Premislite ter si priznajte. In če bi naštevali naše reprezentante, h katerim je mogoče oditi na najbolj zanimiv, razgiban, vsebinsko bogat in zabaven obisk, je prav tako mogoče (morda celo zelo mogoče), da bi se vam nekdanji bočni branilec Maribora ponovno izmuznil.
Premislite ter si priznajte. V obeh primerih bi naredili veliko napako, verjemite nam. Prisežemo pri štiristotih stopnicah, vročih vafljih s čokolado, slastnih mesnih kroglicah, opojnem belgijskem pivu in neskončno simpatičnem paru v veselem pričakovanju.
V Liegeu, največjem mestu valonskega (torej francosko govorečega) dela Belgije, se požvižgajo na čokoladne kreme. Naj bodo še tako kakovostne, kreme so zanje sinonim za iskanje kulinaričnih bližnjic in za masovno proizvodnjo nečesa premalo pristnega, zato bi katero od njih v svoje vaflje vbrizgal le nekdo, ki si želi privoščiti popolno lokalno izobčenje.
"Pod točko dve je povsem drugačna zadeva, in sicer poljubljanje. Jasno, ne poljubljanje z mojim dekletom, na katerega sem navajen, temveč vsesplošno poljubljanje prijateljev, znancev, pa tudi popolnih tujcev. Predvsem naporno in za naše razmere nenavadno je vsak dan srečevati iste ljudi in jih ob pozdravu, kot da se ne bi videli več mesecev, vedno znova poljubiti."
Nastane pravi lieški vafelj, ki tudi za marmelado noče niti slišati in ki se mu od groze naježijo hrustljava rebra, če ga kdo označi za belgijskega. Angleščina je izraz belgijski vafelj sicer razširila po vsem svetu in ga tudi v marsikaterem drugem jeziku spremenila v stalno besedno zvezo.
Toda v Belgiji kaj takega preprosto ne obstaja; tam lahko najdete nekaj manj znanih variacij na čelu z bruseljsko, predvsem pa lahko najdete kultni gaufre de Liege, kot mu pravijo v originalu in na katerega prisega največ prebivalcev te države na glede na jezik, veroizpoved in poreklo. "Si bomo privoščili enega?" se je zato glasilo vprašanje, ki smo si ga retorično postavili neposredno po prisrčnem pozdravu na glavnem mestnem trgu.
"Dajmo, seveda. Ne smem jih sicer preveč, saj moram paziti na prehrano in telesno pripravljenost, vaflji pa se pri tem poznajo hitreje kot karkoli. Toda po drugi strani nadzor pri Standardu ni tako strog, kot je bil pri Mariboru, zato ne bo posebne škode," je bil Milec takoj za stvar, iskanje tovrstnih dobrot pa je bilo nekaj najbolj enostavnega na svetu; pravzaprav tega procesa ni mogoče označiti z besedo iskanje niti v najbolj norih sanjah.
Posebne pekače imajo vsi bifeji, vse restavracije, vsi lokali s hitro prehrano, celo knjižnica in frizerski salon, da o specializiranih kotičkih brezmejne privlačnosti sploh ne govorimo. Zgolj na taistem trgu so na voljo trije, izbrali smo kajpak najlepšega in najbolj tradicionalnega.
POZABITE MONTMARTRE IN POTEMKINA
Tudi naša slaščičarka je bila mična, pa naj nam ne zamerijo boljše polovice. Naše v domovini in Martinova Vanesa, ki nas je ob srečanju pozdravila, nato pa obljubila, da se nam bo ponovno pridružila nekoliko pozneje; takoj po kaki urici nakupovanja.
Ne oblek, če ste morda pomislili, vsaj ne tistih običajnih. Tako kupovanje zdaj resnično ne bi imelo pravega smisla, kajti Milečeva izvoljenka je v šestem mesecu pričakovanja prvorojenke. Iz istega razloga nismo vztrajali pri povabilu na nekoliko daljši sprehod po mestu, ki smo si ga zamislili in do katerega smo uspeli pripraviti Martina.
Ravno se je za nekaj časa znebil pohajkovanj te vrste, ki so po napornih treningih kar utrujajoča in pri katerih je Vanesa, preden je bila primorana več počivati, vztrajala. "Zdaj pa moram na sprehod z vami, in to neposredno po treningu," se je še pošalil in nam z veseljem ustregel.
Verjetno je videl, kako zelo smo si želeli v njegovi družbi prehoditi pot z glavnega trga, mimo opere in palače, do imenitne znamenitosti, ki je tako kot celoten Liege izrazito nekomercialna in je prav zaradi tega še dodatno privlačna.
"Naj svet kar misli, da je Liege grdo industrijsko mesto, ki meji na podobno industrijsko nemško pokrajino. Resda je okolje izrazito delavsko, toda srce je pravi dragulj, v katerem se skrivajo izjemna doživetja. Na čelu z Montagne de Bueren, ob katerem sta tako znamenito stopnišče na pariškem Montmartru kot filmsko slavne Potemkinove stopnice v Odesi pravi mačji kašelj," nas je prepričeval lokalni prebivalec in imel je popolnoma prav.
Na vseh točkah. Srce Liegea je resnično pravi poklon pristnosti in valonskemu načinu življenja, Montagne de Bueren pa človeku vzame dah. Nekdo, ki je videl tako Montmartre kot Potemkina, vam lahko zagotovi, da gre za stopnišče brez primere, ki se zajeda skozi celoten najstarejši del mesta in v katerega bi človek zlahka strmel tudi kakšno uro.
"Priznam, nisem ga še prehodil do vrha. Ocenjujem pa, da bi že dva malo hitrejša vzpona predstavljala zelo dober trening," je pod njim dejal Milec, ki je nad središčem svojega še vedno precej novega doma prav tako navdušen.
Tudi zato privajanje na Liege ni bilo posebej težko, s čimer sta se, ko smo se vrnili na glavni trg in ko se nam je Vanesa v skladu z obljubo ponovno pridružila, strinjala oba.
POROKA? ME PRAV ZANIMA, KAJ BO ODGOVORIL
"Navadila sva se v tolikšni meri, kot sva si lahko le želela. Omembe vrednih težav nimava, v mestu se znajdeva odlično, država je kajpak zelo prijetna za življenje, za nameček pa gre za enega redkih koncev Evrope, ki ima redno in poceni letalsko povezavo s Slovenijo. Charleroi je zelo blizu, s tamkajšnjega letališča eden od nizkocenovnih prevoznikov leti neposredno v Ljubljano in tako imava pogosto obiske iz domovine, pa tudi sama se ob vsaki priložnosti brez težav vračava v Slovenijo," sta kimala skorajda sinhrono, takoj zatem pa se je razvil nekoliko drugačen, vse prej kot intervjujski pogovor o tem, kako bo videti njun naslednji polet v Slovenijo oziroma ali je sploh mogoč.
"Po naključju je bilo ravno v jesenskem času, ko smo v Sloveniji čutili nekaj reprezentančne napetosti, napeto tudi v Liegeu. Ni nam šlo, nezadovoljni so bili navijači, nezadovoljni so bili mediji. Toda brez zamere, a tako naši navijači kot vi, slovenski novinarji, ste v tem pogledu pravi amaterji. Napetost, ki jo ustvarjate, ni namreč nič v primerjavi s tistim, kar sem občutil tukaj."
Naraščaj je namreč napovedan za sredino junija, sezona traja do konca maja, politike letalskih družb pa so različne. Še dobro, da smo veliko o tem vedeli tudi mi in da so pojasnila deževala v obratni smeri običajnega novinarskega pogovora, tako da bo mlademu paru pri sladkem reševanju še bolj sladkih težav nekoliko lažje.
Seveda bo največ odvisno od konkretnega primera, o katerem se bosta pozanimala v prihodnjih mesecih, želja po rojstvu v Sloveniji pa je močna. "Če se bo le dalo, se bova skušala organizirati tako, da bi se deklica rodila v domovini. Seveda ni mogoče predvideti vsega in vplivati na vse, a če bo v najini moči, bo na svet prijokala tam, kjer je dom."
Bo tam tudi poroka? Ups, vprašanje ni bilo najbolj posrečeno in za trenutek nam je bilo žal, da zadeve nismo preverili, ko smo bili še sami z Martinom oziroma preden se nam je pridružila Vanesa. Oprostite, smo vprašali preveč? "Ne, ne, ne, pustite ga," se je tokrat oglasila nosečnica, ki je bila med uradnim delom pogovora večinoma tiho oziroma se je omejila zgolj na nekaj kratkih pripomb.
"Me prav zanima, kaj vam bo odgovoril!" je še dodala. "Kdo pa je rekel, da se bova sploh poročila?" ji je Martin vrnil na način, pri katerem ni bilo povsem jasno, ali je njen začuden pogled prav tako šala ali pa je z njim mislila vsaj malce resno. "Šalim se, šalim se," je slovenski reprezentant pohitel in prekinil razmišljanje v tej smeri. "Zaročena sva in gotovo se bova poročila, se bo pa to zgodilo po rojstvu hčerke. Verjetno ob kaki naslednji priložnosti, ko bova lahko za daljši čas odpotovala v Slovenijo, kajti podobno kot rojstva si tudi poroke želiva v domovini, pri čemer imava v tem primeru več vpliva sama in bova brez dvoma naredila tako."
EURO JE VISOK, TODA VSEKAKOR REALEN CILJ
Priložnost za prvo pot v Slovenijo, ki bo prišla tako pred rojstvom kot pred poroko, predstavlja marčevski reprezentančni zbor, ki smo se ga morali dotakniti vsaj na hitro in ki se ga Milec zelo veseli. "Pogrešam Slovenijo, pogrešam domače okolje in pogrešam seveda tudi fante iz izbrane vrste, tako da resnično upam, da bom lahko zraven. Premor je bil kar dolg, morda celo predolg, in mislim, da sta nostalgija ter pogrešanje precej močnejša od želje nekoliko se spočiti od reprezentančnega pritiska," pravi in se na splošno ne strinja s tistimi, ki pravijo, da je bil jeseni ta pritisk premočan in da je vplival tako na nogometaše kot na njihove nastope.
"Po naključju je bilo ravno v jesenskem času, ko smo v Sloveniji čutili nekaj reprezentančne napetosti, napeto tudi v Liegeu. Ni nam šlo, nezadovoljni so bili navijači, nezadovoljni so bili mediji. Toda brez zamere, a tako naši navijači kot vi, slovenski novinarji, ste v tem pogledu pravi amaterji. Napetost, ki jo ustvarjate, ni namreč nič v primerjavi s tistim, kar sem občutil tukaj," nam je zagotovil in nas spomnil na to, da bi lieške razmere morda še najbolje opisali s tudi vam znanimi dogodki izpred nekaj tednov, ko so navijači Standarda na domačem derbiju z Anderlechtom izobesili velikanski transparent, na katerem so obglavili svojega nekdanjega nogometaša, ki si zdaj kruh služi pri bruseljskem rivalu.
"Če po kakem naključju pozabim, me spomnite, naj nikoli v življenju ne zaigram za Anderlecht," se je Martin pošalil ob Vanesinem zaskrbljenem odkimavanju in dodal: "Da, ta dogodek pove veliko o pravem pritisku, ki smo ga deležni tukaj in kakršnega v Sloveniji tudi v najbolj skrajnih okoliščinah preprosto ni," je bilo šale hitro konec, še manj šaljiv pa je bil zadnji kratek skok v slovensko reprezentančno realnost oziroma k ciljem, možnostim in željam, povezanim z uvrstitvijo na evropsko prvenstvo.
Predvsem k ciljem, o katerih je bilo tako zelo veliko govora in za katere pogosto ni bilo jasno, ali si jih sploh smemo postavljati. "Glede na to, da je prvenstvo razširjeno in da se nanj lahko uvrstijo tudi po tri reprezentance iz kvalifikacijske skupine, uvrstitev na Euro mora biti naš cilj. Visok cilj, toda vsekakor realen cilj, ki si ga je treba postaviti," je za Mileca prava le ena pot.
Po njej bomo šli ob naslednjem srečanju na slovenskih tleh, na belgijskih pa smo se po hitrem postopku vrnili k Standardu, v vrstah katerega 23-letni bočni branilec resnično igra odlično, navdušuje belgijske medije in belgijsko javnost ter v določenih pogledih celo presega pričakovanja.
V ANGLIJI JE PODOBNO? PRI KAMPLU TUDI!
"Izjemno sem zadovoljen," pravi o tem. "Na začetku sem sicer imel nekaj težav, toda hitro sem se našel in od tedaj mi gre vse kot po maslu. Pod taktirko prejšnjega trenerja sem se povsem ustalil v udarni enajsterici in šlo mi je odlično, zaradi takih predstav pa se ni nič spremenilo niti v zadnjem času, ko smo presenetljivo dobili novo strokovno vodstvo. Ko je prišlo do povsem nepričakovane menjave, me je sicer malce zaskrbelo, toda izkazalo se je, da so skrbi odveč. Še naprej igram in še naprej imam pomembno vlogo v moštvu."
Služba med tekmami pa poteka v razmerah, o kakršnih lahko mlad nogometaš le sanja. "Pogoji za delo so krasni. Naš pripravljalni center je na ravni najbolj znanih in najboljših v Evropi, na voljo imamo vse, kar nam srce poželi. Poleg stanovanj, v katerih živimo in iz katerih se razprostira podoben pogled kot z vrha tistih stopnic, imamo nogometaši vsak svojo sobo še v tem centru in tam je tudi celotna infrastruktura, potrebna ne le za trening, temveč tudi za bivanje."
Še en dokaz, da belgijski klubi rastejo iz dneva v dan in da, kar s slovenskega zornega kota ni najlažje oceniti, rasteta tudi belgijska liga ter belgijski nogomet kot celota. "Belgijsko prvenstvo ni najbolj izpostavljeno, toda v njem se igra odličen nogomet in v njem rastejo odlični nogometaši. Poglejte seznam afriških igralcev, ki so zrasli v belgijskih klubih in ki danes igrajo na najvišji evropski ravni. Predvsem pa poglejte seznam aktualnih belgijskih zvezdnikov, ki seveda vsi izhajajo iz domačega prvenstva in trenutno blestijo po vsej Evropi."
Vse skupaj pa za nameček poteka v podnebju, ki je Milecu pisano na kožo in v katerem uživa kot bolha v pesjaku. "Vreme je idealno, nogomet najrajši igram prav v takih razmerah. Poleti ni prevroče, pozimi ni preveč mraz. To je popolno. Vsaj zame, ki me vročina duši, po drugi strani pa ne maram niti klasične zime, kakršno poznamo v Sloveniji in me pri igranju prav tako moti."
Torej bi se, če bi nam misli odneslo v prihodnost, angleška liga zdela kot nalašč za naslednji korak. "Anglija? Tudi ta del Nemčije, v katerem po novem igra Kevin Kampl, ima zelo podobno podnebje. Vendarle prihajam s štajerskega konca in saj veste, da najbolj prisegamo na nemško ligo," se Martin ni strinjal.
Vendar se je na drugi strani strinjal, da ne gre prisegati na nemško pivo. Pa ne v primerjavi z angleškim, o katerem bi prav tako lahko razpravljali, temveč v primerjavi s pivom dežele, v kateri smo v tistem trenutku srebali prav tako zelo okusno kavo.
GROŽNJA TERORIZMA IN NADLEŽNO POLJUBLJANJE
"Piva ne smem, tako kot ne bi smel vafljev. Pri slednjih se prekršim večkrat, priznati pa moram, da sem kajpak poskusil tudi belgijsko pivo in bil nad njim navdušen. Saj veste, je eno boljših v svetovnem merilu in nekatere znamke so resnično prepričljivo boljše od slovenskih." Vedeli smo, o čem govori. V preteklosti smo poskusili že kar nekaj belgijskih eliksirjev, kljub zakonitostim službene poti pa smo se, priznamo, v tem pogledu prekršili ravno tisti dan.
"Belgijsko prvenstvo ni najbolj izpostavljeno, toda v njem se igra odličen nogomet in v njem rastejo odlični nogometaši. Poglejte seznam afriških igralcev, ki so zrasli v belgijskih klubih in ki danes igrajo na najvišji evropski ravni. Predvsem pa poglejte seznam aktualnih belgijskih zvezdnikov, ki seveda vsi izhajajo iz domačega prvenstva in trenutno blestijo po vsej Evropi."
Med kosilom, ko smo čakali na konec Milečevega treninga, je po grlu stekel mali Jupiler, najlažje med eminentnimi belgijskimi pivi, a hkrati tudi eno najboljših. Če bo kdo od nadrejenih dvignil nos, imamo dva dobra izgovora. Prvič, Jupiler je glavni sponzor belgijske lige, po katerem se ta tudi uradno imenuje. In drugič, lieške mesne kroglice v močni divjačinski omaki je preprosto nemogoče poplakniti s čimerkoli drugim; tu gre za medicinsko vprašanje, ne za pitje alkohola v službi.
"Ne govorite o mesnih kroglicah, tudi te so resnično izjemne. Poleg vafljev je to še ena lieška dobrota, ki je slavna po vsej državi in si jo občasno z največjim veseljem privoščim. Če mi dopušča dieta in če mi dopušča čas." Mesto je torej krasno, okolje prijetno, vreme idealno, hrana odlična. Verjetno se sprašujete, ali sploh obstaja kaj, kar srečnemu paru ali vsaj našemu konkretnemu sogovorniku ni všeč. Brez skrbi, tudi mi smo se spraševali in seveda tudi v tem primeru nismo bili tiho.
"Na dve zadevi se nikakor ne morem navaditi in se tudi težko bom, saj mi resnično nista všeč. Pod prvo točko so to varnostni ukrepi in na splošno grožnja terorističnih napadov, pri čemer se je oboje še poslabšalo po pariških dogodkih. Belgija je v tem pogledu zelo izpostavljena, kar nekaj je bilo odmevnih policijskih akcij po vsej državi in tudi v Liegeu zaradi tega pogosto ni prijetno. Pod točko dve pa je povsem drugačna zadeva, in sicer poljubljanje. Jasno, ne poljubljanje z mojim dekletom, na katerega sem navajen, temveč vsesplošno poljubljanje prijateljev, znancev, pa tudi popolnih tujcev. Predvsem naporno in za naše razmere nenavadno je vsak dan srečevati iste ljudi in jih ob pozdravu, kot da se ne bi videli več mesecev, vedno znova poljubiti." Vanesi je verjetno bolj všeč? Nismo se mogli upreti pomisleku, ki se je ponujal sam od sebe. "Njej pa ne sme biti!" je odziv prišel v istem delčku sekunde in v naslednjem sprožil vsesplošen krohot vseh prisotnih.
Smeh in na splošno razposajeno vzdušje sta bila kot nalašč za premik še malce dlje od resnih tem, h katerim smo se nato za konec vrnili šele, ko smo še vedno nasmejani kavarno že zapustili in ko je Martin ob besedah 'Vidite, da tukaj nisem le na dopustu', dal avtogram navdušenemu mimoidočemu fantu.
BILA JE TEKMA NA VALENTINOVO IN DOGOVORILA SVA SE
Milec je v tistem krohotu pojasnil, da obstaja zaprta spletna skupina, katere člani so praviloma zgolj aktualni nogometaši Maribora, ki so pri njem naredili izjemo. Tako je v tesnih stikih z vsemi, posebej pogosto pa se sliši z Goranom Cvijanovićem, ki je tako kot on odšel svojo pot in s katerim sta se vedno tako zelo dobro razumela.
Pa ne samo to. Kar zadeva omenjene zabavne teme, sta z njim tudi izumila pozdrav oziroma proslavljanje, o katerem je bilo v zadnjem času veliko govora tudi po zaslugi rokometnega reprezentanta Luka Žvižeja. "Ne bova zahtevala nadomestila za avtorske pravice, kajti Luka je dal jasno vedeti, da gre pri njem za gesto, ki si jo je izmislil štajerski radijski lik reporter Milan. Mnogi so ob tem dejali, da sva tudi midva počela isto, toda resnica je precej drugačna."
Vodovodarski sifon je povsem v domeni Milana in Žvižeja, medtem ko je podobnost Milečevega in Cvijanovićevega proslavljanja resnično povsem naključna. "Ah, kašen sifon neki! Pred dvema letoma smo na pripravah v Turčiji ravno na valentinovo igrali prijateljsko tekmo in z Goranom sva se dogovorila, da bova v primeru zadetkov iz dveh labodov oblikovala srce za njegovo dekle in za mojo Vaneso. In ko je dejansko dosegel zadetek, sva z rokama poskusila oblikovati laboda, ki sta bila precej kilava, skupaj pa sta tvorila prav tako precej ponesrečeno srce," je druženje na tem mestu nedvomno doseglo vrhunec, na katerem bi se, če bi bile okoliščine drugačne, še kako prilegel še en (tokrat velik) Jupiler.
Vendar namesto za njegovo prijetno grenkobo smo se odločili za manj prijetno grenkobo vprašanja, ali je prisotnega kaj obžalovanja ob dejstvu, da labodov in srca v dresu Maribora nista mogla prenesti tudi na veliki oder lige prvakov. "Ne bom rekel, da mi je žal, da je Mariboru uspelo ravno v sezoni, v kateri sem se poslovil. Vendarle sem dobil priložnost zaigrati v zelo močnem klubu in v zelo močnem prvenstvu. Naredil sem pravi korak in naredil sem ga v pravem trenutku. Je pa, priznam, bilo spremljanje nekdanjih soigralcev v tako eminentnem tekmovanju in poslušanje himne lige prvakov nekoliko neprijetno. Upam, da jo bom sam v živo poslušal tukaj ali kje drugje."
EKIPA24
NADALJNJE EKSKLUZIVNE VSEBINE
V četrtek:
MIŠO BREČKO – dobrodošli v Kölnu, (za zdaj še) njegovem mestu
V petek:
NIK OMLADIČ – v kraljestvu slovenskega leva
Torej na kateri od naslednjih postaj, ki jih Milec vsekakor načrtuje. Standard je v tem trenutku zanj okolje po meri, a če se mu zazrete globoko v oči in ga še enkrat vprašate z željo po čimbolj iskrenem odgovoru, boste ponovno zagledali nekaj tipično štajerskega. "Tu sem zelo zadovoljen, klub mi je všeč, nanj sem vezan do leta 2019, toda seveda imam še večje ambicije. Rekel bom le, da je nemška meja res zelo blizu. Pa si mislite, karkoli si hočete."
In si mislimo. Seveda ne po kriteriju vafljev, ki so, tudi če jih na drugi strani meje uspete najti, tam le cenen ponaredek.
