Morda bi ga bilo nekoliko pretirano oklicati za novodobnega naslednika vladarjev iz srednjega veka, smo pa Tadeja Trdino z našim obiskom na neki način ustoličili v slovenskih nogometnih krogih in obred je po natanko 600 letih kajpak potekal v slovenskem jeziku.
Navajen sem trdega dela, že vse življenje se prebijam na tak način in tako bo tudi v prihodnje. Naredil bom vse za to, da bi si selektor premislil, in prepričan sem, da mi bo uspelo. Boste videli, da mi bo in da bom zaigral za Slovenijo.
Wolfsberg po nemško, Volšperk po slovensko, v esperantu pa bi mestecu v neposredni bližini naše državne meje lahko rekli kar Idila. Če za trenutek zaprete oči in si zamislite tipično avstrijsko oazo miru, urejenosti, sožitja z naravo in blagostanja z obveznim dodatkom graščine na bližnjem hribčku, se bo podoba v vaši glavi močno približala podobi domovanja edinega koroškega kluba v prvi ligi ene najbolje stoječih držav na svetu.
Močno se bo približala mestecu, ki simpatično leži v bližini ovinkaste avtoceste ter je približno enako oddaljeno od Gradca in Celovca. Do prvega potrebujete dobre pol ure, do drugega še nekaj minut več, in če odmislimo za naš okus malce premočen vpliv ostrih zim, bi bila lega srednjeveškega biserčka težko bolj ugodna.
Tamkajšnji ambiciozen klub bi bil torej že sam po sebi odlična izbira za nekoga, ki se je uveljavil v avstrijskem prvenstvu in je v želji po rednem igranju v udarni enajsterici izbral nov izziv. Če k temu dodamo še bližino njegove rodne Mežice, ki v smislu časovne oddaljenosti s prej omenjenima metropolama tvori nekakšen trikotnik, pa postane še toliko bolj jasno, zakaj se je za služenje kruha v tem okolju odločil naš 26-letni gostitelj.
"Dejansko se je v tem primeru sestavljanka zložila tako, kot se ti v življenju zelo redko. Ponudba Wolfsbergerja bi me zelo zanimala v vsakem primeru, saj je bila resnično dobra, bližina mojih domačih krajev pa je bila še pika na i. Odprtih sem imel več možnosti, a je bil ta paket preprosto idealen, saj ob igranju na zelo visoki ravni in v odličnih pogojih vključuje redne odhode domov ter prihode tako moje družine kot mojih prijateljev na praktično vsako domačo tekmo," pojasnjuje Trdina, ki je v lanski sezoni v dresu Grödiga večinoma vstopal v igro s klopi za rezerviste, a vseeno v avstrijskem prvenstvu dosegel izjemnih štirinajst zadetkov in postal ena od uspešnic tega tekmovanja.
OBNAŠAJO SE, KOT DA SEM EDEN OD NJIH
Vendar visokorasli napadalec ne živi v Sloveniji, čeprav je ta možnost obstajala. "Moji domači kraji so tako blizu, da v klubu ne bi imel nobenih težav, če bi stanoval v Mežici. Toda želel sem živeti v središču dogajanja, biti čim bližje treningom ter izkoristiti vsako minuto za počitek. In ker mi življenje v Avstriji zelo odgovarja, sem se nastanil v neposredni bližini Wolfsberga. Navsezadnje je Avstrija na neki način moja druga domovina."
Zelo se veselim poroke in veselim se tudi vsega, kar me čaka nato. Nekega dne si želim imeti otroke, družinsko življenje mi veliko pomeni in verjamem, da nama bo lepo, kamorkoli naju bo zanesla pot.
In le kako ne bi bila, ko pa je vanjo redno zahajal že kot otrok in je v dosedanjem življenju severno od meje preživel vsaj toliko časa kot južno, verjetno celo več. Njegovo zgodbo zagotovo poznate, spremljal je očeta, ki je pri manjših avstrijskih klubih služboval kot trener, tam začel igrati tudi sam in v nogometnem smislu se ni nikoli vrnil v Slovenijo. Iz nižjih lig je napredoval v nekoliko višje, sčasoma v prvo in zdaj je v njej eden najbolj vročih napadalcev, kajti tudi novo sezono v novem klubu je začel odlično. "Trener mi zaupa, pred poškodbo, zaradi katere sem izpustil zadnjo tekmo, sem veliko igral, bil strelsko uspešen in šlo nam je odlično, saj še vedno vodimo na prvenstveni lestvici."
Gre za veliko presenečenje, ki odmeva celo prek avstrijskih meja, včeraj je bil Wolfsberger denimo ena glavnih mednarodnih zgodb na straneh kultne italijanske La Gazzette dello Sport. Razumljivo je torej, da je Trdina na uvodu v letošnje tekmovalno obdobje dokončno postal manjša zvezda avstrijskega prvenstva, na njegovem naslovu se oglaša vedno večje število vsedržavnih časopisov, prišla je tudi najbolj gledana športna televizija. Ob tem pa so ga Avstrijci dokončno vzeli za svojega. "Dejansko se obnašajo, kot da sem eden od njih. Trajalo je dolgo, v nižjih ligah sem bil pogosto Jugo in sem poslušal razne žaljivke, toda zdaj sem po statusu enakovreden domačim igralcem."
Kar pa ne pomeni, da je Avstrijec. "Daleč od tega. Sicer je tudi Avstrija na neki način moj dom, povsem sem se navadil na življenje tukaj. A na Slovenijo in slovenstvo me veže ogromno stvari, le tam sem zares doma, tam je moja družina. Ne nazadnje tudi nimam avstrijskega potnega lista, čeprav sem pravico do njega dobil že pred časom in bi ga tudi zagotovo dobil."
BOSTE VIDELI, ZAIGRAL BOM ZA SLOVENIJO
Je torej sploh treba posebej poudarjati, kako Tadej razmišlja, ko gre za reprezentančni nogomet oziroma ko gre za ambicije, da bi nekega dne oblekel dres z državnim grbom na prsih? "Ne bom trdil, da ne bi razmislil, če bi nekega dne na moj naslov prišla ponudba, naj vzamem avstrijsko državljanstvo in zaigram za avstrijsko reprezentanco. Vsekakor bi pogledal okoliščine in pretehtal, ne bom lagal. Toda na le, da sta Slovenija in slovenska izbrana vrsta v izraziti prednosti, sta moja velika želja. Neskončno si želim zaigrati za svojo domovino, pri tem pa razmišljam samo o svoji rojstni domovini in o dresu slovenske reprezentance."
Ne bo mi težko oditi dlje od Slovenije, če se bo ponudila priložnost, ki mi bo v športnem smislu prinašala še več. Pa naj gre za možnost igranja pri katerem od največjih avstrijskih klubov ali za odhod v kako drugo državo. Kod nekdo, ki je vsaj v nogometnem smislu odrasel v Avstriji, seveda v prvi vrsti razmišljam o Nemčiji.
Pred aktualnim zborom izbrane vrste je bilo o Trdinovem vpoklicu veliko govora, selektor Srečko Katanec je njegove nastope tudi spremljal, a se zanj na koncu ni odločil. Še več, na tiskovni konferenci ob objavi spiska reprezentantov je na temo napadalca Wolfsbergerja kar ostro zaprl vrata, češ da za reprezentanco ni primeren.
"O tem ne bom polemiziral, vse to so selektorjeve zadeve in šteje zgolj njegova odločitev. Lahko pa rečem, da bi vabilo sprejel z največjim veseljem in da sem se za to, da bi si ga nekega dne zaslužil, pripravljen še naprej truditi ter se še izboljšati," je za mizo v idiličnem središču mesteca mirno odgovoril, srebnil kavo in nadaljeval: "Navajen sem trdega dela, že vse življenje se prebijam na tak način in tako bo tudi v prihodnje. Naredil bom vse za to, da bi si selektor premislil, in prepričan sem, da mi bo uspelo. Boste videli, da mi bo in da bom zaigral za Slovenijo.«
Morda pa v letu 2015, kar bi bilo zanimivo zato, ker je v letu, v katerem je dopolnil 27 let, za Slovenijo prvič zaigral tudi Milivoje Novaković. "Jasno, vsi me primerjajo z Novakovićem in dejansko je moja zgodba o preboju iz nižjih avstrijskih lig zelo podobna njegovi. Če me že vsi primerjajo, pa upam, da mu bom podoben tudi v nadaljevanju kariere. Zelo vesel bi bil, če bi vsaj približno šel po njegovi poti."
AVSTRIJCI PRAVIJO, DA SI ZASLUŽIM ŽE ZDAJ
Je pa že zdaj jasno, da bo prihodnje leto za Tadeja prav posebno in nepozabno, kajti v popolni neodvisnosti od dogodkov na igriščih ga čaka prelomen trenutek v zasebnem življenju. Ni si našel Avstrijke, že osem let je v ljubezenski zvezi s someščanko iz Mežice, ki pa ves čas živi pri njem v Avstriji in je to deželo vzljubila tako kot on.
"Pravzaprav še bolj. Zelo uživa v tukajšnjem slogu življenja, v urejenosti države in vsem, kar spada zraven. Zdi se mi, da je vse, kar je izjemno všeč meni, njej še nekoliko bolj," se je nasmehnil, in ko smo se od glavnega trga ob reki sprehodili navzgor proti pravljičnemu gradu, je bilo na vsakem koraku jasno, o čem govori in kaj sta bodoča zakonca Trdina tako vzljubila.
Prav mogoče je, da ga bo izvoljenka spremljala tudi na kakšni reprezentančni obveznosti. Kdo ve, morda se bo (za zdaj še) gospodična celo poročila s slovenskim reprezentantom, do tedaj je še kar nekaj časa za to, da bi simpatični napadalec to postal. "Ni kaj, všeč mi je ta možnost. Ko bi se le poročil kot reprezentant," so se mu usta v nasmeh razlegla še bolj kot kadarkoli dotlej in pogled s hriba na mesto je ob njegovem sanjarjenju o sanjskem poletju zagotovo postal še nekoliko lepši.
Ni pa se pustil pregovoriti, da bi v teh skorajda pravljičnih okoliščinah ocenil samega sebe oziroma odgovoril na vprašanje, ali verjame, da je za izbrano vrsto dovolj dober že zdaj. "Kot rečeno, o tem ne bom govoril. A če še nisem, nekega dne bom. Lahko pa rečem, da me o tem, zakaj še ne igram za reprezentanco, veliko sprašujejo avstrijski novinarji. Pravijo, da bi si zaslužil dobiti prednost pred kom, ki je v izbrani vrsti, toda to je njihovo mnenje, da ne bo kašne pomote."
Sicer je tudi Avstrija na neki način moj dom, povsem sem se navadil na življenje tukaj. A na Slovenijo in slovenstvo me veže ogromno stvari, le tam sem zares doma, tam je moja družina. Ne nazadnje tudi nimam avstrijskega potnega lista, čeprav sem pravico do njega dobil že pred časom in bi ga tudi zagotovo dobil.
BUNDESLIGA, OTOK IN MARIBOR
Po podobnem ključu Trdini ni dišalo niti to, da bi se opisal kot nogometaš oziroma kot napadalec, a smo, ko je čas tekel in ko so na graščino že padale poznopopoldanske sence, nekaj malega na to temo vendarle dobili.
"Zagotovo mi manjka kar nekaj tehnike, tega se zelo dobro zavedam. Toda na eni strani se trudim, da bi jo izboljšal, na drugi strani pa primanjkljaj skušam nadoknaditi s hitrostjo in borbenostjo. Veliko tudi igram z glavo in mislim, da mi gre kar dobro," je dejal nogometaš, ki kajpak dobro pozna Kevina Kampla, a se o reprezentanci z njim ne želi pogovarjati. "Kadar se srečava, se pogovarjava o zasebnih zadevah ali o klubskih načrtih."
Tudi o Trdinovih, kajti na tem področju ima vsaj tako velike ambicije kot na reprezentančnem. "Še enkrat naj poudarim, da sem se za Wolfsberg odločil zaradi kombinacije dejavnikov. Če tukajšnji klub ne bi ustrezal mojim profesionalnim potrebam in ambicijam, bližina doma ne bi igrala nobene vloge. To je bil zgolj bonus. In tako mi ne bo težko oditi dlje od Slovenije, če se bo ponudila priložnost, ki mi bo v športnem smislu prinašala še več. Pa naj gre za možnost igranja pri katerem od največjih avstrijskih klubov ali za odhod v kako drugo državo. Kod nekdo, ki je vsaj v nogometnem smislu odrasel v Avstriji, seveda v prvi vrsti razmišljam o Nemčiji. Zadovoljen bi bil že, če bi mi nekega dne uspelo zaigrati v tamkajšnji drugi ligi, prva bi bila uresničitev sanj, poleg tega pa me privlači tudi Anglija. Mislim, da sem tip napadalca, ki bi se na Otoku lahko dobro znašel."
Ob tem je priznal, da bi razmislil tudi o morebitni ponudbi Maribora, pa čeprav slovenske lige sicer ne spremlja in se nikoli ni resno spogledoval s tem, da bi zaigral v svoji domovini. A to je bila že izrazito hipotetična debata, ki je ob bližanju slovesa počasi prešla v tako, ki je bila namenjena zgolj nam, ne tudi vam.
Smo pa z vami pripravljeni deliti zadnji prizor, preden je gostitelj sedel v svoj avtomobil, gosta pa v svojega. Naš pozdrav "Se vidimo na reprezentančnem letalu" ni bil mišljen kot prehitevanje dogodkov, porivanje kogarkoli v ospredje, kaj šele kot provokacija. Za njegov širok nasmeh in trdno stisnjeno roko pa velja popolnoma enako.
