Slovenski Dortmund z Jonom: Sramujem se občutka, a sem ga vesel

"Kje se dobimo?" Večina mesta ima vsaj eno še tako majhno znamenitost v klasičnem pomenu te besede, ki ob takem vprašanju predstavlja naravnost idealen odgovor. Dortmund, v katerem smo se dobili z Jonom Gorencem Stankovićem, je drugačen.

Industrijsko mesto s sicer simpatičnim središčem nima praktično ničesar, kar bi si človek zapomnil in kar bi lahko uporabil kot iztočnico za zmenek. Po drugi strani pa je tako zelo nogometno, da je veličastna klubska trgovina na glavnem trgu znana bolj kot karkoli drugega in v tem pogledu predstavlja idealno rešitev. Še toliko bolj, če se nameravate sestati s članom Borussie.

"Kje se dobimo?" se je glasilo tudi Jonovov vprašanje, naš odgovor pa je bil tako zelo logičen, da ga ni presenetil niti najmanj. "Pred tisto poleg stadiona?" je bilo ob našem odgovoru edino dopolnilno vprašanje, nato pa je sledil še preprost "ok", ko smo si rajši izbrali omenjeno trgovino v središču mesta.

Vaša novinar in fotograf sta jo v dneh pred zmenkom obiskala že nekajkrat, ob vrnitvi na brutalno hladno jutro, kakršnih v teh krajih ni veliko, pa sta lahko le upala, da se odpre ob devetih. Na dogovorjen sprehod sta namreč prišla občutno prezgodaj; kot se v podobnih primerih zgodi zelo rado, pa so trgovino tedaj šele dobro pripravljali za odprtje približno pol ure pozneje: ob desetih.

Še dobro torej, da Jon s stereotipnim zamujanjem nima prav nič skupnega. Klaus, ki je Ekipino odpravo nekaj dni prej tako prijazno sprejel v trgovini in ji jo dodobra razkazal, je ravno prišel odklenit vrata, ko se je na drugi strani trga pojavila postava tipičnega srednjega branilca.

V matičnih Domžalah je sicer igral v zvezni vrsti, toda v 191 centimetrih in elegantnih korakih so nemški trenerji hitro prepoznali idealnega štoperja, ki se je prav s temi koraki usmeril proti zmrzujočemu dvojcu. "Saj sploh ni mraz," se je namuznil v prijazen posmeh resnično neposrečeni novinarjevi kapi in sicer naletel na smeh, ne pa tudi na strinjanje.

Pravzaprav je bilo nestrinjanje celo tako izrazito, da je naša stran sprehajalcev prvotni načrt nekoliko spremenila. Po mestu smo se tako sprehodili ob bežnem kramljanju, na resnejši pogovor pa smo po spoznavanju čarov nečesa precej navadnega vendarle sedli v topel prostor in ob topel napitek.

"Priznam, sem predstavnik generacije, ki se ob odraščanju ni navduševala nad bundesligo. In prihajam iz okolja, v katerem smo idole iskali drugod in se za Borussio nismo kaj dosti zmenili. Toda živel sem v zablodi, o tem ni nobenega dvoma. Nemška liga je izjemna, Nemčija kot nogometna dežela prav tako, Dortmund pa je eno od najbolj navdušujočih okolij v tej državi."

Daleč stran od toplega doma, ki človeku, ko sedi nasproti fanta, ki je pravkar dopolnil devetnajst let, nehote pride na misel prej kot karkoli drugega. Kako je bilo oditi pri tako rosni starosti? "Čeprav kot nogometaš, ki ima zelo resne načrte za prihodnost, začneš zelo kmalu razmišljati o življenju v tujini in ločenosti od najbližjih, te vseeno stisne. Najstnik je pač najstnik in seveda mi ni bilo lahko, ko je postalo jasno, da bom odšel od doma in živel kar daleč od njega. Odhod je bil zato težek, cmok v grlu ni manjkal, prvi dnevi so prinesli nekaj neprijetnosti, toda kmalu se je obrnilo v zelo pozitivno smer in postalo odlično," ni v Jonovem razmišljanju prav nič rosnega. To seveda ne pomeni, da ne pogreša najbolj logičnih elementov življenja vsakega mladeniča, temveč da zna o vsem skupaj razmišljati neverjetno zrelo, kot zelo izoblikovana osebnost.

NE INTERNAT, HOTEL VISOKEGA RANGA
"Jasno, pogrešam dekle, ki mora v Sloveniji hoditi v šolo, pogrešam družino in prijatelje, pogrešam dom. Toda to je nogomet, v tujini je vse skupaj pač na višji ravni kot pri nas in počaščen sem, da sem dobil to priložnost. Pa ne samo to. Hitro sem se navadil na tujino in na tak slog življenja, priložnost si želim na vsak način izkoristiti in se domov vrniti čim pozneje. Oziroma se vrsto let domov vračati zgolj občasno in upati, da me bodo najbližji v tujini obiskovali pogosteje kot do zdaj (smeh)," je bila šala zagotovo kombinacija rahlega stiskanja pri srcu in dejanske sprijaznjenosti z ambicijami, cilji, željami ter njihovo ceno.

A v prvi vrsti je bila slednje, ob tem pa Gorenc Stanković ni mogel skriti občudovanja in hvaležnosti do kluba, pri katerem je že dobrega pol leta in ki mu je prehodno obdobje maksimalno olajšal. "Borussia ima izjemen občutek za obe strani. Na eni strani seveda zelo dobro ve, kaj mlad nogometaš potrebuje za nogometni razvoj, za plemenitenje talenta. Na drugi strani pa razume najstnika, ki je daleč od doma in ki mu je treba pomagati. Internat, v katerem živim, je v tem pogledu nekaj zares izjemnega in si takega naziva sploh ne zasluži. Pravzaprav gre za hotel zelo visokega ranga, v katerem so za nameček ljudje, ki skrbijo za naše udobje in na katere se lahko obrnem s kakršnimkoli vprašanjem, s kakršnokoli željo. Iz reševalcev povsem nogometnih težav se hitro prelevijo v nekakšen nadomestek staršev in obratno."

Srednja šola je ostala doma, a jo 19-letnik na neki način še vedno obiskuje. "Skušam jo končati prek izpitov. Ko imam tu v Dortmundu prosto, odpotujem v Slovenijo in tam delam izpite. Ko bom naredil še četrti letnik, pa bomo videli, kako naprej. Odvisno seveda tudi od poteka kariere in uspešnosti na igriščih," pravi o tem, sošolce pa je seveda zamenjal s soigralci. "Družim se z vrstniki, s katerimi si delim internat in ki igrajo bodisi v drugi ekipi bodisi v mladinski. Ker sem že dolgo član predvsem druge ekipe, imam nekaj tesnejših kolegov tudi med nekoliko starejšimi fanti, ki igrajo za to moštvo in s katerimi si delim slačilnico."

EKIPA24

NE ZAMUDITE

V sredo

MARTIN MILEC – čari, okusi in skrivnosti Liegea

V četrtek

MIŠO BREČKO – dobrodošli v Kölnu, (za zdaj še) njegovem mestu

Glede na starost in prvotne načrte bi še vedno moral igrati za mladince, toda hitro je dobil priložnost v drugi članski ekipi, se v njej dokazal in zdaj je praktično njen stalni član. Odigral je kopico tekem, pri čemer mu, kot pravi, dajejo vedeti, da je povsem enakovreden in da nanj računajo tudi v prihodnje. Pa ne samo to, zelo pomembne stvari so mu dali vedeti tudi možje, ki so v klubski hierarhiji še precej višje.

JAZ SEM BIL OBOŽEVALEC, ON ZAME NI SLIŠAL
Kot zagotovo veste, je bil dvakrat vpoklican v prvo ekipo, na dveh njenih ligaških tekmah sedel na klopi za rezervne nogometaše in s to ekipo tudi opravil zimske priprave. "Nikoli se ni napovedovalo, nikoli mi ni nihče niti omenil te možnosti. Kot ste poročali, sem tedaj, ko je prišlo do te prelomnice, z drugo ekipo ravno opravil šesturno avtobusno pot v Dresden. Pri tem pa je zanimivo, da sem bil precej slabe volje. Ravno sem se vrnil z reprezentančne obveznosti in trener je ocenil, da zaradi tega nisem nared za igro oziroma da ne želi spreminjati zasedbe, ki je v času moje odsotnosti zmagala. No, nato pa so se stvari na čelu z mojim razpoloženjem povsem obrnile, kajti dobil sem klic in povedali so mi, da me želi neki drug trener. Namreč da me Jürgen Klopp želi v kadru prve ekipe. Seveda je pot v obratni smeri potekala z letalom, vsega pa se spominjam kar nekoliko medlo, kajti bil sem v pravem šoku," ravno zaradi tega šoka kaj dosti več ni znal povedati, zato pa so spomini in misli povsem bistri, ko gre za obe omenjeni tekmi.

Še več, Gorenc Stanković je tedaj spoznal, da razmišlja kot nogometaš, ki bi utegnil doseči kaj pomembnega. Kako je to spoznal? Preprosto. "Čeprav sem imel na bundesligaški sceni in pred polnimi tribunami zelo velike oči, se nisem bal, da bi moral po kakem naključju v igro. Ravno nasprotno. Morda se sliši grdo, a želel sem si, da bi se kdo od branilcev vsaj malce poškodoval in da ne bi mogel nadaljevati tekme. Oziroma da bi se jih poškodovalo toliko, da bi moral na igrišče jaz (smeh). Sicer me je malce sram, a to je bil občutek, ki je zelo dober in sem ga bil zelo vesel. Verjetno pomeni, da sem pravi."

Verjetno? Drznemo si trditi, da to pomeni zagotovo, in s tem bi se verjetno strinjal tudi natakar, ki je vztrajno vlekel na ušesa ter skušal na vsak način razvozlati, za kaj gre. Sploh ko smo začeli naštevati imena zvezdnikov prve ekipe Borussie, za katere nas je zanimalo, v kolikšni meri jih je neizogibni član mlade slovenske reprezentance spoznal.

"Hvala Domžalam in hvala nekdanjemu trenerju Stevanu Mojsiloviću. Domžale so čudovito nogometno okolje, ki ima praktično vse, kar si mlad slovenski nogometaš lahko želi, in v katerem sem zelo hitro napredoval. Mojsilović pa me je pri 17 letih poslal na igrišče in mi celo omogočil, da sem zaigral kot kapetan članskega moštva."

"Ne bom trdil, da se s kom iz prve ekipe zares družim, a večino sem že kar dobro spoznal. Še več časa kot ob tistih dveh tekmah sem v njihovi družbi preživel med zimskimi pripravami, ko sem s prvim moštvom treniral in igral." In ko je spoznal Kevina Kampla oziroma ko je v živo srečal nogometaša, nad katerim se je dotlej zgolj navduševal. "Prej se nisva poznala oziroma sem jaz poznal njega kot oboževalec, on pa zame verjetno ni slišal (smeh). Kakorkoli že, prvič sva se rokovala in pogovarjala na pripravah, zdaj pa se zelo dobro razumeva in si priskočiva na pomoč."

ČE SMO ŽE TUKAJ, OSTANIMO TUKAJ ČIM DLJE
Ta pa je še najmanj potrebna, ko gre za Dortmund kot tak, v katerem se bodoča reprezentančna (in morda tudi klubska) soigralca brez težav znajdeta sama. Kampl je navsezadnje povratnik v ta del Nemčije, Gorenc Stanković pa je hitro obvladal mesto, v katerem so stvari precej enostavne in v katerem ni ne duha ne sluha o čem, na kar bi se bilo treba zares privajati. Z izjemo nogometnega vzdušja, na katerega pa se ta nogometaš in nogometni navdušenec v eni osebi prilagodi približno s tako lahkoto kot na dihanje.

"Mesto je sicer prijetno in povsem simpatično, toda v resnici nima ničesar z izjemo nogometa. Verjetno je tudi to razlog, da ta šport prebivalcem pomeni največ, nekaterim celo vse. Že druga ekipa Borussie tukaj pomeni veliko in že njeno nastopanje v tretji nemški ligi nikakor ni nepomembno; celo za povsem navadne ljudi na ulicah. Kar zadeva prvo ekipo, pa besed preprosto zmanjka. Ljudje so z njo obsedeni v najboljšem pomenu te besede," je poudaril naš sogovornik in se kar nekako pokesal zaradi svojih otroških pogledov na nemški nogomet, Nemčijo in Borussio.

"Priznam, sem predstavnik generacije, ki se ob odraščanju ni navduševala nad bundesligo. In prihajam iz okolja, v katerem smo idole iskali drugod in se za Borussio nismo kaj dosti zmenili. Toda živel sem v zablodi, o tem ni nobenega dvoma. Nemška liga je izjemna, Nemčija kot nogometna dežela prav tako, Dortmund pa je eno od najbolj navdušujočih okolij v tej državi." Ko gre za njegove nadaljnje ambicije, zatorej sploh ne pogleduje drugam.

"Morda se sliši grdo, a želel sem si, da bi se kdo od branilcev vsaj malce poškodoval in da ne bi mogel nadaljevati tekme. Oziroma da bi se jih poškodovalo toliko, da bi moral na igrišče jaz (smeh). Sicer me je malce sram, a to je bil občutek, ki je zelo dober in sem ga bil zelo vesel. Verjetno pomeni, da sem pravi."

"Če smo že tukaj in če je tukaj vse tako zelo dobro, potem bodimo tukaj čim dlje," pravi s širokim nasmehom in z upanjem, da bi se triletno obdobje v vlogi posojenega nogometaša bodisi prekinilo bodisi končalo s podpisom pogodbe s črno-rumenimi. Vrnitev v Domžale bi bila v tem pogledu neuspeh, v vseh ostalih pogledih pa temu slovenskemu klubu pripadata Jonovo občudovanje in njegova hvaležnost.

"Hvala Domžalam in hvala nekdanjemu trenerju Stevanu Mojsiloviću. Domžale so čudovito nogometno okolje, ki ima praktično vse, kar si mlad slovenski nogometaš lahko želi, in v katerem sem zelo hitro napredoval. Mojsilović pa me je pri 17 letih poslal na igrišče in mi celo omogočil, da sem zaigral kot kapetan članskega moštva. Ne vem, zakaj, a me sploh ne zanima. Pomembno mi je le to, da se je iz vsega skupaj rodila moja velika priložnost in da se bo nekega dne morda izkazalo, da se je rodilo še precej več." Če se bo, potem pozdrav ob vrnitvi na nekoliko omiljen mraz ni bil zbogom, temveč je bil nasvidenje. Oziroma kot bi rekel Jon in pod kar smo se pripravljeni podpisati: ko se bo, se vsekakor spet vidimo v Dortmundu.