"Katanec že ve, kaj dela, zato mu moramo zaupati," so, ko so bila mnenja najbolj razdeljena, poudarjali nekateri, spet drugi so trdili drugače: "Slovenija ima premalo nogometašev, da bi se lahko kar sama odpovedala tako kakovostnemu posamezniku, kot je Iličić." Razprava o tem, kdo ima prav in kdo ne, se bržčas ne bo nikdar končala, so pa v teh dneh spet nekoliko glasnejši tisti, ki so prepričani, da bi si Iličić ne glede na vse zaslužil mesto v reprezentanci. Morda ne avtomatično v udarni enajsterici, vsaj na klopi pa zagotovo.
Klic tako mislečih se je najprej okrepil po četrtkovi tekmi lige Europa med Paokom in Fiorentino, ko je Iličić podal za zmagoviti zadetek, nato pa postal še izdatno glasnejši po nedeljskem derbiju serie A. V večernem terminu sta se na San Siru pomerila Milan in Fiorentina, domači so povedli z golom Nigela de Jonga, gostje so si točko priigrali po mojstrovini, pod katero se je podpisal prav Iličić. Gorenjski nogometaš je v 54. minuti zamenjal rojaka Jasmina Kurtića, le deset minut pozneje pa mojstrsko "zaslalomiral" med obrambo Milana in nato z natančnim strelom z 20 metrov po tleh matiral še Christiana Abbiatija.
Ko zabiješ na San Siru in to klubu, kakršen je Milan, je jasno, da te prevzamejo čustva. Iličićevo slavje pa je razkrilo še nekaj več, marsikdo je dobil občutek, da se mu je odvalil kamen od srca. Nekaterim pa ni ušlo še nekaj: ko je žoga končala v mreži, je Iličić med tekom proti klopi Fiorentine, kjer se je nato dolgo objemal z dobrim prijateljem Kurtićem, poskrbel za zanimivo gesto z dlanjo. Kot da bi želel nekomu sporočiti, naj kar blebeta še naprej. V smislu: govori, saj ne veš, kaj trobezljaš.
Toda komu je bilo to namenjeno? Kritikom, ki so govorili, da se mu čas pri Fiorentini izteka? Tistim, ki so ga že pošiljali drugam – v Sassuolo, Cagliari, Palermo, Leeds United ...? Ali pa morda komu v Sloveniji? Tistim, ki trdijo, da ni vreden reprezentance? Tistim, ki pravijo, da je s prestopom v Fiorentino stopil v prevelike čevlje? Ali pa kar selektorju Katancu, ki ga je s svojo odločitvijo pred zadnjima tekmama menda tako razočaral, da naj bi celo resno razmišljal o tem, da bi se dokončno odrekel igranju za izbrano vrsto?
Po tekmi v prestolnici Lombardije je o svoji gesti molčal. Bil je politično korekten. Z besedami ni želel obračunavati z nikomer, verjetno je bil prepričan, da je na igrišču povedal vse, kar je želel. Da so tisti, ki jim ga je želel poslati, dobili njegov najboljši odgovor. Izzvani je vsekakor postregel z odločnim odgovorom.
NOGOMETAŠ, KI ZMORE MARSIKAJ
"Vesel sem predvsem zaradi remija, in to na San Siru, kjer je vedno težko igrati. To je dobra točka za nas. Srečen sem, toda ne toliko zaradi gola, ki sem ga zabil, bolj zaradi tega, ker smo se pobrali po prejetem zadetku. Moramo nadaljevati v tem slogu, ne smemo se zaustaviti," je razpredal Iličić, zadnji del izjave pa vsekakor velja tudi zanj. Ne sme se zaustaviti, do zdaj se je že prevečkrat, pravzaprav vsakič, ko je izstopil iz povprečja ter v dresu Fiorentine pokazal, kaj zares zmore. Zato ne čudi, da so mu italijanski mediji nadeli vzdevek Josip l'imprevedibile. Nepredvidljivi Josip.
"Zadel je, zdaj ga ne bomo izpustili iz svojega objema," se je po tekmi v Milanu smejalo Iličićevemu trenerju Vincenzu Montelli, ki torej ne dvomi več: Slovenca želi zadržati v svojih vrstah. Še več, verjame, da je Iličić na prelomni točki, ko dejansko lahko pozabi na razočaranja iz preteklosti in postane eden ključnih mož firenškega kluba. "Upam, da bo verjel vase. Je nogometaš, ki je zmožen marsičesa. Premore toliko odlik. Toda mora nadaljevati v tem slogu. Mora biti prepričan vase, le tako bo lahko še napredoval," je prepričan Montella, ki je zatem še odločno pristavil: "Zaupamo mu. Verjamemo vanj."
TAKŠNEGA BI POTREBOVALA
Na stadionu Artemio Franchi so se torej odločili, Iličić januarja ne gre nikamor. Nogometaš, ki se lahko pohvali, da je v Italiji zatresel mrežo vseh treh velikanov (Milan je bil zadnji v vrsti, pred tem je žogo že poslal tudi v mreži Juventusa in Interja), uživa zaupanje svojega trenerja, to je najpomembneje. V precej bolj gosto meglo pa je zavit odgovor na naslednje vprašanje: je Iličić z zadnjimi dobrimi igrami (Jojo je imel prste pri treh od zadnjih štirih golov Fiorentine) prepričal tudi Katanca? Slednji je, ko je Iličiću podal košarico, zatrdil, da mu vrata v reprezentanco ne glede na vse ostajajo odprta.
A kritika igralčevega agenta Amirja Ružnića, ki je Katancu očital marsikaj, tudi to, da v reprezentanco raje kliče igralce z – recimo – Cipra kot pa nekoga, ki igra za enega najboljših klubov serie A, mu nato pri selektorju vsekakor ni naredila usluge. Je pa vsekakor razkrila frustracije, ki se verjetno niso rodile čez noč. Kakor se pri Katancu bržčas ni čez noč rodila ideja o reprezentanci brez Iličića.
Vprašanje seveda je, kako močno je počilo v odnosu med obema stranema. Je most dokončno požgan? Ali obstaja možnost sprave? Nekaj pa zagotovo drži kot pribito: Slovenija bi takšnega Iličića, kakršnega smo videli na San Siru (tam je zabil svoj 24. gol v prvi italijanski ligi) in tudi na nekaj prejšnjih tekmah, še kako potrebovala. Na Wembleyju, kamor odhaja novembra, verjetno še toliko bolj. Ker bo v Londonu ob zavzetem branjenju lastnega gola v napadu potrebovala tudi kakšno pogumno idejo nogometaša, ki ima v nogah potezo več. Nogometaša, kakršen Iličić zagotovo je.
