Imamo svoje mnenje o politični podobi sosednje Madžarske ter o demokratičnosti in človekovih pravicah po več kot poldrugem desetletju aktualne oblasti. A kot v podobnih režimih drugod po svetu obstaja plat, ki morda vsega skupaj ni vredna, a je tudi ni mogoče spregledati. Budimpešta cveti, madžarsko glavno mesto je celo povsem izven kakršnekoli turistične sezone polno turistov z vsega sveta, kolone pred glavnimi znamenitostmi prinašajo ogromno forintov, zasoljene cene prav tako.
Nogomet bi moral biti pomemben del te zgodbe - in tudi v tem primeru lahko rečemo, da je to podobno vzorcu iz podobnih okolij. Moral bi biti in v veliki meri tudi je. Nekoliko v tej sliki ni sodelovala le madžarska reprezentanca, ki si je povsem odkrito postavila cilj nastopa na svetovnem prvenstvu v politično zelo prijateljskih in zelo sorodnih Združenih državah Amerike, a ji po polomu v zaključku skupinskega dela kvalifikacij ni uspelo priti niti v dodatne.
Namesto njih v teh marčevskih dneh podobno kot Slovenija igre le prijateljske tekme, otožno pogleduje proti Ameriki in enako otožno proti zelo oddaljenim novim tekmovalnim izzivom, novim ciljem. Kar se ne sklada s trenutnim statusom nogometa v tej državi in tem mestu, ki mu bo v petih letih uspelo skleniti krog gostitve tekem evropskega prvenstva, finala lige Europa in to pomlad tudi tekme vseh klubskih tekem, velikega finala lige prvakov.
Vseeno v tem ozračju velikih nogometnih dogodkov, izjemne forme nekaterih madžarskih igralcev na izrazitem čelu z reprezentančnim kapetanom Dominikom Szoboszlaiem in še česa madžarski zanos tudi v reprezentančnem smislu ni padel tako nizko kot slovenski. Izjemno živahen utrip po celem mestu in zelo lepo napolnjene tribune super moderne Puskas Arene so o tem pričali najbolje. Prav tako pa ozračje na začetku tekme med zasedbo italijanskega trenerja Marca Rossija in zasedbo slovenskega selektorskega debitanta Boštjana Cesarja.
Ta na igrišče na začetku ni postavil kakšne revolucije po imenih in osnovnih zadolžitvah, vsekakor pa evolucijo v kar nekaj pogledih. Vratarski izbranec je v odsotnosti Jana Oblaka postal Igor Vekić, koncept s tremi klasičnimi srednjimi branilci smo že poznali in ga od Cesarja pričakovali, pri čemer je simpatično novost predstavljal Marcel Ratnik. Erik Janža in Petar Stojanović na bokih pa sta na eni strani obljubljala igro z le tremi zadaj, hkrati pa bila varovalno zagotovilo za branjenje s peterico v primeru madžarskega pritiska.
Nadalje sta se Žan Vipotnik in Andraž Šporar v napadu prav tako napovedovala, Danijel Šturm ob najbolj klasičnih in standardnih vezistih Timiju Maxu Elšniku in Adamu Gnezdi Čerinu prav tako. In ne samo ob njima, v trenutkih odločnejsš slovenske posesti in premika obeh bočnih navzgor je bil bolj podoben tretjemu napadalcu. In bil kot tak že v 12. minuti zelo blizu temu, da bi Cesarjevo zgodbo začel na najboljši mogoči nači. No, pravzaprav je na koncu lepe akcije žogo enako lepo pospravil v mrežo, a že s tribune se je zdelo, da se bo vmešal VAR in z nedovoljenim položajem zagrenil slovensko slavje. In se je.
Preostanek prvega dela je minil brez priložnosti na obeh straneh in brez akcij, ki bi si jih človek zapomnil dlje kot naslednjih nekaj vdihov. Še najbolj je v spomnilu ostal dogodek čisto ob koncu prvega dela, ko je Vipotnik z zbranostjo in hitro reakcijo morda celo rešil Szoboslaijev zadetek neposredno iz kota. Sicer pa je Madžarska z veliko držanja žoge ustvarila zelo malo - tudi ali predvsem zato, ker je Slovenija na zelenici stala z veliko reda, smisla, discipline, odločnosti in predanosti. Kar na taki točki vsekakor šteje veliko.
Slovenije je v drugi del vstopila celo še bolj odločno in za nekaj minut žogo praktično zaklenila, a bi jo tudi kmaluda skupila v protinapadu. Kar težko je obnoviti, kako sta Vekić in kapetan Jaka Bijol čudežno zaustavila kar dva zaporedna madžarska poskusa, ki ju je marsikdo že videl v mreži. Vekić je kmalu za tem odlično posredoval še enkrat, vse skupaj pa je prebudilo Madžare - na igrišču in tribunah. Do precejšnji sprememb z menjavami po dobre pol ure pa velja omeniti še dva dogodka.
Najprej je Andraž Šporar v protinapadu v 60. minuti dobro prodiral, streljal iz zelo težkega kota in ni bil daleč od tega, da bi mimo vrha vratarjevega čevlja zadel daljši del mreže. No, takoj za tem pa smo morali biti toliko pošteni, da nismo vedeli (in še vedno ne vemo), kako nove priložnosti v zadetek niso spremenili Madžari. Ko so bili premagani že vsi slovenski branilci in slovenski vratar so žogo v slovenski mreži videli že vsi na stadionu - razen strelca, ki je nerazumljivo meril previsoko.
Nekaj sreče, torej. Ki pa si jo je Slovenija zaslužila, tako kot si je zaslužila, da je na tej točki izid še vedno bil neodločen. In bi si bržčas tudi, če bi bil tak ob koncu - stala je zares dobro, imela podobo, tudi barvo in okus. Nedvomno je vedela in ve, kaj pod novim selektorjem dela. Pa čeprav bo to težko prodati v trenutno precej zadržani nogometni javnosti, za katero so tisti pravi tekmovalni izzivi še (pre)daleč. In ki dela vsaj nekaj krivice, če je iz Budimpešte odnesla le dejstvo, da je Madžarska po številnih menjavah v 79. Minuti prišlo do zmagovitega zadetka - takoj po vstopu v igro ga je dosegel Szabolcs Schon.
Madžarska – Slovenija 1:0 (0:0)
* Budimpešta - Arena Puskas, gledalcev 50.000, sodniki: Saggi, Dale, Valstadsve (vsi Norveška).
* Strelec: 1:0 Schön (79.).
* Madžarska: B. Toth, Kerkez (od 77. Nagy), Orban, Dardai, Bolla (od 46. Osvath), Vitalis, Schäfer (od 63. Szücs), Szoboszlai (od 87. Barath), A. Toth (od 63. Redžić), Sallai (od 77. Schön), Lukacs (od 46. Barany).
* Slovenija: Vekić, Janža, Drkušić (od 62. Zec), Bijol, Ratnik, Šturm (od 84. Horvat), Elšnik, Gnezda Čerin (od 84. Svetlin), Stojanović (od 62. Karničnik), Šporar (od 90+1. Matko), Vipotnik (od 62. Verbič).
* Rumeni kartoni: Dardai; Gnezda Čerin, Zec.
* Rdeči karton: /.
