Črna gora – Slovenija 2:3 (2:1)
* Podgorica – Mestni stadion Podgorica, gledalcev 3000, sodniki: Strukan, Pajić, Starčević (vsi Hrvaška).
* Strelci: 1:0 Osmajić (15.), 1:1 Vipotnik (41.), 2:0 Osmajić (44.), 2:2 Šturm (47.), 2:3 Vipotnik (55.).
* Črna gora: Petković, A. Vukčević, Vujačić, Savić, Marušić (od 84. Roganović), Hakšabanović (od 51. Brnović), Bulatović (od 84. Sekulić), Janković (od 84. Lončar), Carnaj (od 62. Vukotić), Krstović, Osmajić.
* Slovenija: Vekić, Urbančič, Bijol, Drkušić (od 85. Zec), Ratnik, Karničnik, Elšnik (od 67. Gnezda čerin), Svetlin, Šturm (od 85. Matko), Horvat (od 67. Begić), Vipotnik (od 75. Šporar).
* Rumeni kartoni: Carnaj, Brnović, Vujačić; Urbančič, Drkušić.
* Rdeči karton: /.
Že ob koncu tedna tukaj na jugu nekdanje skupne države pričakujejo malodane poletne razmere in prva romanja iz še vedno precej zadržano razvite notranjosti države na povsem drugačno, ponekod celo mondeno in cenovno izrazito zasoljeno obalo. V času slovenskega obiska pa sta bili Črna gora in njena prestolnica Podgorica bolj sivi in predvsem izjemno vetrovni, pri čemer piš s še vedno zasneženih vršacev lahko zoprno zareže človeku pod kožo.
Sedenje na tribuni tukajšnjega stadiona tako ni predstavljalo kakšne posebne razlike v primerjavi s tovrstno izkušnjo v tem letnem času na naši severnejši zemljepisni širini. Je pa predstavljalo pravi nogometni kulturni šok v primerjavi s sedenjem na stadionu neke druge prestolnice neke druge države nekdanjega vzhodnega bloka. Če bi bilo mogoče kar nekaj odstavkov opisovati veličastnost in modernost lepotca v Budimpešti ...
No, v primeru njegovega popolnega nasprotja v Podgorici je bolje sploh ne začeti. Če bi se namreč človek z nekaj pripovedovalske žilice lotil tega v pretekle čase ujetega spomenika socialističnega brutalizma, bi ga mimogrede zaneslo in nato sploh ne bi pisal o ničemer drugem. Da, tako ekstremno posebno v teh časih deluje propadajoči objekt v strogem središču mesta, stisnjen med stavnice, lokale s hitro prehrano, modernejše bare in stanovanjske bloke. Vsak prizor bi bil lahko svoja zgodba, vsaka malenkost povsem svoja zanimivost.
Zatorej smo ostali pri tem in vso pozornost usmerili drugam, takoj ko so pred nas položili začetni enajsterici. Novi slovenski selektor Boštjan Cesar je napovedal spremembe in jih dostavil v številu, celo večjem od pričakovanega. Jošt Urbančič je bil v tem pogledu izbranec v obrambi, Žan Karničnik in Tamar Svetlin v zvezni vrsti ter Tomi Horvat kot krilni nogometaš selektorjevega ofenzivnega trojčka. Pri čemer sta največ zanimanja zbujali dve zadevi.
Pod točko ena Svetlin kot iskra navdih v sredini ter pod točko dve Horvat tako zaradi sebe samega kot posledičnega premika vročega strelca Žana Vipotnika v sredino napada. Kakšen občutek ima ta nogometaš trenutno za gol, smo lahko videli v 41. minuti, ko je v slovenskem protinapadu žoga prišla do njega, priljubljeni Vipi pa je s tako lahkoto in samozavestjo vrgel iz igre vratarja in odpeljal žogo v gol, kot to lahko storijo le najboljši napadalci.
A na žalost je bil to v kontekstu slovenskega prvega polčasa preblisk, o najboljšem in celo o dobrem v ostalih pogledih ni bilo ne duha ne sluha. Bil je to polčas, v katerem je Slovenija prejela dva zadetka, lahko pa bi sš kakšnega. Že po slabe četrt ure je ob strelu z glavo reševal vratar Igor Vekić, ki ni mogel ničesar narediti točno po 20 minutah igre in udarcu - prav tako z glavo - Ostojića. Ta nogometaš pa ja zadel tudi takoj po slovenskem izenačenju, ko je zaključil protinapad, na katerem je naivno izpadla vsa slovenska obramba.
Timi Max Elšnik se je celo pustil precej ponižujoče preigrati, črnogorska kombinacija pa je bila zares lepa in enako moramo priznati tudi zaključku. S pomembnim dodatkom: na sredini igrišča je udarec po obrazu do krvi dobil Danijel Šturm in vsi Slovenci na igrišču ter ob njem so zahtevali prekršek. Tehnologije VAR na tej tekmi ni bilo, o celotni situaciji pa je nekoliko težko soditi zato, ker je bil slovenski napadalec tisti, ki je najprej storil prekršek, ob katerem ga je nato Črnogorec udaril.
Kakorkoli, Slovenija je na odmor odšla z zaostankom in z vsesplošno slabimi občutki, v zraku pa je bilo čutiti precejšnjo nujo stvari čim bolj popraviti ter uvodni cikel novega selektorja zaključiti z boljšimi občutki. Zavedanje tega je bilo očitno močno, reakcija pa takojšnja. Le minuto in pol je Slovenija potrebovala za lepo akcijo, v kateri je Svetlin podal z desne, Šturm pa s je v sredini z natančnim strelom na najboljši način maščeval za udarec in kri.
Vendar pa se lahko le vratarju Vekiću zahvalimo za to, da je pri izidu 2:2 ostalo dlje kot do izteka 51. minute. Takrat je namreč na golovi črti ustavil črnogorski strel z glavo, in sicer z bravurozno obrambo, na katero bi bil zelo ponosen celo Jan Oblak. In ne samo to, praktično takoj na drugi strani je Vipotnik v slogu pravega plenilca v mrežo pospravil še eno žogo iz neposredne bližine - in po desetih minutah drugega polčasa je Slovenija kar naenkrat vodila. Ne s kakšno hvalevredno igro, a vendarle.
Nasploh je bila igra naše reprezentance še naprej raztrgana, pogosto odvisna od improvizacije, medtem ko je rezultat zdaj sicer bil ugoden, a je zagotovo preveč počival tudi na tem, kar je v slovenskih vratih počel Vekić. "Tale je boljši od Oblaka," so bili obupani Črnogorci na tribunah, ko je še dvakrat izjemno ustavil napade njihove reprezentance. Nedvomno je bilo to preveč izjemnih priložnosti za reprezentanco, kot je Črna gora in v tem pogledu je zmagi malce treba pogledati v zobe. Vseeno pa jo vzeti kot pomembno popotnico za naprej. Po poti, na kateri je še ogromno dela.
