubi, ki niso pri vrhu državne jakostne lestvice in celo niso redni prvoligaši, ponujajo najboljše razmere za življenje in delo. "Že nekaj časa je Nemčija obljubljena nogometna dežela, in čeprav je druga liga vendarle druga liga, česar se dobro zavedam, ta drugi razred tekmovanja v tem pogledu ne spremeni toliko, kot bi si morda mislili. Stvari so v vseh pogledih urejene tako zelo dobro, da se v mojih očeh z Nemčijo povsem primerjati ne more nobena druga država. To sem si želel spoznati, to sem želel doživeti in tu želim uspeti."
NEKEGA DNE PROTI KEVINU, KMALU PROTI BAYERNU
Morda tudi v tako veliki meri, da bi del njegove realnosti postala slovenska izbrana vrsta? "Reprezentanca vsekakor je eden od mojih ciljev, a v tem trenutku nikakor ni prioriteta. Na prvi dve mesti zdaj postavljam popolno prilagoditev na nemške razmere in uspešno igranje, sta pa verjetno ti dve zadevi povezani. Če si bom kdaj ustvaril status, kakršnega si želim tukaj imeti, bom najbrž lahko začel kandidirati za igranje v izbrani vrsti in bom o tem tudi resneje razmišljal. Ne čutim pritiska, bom pa seveda zelo vesel, če se bo v prihodnosti to zgodilo. In še toliko bolj, če bo nekega dne privedlo do dejanskega vpoklica."
Zdaj se osredotoča na utrditev statusa v ekipi, na dokončno ureditev razmer za bivanje in navsezadnje tudi na nove razmere, zaradi katerih ne more preživeti veliko časa s svojimi najbližjimi. Družina je kar daleč in pot ni enostavna, enako pa velja tudi za Nikovo dekle, ki se mu za zdaj še ne more pridružiti. "Dekle ima v Sloveniji službo in za zdaj eksperimentirava z obiski, ki zaradi slabih letalskih povezav zahtevajo tisoč prevoženih kilometrov v eno smer. Težko pa je reči, kaj bo prinesla prihodnost. Morda ne bo možnosti, da bi se preselila k meni, morda bo ta možnost prišla zelo hitro. Verjetno pa bo vsaj malo vse skupaj odvisno tudi od tega, kako dobro mi bo šlo." Morda pa je od tega vsaj malo odvisno tudi, v kolikšni meri bo uspel navezati stike z največjimi slovenskimi zvezdniki v bundesligi.
Tudi s Kevinom Kamplom, za katerega smo se šalili, da je končno uspel ubežati drugi ligi in očitno ne bo igral v tekmovanju, v katerem igra Omladič. "Nekaj časa je res kazalo, da bova s Kevinom v prihodnji sezoni nasprotnika v drugi ligi, a se Borussia zdaj dviguje in tudi sicer upam, da se to ne bo zgodilo. Upam zanj in zame. Ne bi pa imel nič proti, če bi bila nasprotnika, a seveda v najmočnejšem nemškem tekmovanju."
Vsaj ozračje v njem pa bo Nik vendarle občutil zelo kmalu, kajti njegov klub se je že ob koncu oktobra prebil v osmino finala nemškega pokalnega tekmovanja, žreb pa mu je v njem namenil glavno nagrado v podobi gostovanja pri dvakratnem zaporednem prvaku in enem največjih evropskih klubov Bayernu. Četrtega marca tako ne bo igral v derbiju med Olimpijo in Mariborom, bo pa stopil na zelenico slovite Allianz Arene.
"Morda nas bo gledalo le petdeset tisoč gledalcev, če bo šlo kaj res narobe ali če bo zelo slabo vreme, po vsej verjetnosti pa bo prišel še kakšen človek več," se naš sogovornik tik pred koncem pogovora ni mogel upreti kančku sarkazma, nato pa je vendarle zaključil z vznesenim pogledom proti simbolnemu (morda pa tudi dejanskemu) vrhuncu dozdajšnje kariere. "Igrali bomo proti velikim zvezdnikom svetovnega nogometa in seveda je to priložnost, ki jo komaj čakam. Ne delam si utvar; čeprav mora športnik vedno razmišljati o zmagi, bo rezultat v tem primeru verjetno drugotnega pomena. V prvi vrsti bo šlo za fantastično izkušnjo, po drugi strani pa se v nogometu nikoli ne ve."
