V posel z jedcem trenerjev

Kontroverzni nogometni uradnik, ki je v dobrih dvajsetih letih pri Cagliariju odpustil 36 trenerjev. Pravijo mu tudi Hannibal Cellino. In zdaj je roko temu krvoločnemu nogometnemu morskemu psu ponudil Darko Milanič. Bržčas prepričan, da bo trajal dlje, kot so številni pred njim.

Toda večina na Otoku se pričakovano že pogovarja: koliko časa bo zdržal novi trener Leeds Uniteda? Nekaj mesecev? Več jih stavi na to, da le nekaj tednov. In kdo bi jim zameril. Cellino je pač ekscentrik, kontroverzen in razvpit človek, za nekatere celo čudak, ki bi ga marsikdo najraje poslal na podroben pregled v psihiatrično ustanovo.

Je eden tistih, ki vas bo danes trepljal po ramenih in vam zagotavljal, da ste njegov najboljši prijatelj, jutri pa vas bo napadel s palico in preklel, kot da ste njegov največji sovražnik. Je obsojen kriminalec; leta 1996 je prejel 14-mesečno pogojno zaporno kazen, ker je oškodoval Evropsko unijo in italijansko kmetijsko ministrstvo za slabih osem milijonov evrov, leta 2001 so mu podelili 15-mesečno pogojno zaporno kazen zaradi računovodske prevare pri vodenju Cagliarija. Lani je preživel 14 dni v priporu, ker naj bi poneveril dokumente pri gradnji stadiona Is Arenas, toda do zdaj zadeva še ni dobila epiloga.

Profimedia

Cellino je tudi neizmerno vraževeren človek. Ne prenese številke 17, ki ima v Italiji tak pomen pomen kot številka 13 pri nas. Na stadionu Cagliarija ni bilo sedemnajste vrste, le 16b, pri Leedsu nihče ne sme nositi številke 17. Je pa tudi nesramno bogat; z dejavnostmi v prehrambeni industriji je tako dobro zaslužil, da ima pod palcem skorajda milijardo evrov. Zato po svoje niti ne čudi, da posluša le sebe. Da se obnaša, kot da je sveta vladar. In da mu je malo mar, če stori kaj takšnega, česar nihče ne razume.

Če recimo v pričo vseh nekoga užali, poniža, zatolče. Kot je nedolgo tega Milanovičevega predhodnika pri Leedsu Dava Hockadaya. "Utihni, je*emti!" mu je dejal v enem od intervjujev, označil ga je celo za "dojenčka, ki potrebuje varuško". Lastnega trenerja. Spektakularno je tudi ozadje strokovnjakovega odhoda iz Leedsa. "Tako strasten je do svojega kluba. Tega ne govorim kar tako, resno mislim. Ko se pogovarjava, zreva tudi v skupno prihodnost, kar me veseli," je Hockaday o Cellinu z izbranimi besedami razlagal v torek. V sredo je dobil nogo.

"Najlažje bi ga bilo odpustiti. Ekipa ni dokončno zgrajena, to je moja krivda. Če bi torej moral koga odpustiti, bi moral sebe. Drugače bi bil reva. Moram nadzorovati svoj ego. Življenje me je naučilo, da moraš vsakič, ko se nekaj odločiš, počakati 24 ur, preden to dokončno potrdiš," je dejal Cellino. Štiri dni pozneje je Hockadaya odpustil.

"Človek je manijak!" je prepričan Johnny Giles, človek, ki je za Leeds United odigral skoraj 400 tekem in bil z njim dvakrat državni prvak. "Zanj nihče ne more biti dobra izbira. Hockadaya, ki je bil presenečen, da mu je Cellino ponudil službo, je Italijan zaposlil le za to, da ga je lahko nadzoroval. Da je lahko namesto njega izbiral ekipo, da je kupoval igralce, ki jih je želel. Nihče, ki je spoštovanja vreden, se ne bi niti dotaknil te službe. Dejstvo je, da bi možakar moral za trenerja imenovati sebe. Zdaj je odpustil trenerja, ki ga je pripeljal od nikoder in ga očitno plačeval z gumbi," je kritičen Giles.

A kljub njegovim besedam je za prosto delovno mesto vladalo ogromno zanimanja. Leeds United so želeli prevzeti številni znani obrazi, na koncu se je Cellino odločil za Milaniča. Slednjemu selitev v Anglijo predstavlja življenjsko priložnost in logično je, da o tem, kdo ga bo dejansko pozdravil na pragu njegovega novega domovanja, ni kaj prida razmišljal.

No, je pa lahko vse skupaj za Milaniča še dodaten izziv. Ponuja se mu priložnost, da postane prvi, ki bo "umiril" Cellina. Da postane prvi, ki bo ob tem posebnežu zdržal več kot dve leti. Do zdaj ni še nihče. Tudi legendarni Giovanni Trapattoni ne. Tudi urugvajski selektor Oscar Tabarez ne. Še precej hitreje je "odletel" Edy Reja. In tudi Roberto Donadoni. Zadnji, ki je pri Cellinu trajal malce dlje, je bil Massimiliano Allegri.

Današnjega trenerja Juventusa je imel Cellino izjemno rad, toda ko se je leta 2010 začelo govoriti, da bo prevzel Milan, je bilo ljubezni nemudoma konec. Odpustil ga je, čeprav je Cagliari igral dobro. Nekako v smislu: obrnil si mi hrbet, zdaj pa izgini, izdajalec! Kaj torej dodati za konec? Nič drugega, kot le naslednje: srečno, Darko. Če kaj, bo Primorec potreboval prav njo. Boginjo Fortuno.