Niti toliko neresnice pa ni v ugotovitvi, da srečanje z Augsburgom (Tima Matavža ni bilo v kadru), na katerem je Kevin Kampl odigral svojih prvih 71 minut pred domačimi gledalci, ni prineslo nič novega v tekmovalnem pogledu. V fantastičnem vzdušju je Slovenija vsekakor dobila veliko, Borussia pa je odigrala še eno obupno tekmo, za nameček doživela poraz in kajpak ostala prikovana na zadnje mesto.
Med opoldanskim sprehodom po sončnem središču tega mesta je pretirano sladkano in cenovno zasoljeno kavo postregel možakar slovaškega porekla, ki tukaj živi že več kot tri desetletja, a mu je za nogomet popolnoma vseeno in mu je bilo tudi za včerajšnjo tekmo. Zanj obstaja le hokej, ki ga je igral v tretji nemški ligi, Anže Kopitar ga v najbolj pozitivnem pomenu tega izraza spravlja ob pamet, za Kevina Kampla pa je prvič slišal ob našem vprašanju. A če v pregovoru izjeme potrjujejo pravilo, je ta počela še precej več kot to. Bila je, kot bi srečali ateista za vatikanskimi zidovi ali kot bi se v noči z 31. decembra na 1. januar pogovarjali z nekom, ki do tega dejstva ne bi čutil popolnoma nič. Pri čemer je ta zadnja primerjava še najboljša, kajti za ogromno večino ostalih prebivalcev z nogometom obsedenega mesta na nemškem severozahodu se je včeraj zvečer začenjalo novo leto.
Metaforično? Kar mislite si! Če ste na primer silvestrovali v središču slovenske prestolnice, ste voščila na temo »srečno novo leto« slišali le malce pogosteje, kot smo jih v še dvakrat večji množici včeraj slišali mi. Da, prav ste prebrali. Prva domača tekma v spomladanskem delu sezone je bila hkrati tudi prva domača tekma v letu 2015 in za edinstvene navijače Borussie, ki so do zadnjega mesta napolnili največji nemški stadion, se je novo leto v resnici začelo s tem. Že zaradi tega je bila tekma še za nekaj sto navijačev bolje obiskana, kot so večinoma razprodana srečanja obiskana že tako ali tako. Že zaradi tega je vladalo še bolj praznično, še bolj prešerno ozračje kot po navadi in je bilo v zraku čutiti še večjo napetost. A nikakor ne samo zaradi tega. Dolgoletni obiskovalci domačih tekem Borussie so vzdušje v pričakovanju obračuna in med njim primerjali z najbolj odmevnimi in najbolj zgodovinskimi dvoboji v izločilnih bojih lige prvakov ali v boju za nemško krono. Glavni razlog za to pa je seveda specifičen položaj, v katerem se je senzacionalno znašla na papirju izjemno močna zasedba. Po predzadnjem mestu ob odmoru je s sobotnim remijem v Leverkusnu zdrsnila na zadnje, navijači pa so se ob tem odločili, da bodo moštvu na vsak način pomagali začeti pot navzgor. Tako v rezultatskem smislu v podobi zmage kot v pomenu dejanskega plezanja po lestvici, ki se je Borussii po razpletu torkovih tekem čisto konkretno ponujalo.
Jasno je bilo, da bo v primeru zmage pridobila vsaj eno mesto, zato so navijači eno najboljših navijanj na svetu dvignili še za nekaj decibelov in tekmo, ki bi bila v vseh ostalih primerih in v vseh ostalih okoljih nekaj povsem običajnega, spremenili v vse kaj drugega. Tudi za nekoga iz Slovenije, ki pa je vse skupaj začel dojemati še precej bolj vzneseno, v nekaterih pogledih celo zgodovinsko, ko so dobro uro pred začetkom srečanja objavili začetne enajsterice. Kar smo vam kljub bolečinam, ki jih je slovenski reprezentant čutil po zelo napornem sobotnem debiju obljubljali vse od tedaj, se je uresničilo. Taki in drugačni viri, ki smo jih uspeli pridobiti in ki so resnično segli v drobovje dogajanja, so imeli popolnoma prav. Trener Borussie Jürgen Klopp je sicer kar pošteno premešal začetno postavo v primerjavi z Leverkusnom, toda ni se dotaknil edinega januarskega novinca v svojem kadru. Kampl je bil tudi na začetku tekme drugega spomladanskega kroga na svojem mestu, trenutno najboljšega slovenskega nogometaša je v skladu z napovedmi dočakal tudi ognjeni krst na enem najbolj fascinantnih stadionov našega planeta in njegova pravljica se je tudi v tem pogledu lahko začela.
Seveda pa po drugi strani pri zadnjem mestu ni prav nič pravljičnega, povsem enako pa velja za podobo črno-rumenega moštva, ki se je prikazalo na zelenici. Tako kot štiri dni prej ni imelo pravega ravnovesja, ni držalo žoge v dovolj veliki meri in ni premoglo ne pravih zamisli ne dovolj sistematičnega napadanja. S svojo priložnostjo v 15. minuti, akcijo v 40., energijo in dobljenimi dvoboji je bil brez kančka pristranskosti Kevin najmanj v zgornji četrtini posameznikov, tako kot je brez kančka prizanesljivosti še vedno izgubljal preveč žog pri izhodu iz obrambne polovice. Pod črto pa je bilo več kot očitno, zakaj je na papirju precej skromnejši, a bolje postavljeni in bolj razpoloženi Augsburg na lestvici toliko višje, bil je konkretnejše in nevarnejše moštvo, dortmundsko zadnje mesto, ki je bilo na odmoru med polčasoma še vedno realnost, pa je začelo pritiskati še z nekaj več teže. Ko je na začetku drugega dela kot logična posledica zapisanega s čevlja Raula Bobadille prišel zadetek gostujočega moštva, pa so šle slabe stvari še na slabše. In se od tam niso premikale kljub temu, da je Borussia kmalu zatem z veliko sreče dobila prednost igralca več. Igra ni stekla, v lovu na karkoli je Klopp v 72. minuti precej usahlega Kampla potegnil iz igre, a brez kakršnegakoli učinka. Prej nasprotno. Možnosti za tisti karkoli so bile praktično nične, največ pa so o tem povedali masoven predčasen odhod s tribun in rezki žvižgi. V Dortmundu pomenijo še toliko več, Roman Weidenfeller in Mats Hummels sta se zato odzvala z dobesednim plezanjem na ogrado in pogovori neposredno po tekmi, navijače pa sta pomirila le za silo.
